Jedro

Določbi 25. in 26. člena Pravilnika o štipendiranju je potrebno razlagati v povezavi z 19. členom, da je Zoisova štipendija namenjena kandidatom, ki izkazujejo intelektualno in umetniško nadarjenost. Zato je pri ugotavljanju izpolnjevanja pogojev po 1. alinei 1. odst. 26. čl. v zvezi s 25. členom pravilnika potrebno upoštevati dosežke na intelektualnem področju, ne pa dosežkov na športnem področju (uvrstitev v finale na državnem tekmovanju oz. uvrstitev do vključno 3. mesta ter udeležba na mednarodnem tekmovanju), za kar se zavzema tožnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se razveljavi odločba toženca opr.št. 390-18/01-214 z dne 29.6.2001 ter da se toženca zaveže, da ponovno izvede celoten postopek dodelitve Zoisove štipendije in da se tožniku plačajo vsi neupravičeno neizplačani zneski štipendije z zakonitimi zamudnimi obrestmi in vsemi nastalimi stroški. Prvostopno sodišče je nadalje ugotovilo, da je dokončna odločba toženca št. 390-18/01-214 z dne 29.6.2001 zakonita in pravilna in da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Pri tem navaja, da se je v postopku za pridobitev Zoisove štipendije ves čas skliceval na dejstvo, da je dosegel tretje mesto na mednarodnem tekmovanju v gorskem kolesarstvu in da je bil tudi večkratni zmagovalec slovenskega pokala v kolesarstvu. Glede na navedeno je torej zadoščeno določbi 1. alinee 1. odst. 26. člena Pravilnika o štipendiranju, kjer je določeno, da za javno priznan uspeh oziroma izjemni dosežek velja uvrstitev v finale na državnem tekmovanju oziroma uvrstitev do vključno tretjega mesta in tudi udeležba na mednarodnem tekmovanju. Omenjeno bi torej moralo biti upoštevano pri odločanju o priznanju pravice do Zoisove štipendije. Tako toženec, kot tudi prvostopno sodišče pa sta menila, da je v 25. oziroma 26. členu Pravilnika o štipendiranju mišljen javni priznan uspeh oziroma izjemni dosežek na intelektualnem in umetniškem področju, kajti Zoisova štipendija se dodeljuje kandidatom, ki med drugim izkazujejo intelektualno in umetniško nadarjenost. Po mnenju tožnika pa niti v 25. niti v 26. členu ni nedvoumno navedeno, kakšen javno priznani uspeh oziroma izjemni dosežek je potrebno upoštevati pri pridobitvi Zoisove štipendije. Po mnenju tožnika dosežek na športnem področju vsekakor predstavlja pogoj iz prej navedenih členov Pravilnika o štipendiranju. Dokaze glede športnih dosežkov pa je tožnik predložil že v predsodnem postopku. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Tožnik priglaša tudi stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS št. 26/99 in 96/2002 - ZPP). Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče poudarja naslednje.

Pravilnik o štipendiranju (Ur.l. RS št. 48/99, z nadaljnjimi spremembami - pravilnik) v III. poglavju ureja pogoje za pridobitev Zoisove štipendije. Iz 19. člena omenjenega pravilnika izhaja, da so za dodelitev Zoisove štipendije za nadarjene lahko predlagani vajenci in dijaki, študentje višjih strokovnih šol ter študentje visokošolskih zavodov, če so dosegli prav dober šolski uspeh - učenci, vajenci in dijaki oziroma najmanj povprečno oceno 8,0 - študenti, nadalje, da izkazujejo intelektualno ali umetniško nadarjenost, so državljani Republike Slovenije, Slovenci brez slovenskega državljanstva ali tujci z dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, če je izpolnjen tudi pogoj vzajemnosti. V 21. členu so opredeljena merila za ugotavljanje intelektualne nadarjenosti, ki so razdelana v 22. členu (osnovna merila) in v 23. členu (dodatna merila). V povezavi z omenjenimi členi je potrebno razlagati tudi določbo 25. člena pravilnika, kjer je določeno, da se pri ugotavljanju izrazite nadarjenosti pri kandidatih dijakih srednjih šol in študentih višjih strokovnih in visokih šol, poleg osnovnih in dodatnih meril izven 20. in 23. člena pravilnika upošteva tudi javno priznane uspehe ali izjemne dosežke, ki jih je kandidat dosegel v zadnjih dveh šolskih letih. V 26. členu pa je opredeljeno, kaj se šteje kot javno priznan uspeh oziroma izjemni dosežek. Kot tak uspeh oziroma dosežek se šteje tudi uvrstitev v finale na državnem tekmovanju oziroma uvrstitev do vključno tretjega mesta in udeležba na mednarodnem tekmovanju.

V omenjenem členu res ni precizirano, za kakšno vrsto tekmovanj naj bi šlo, torej ali so mišljena tudi športna tekmovanja, za kar se zavzema tožnik, vendar pa tudi po stališču pritožbenega sodišča omenjenih dveh členov ni mogoče obravnavati ločeno od ostalih določb, ki se nanašajo na priznanje Zoisove štipendije, kot je bilo to že poudarjeno. Že iz 19. člena izhaja, da je Zoisova štipendija namenjena nadarjenim kandidatom, ki izkazujejo intelektualno ali umetniško nadarjenost (ne pa športne). Oba člena se v bistvu navezujeta na merila za ugotavljanje intelektualne nadarjenosti (osnovna in dodatna merila), kajti merila za ugotavljanje umetniške nadarjenosti so opredeljena v 27. členu pravilnika. Torej skladno s 25. členom, se pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do Zoisove štipendije v primeru, da gre za intelektualno nadarjenost poleg osnovnih meril določenih v 22. členu upoštevajo tudi dodatna merila v 23. členu in pri ugotavljanju izrazite nadarjenosti tudi javno priznan uspeh ali izjemni dosežki, ki jih je kandidat dosegel v zadnjih dveh šolskih letih, ki pa se nanašajo na dosežke na intelektualnem področju, ne pa na športnem, kot to uveljavlja tožnik.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Glede pritožbenih stroškov je pritožbeno sodišče odločilo, da skladno s 1. odst. 36. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 19/94 - ZDSS) tožnik nosi sam stroške za pritožbo.