Jedro

Kmetijsko zemljišče je ne glede na pravno podlago podržavljenja, nacionalizirano kot kmetijsko, če v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje ni bilo predvideno za zazidavo, namembnost pa mu tudi s predpisom, ki je bil podlaga za nacionalizacijo, ni bila spremenjena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 39/00-9 z dne 10.10.2000.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 22.12.1999. Z njo je bila zavrnjena njegova pritožba zoper odločbo Upravne enote M.S. z dne 19.4.1999. Z navedeno odločbo je prvostopni organ zavrnil tožnikovo zahtevo za denacionalizacijo zemljišča parc. št. 3095 k.o. M., ki je bilo razlaščeno z odločbo Skupščine občine M.S. z dne 17.5.1968 na podlagi Zakona o razlastitvi (Uradni list FLRJ, št. 12/57, 53/62, SFRJ 13/65, 5/68 in 11/68), ker ni podan pravni temelj za denacionalizacijo.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe med drugim navaja, da podržavljenje obravnavanega zemljišča ni bilo izvedeno na podlagi 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Zakon o razlastitvi, na podlagi katerega je bilo zemljišče podržavljeno, je bil izdan do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963, zato bi lahko bil pravni temelj denacionalizacije 4. člen ZDen, ob pogoju, da je bilo zemljišče neodplačno podržavljeno. Pravilna je ugotovitev upravnih organov, da je bilo obravnavano zemljišče podržavljeno kot kmetijsko, dejstvo da je bilo po podržavljenju uporabljeno za gradnjo na njegov pravni status nima vpliva. Zato je bila njegova vrednost pravilno določena na podlagi Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92, 21/92, dalje Odlok). Na navedeni način določena vrednost nepremičnine je manjša od revaloriziranega zneska odškodnine, ki je bila določena sodno na podlagi 42. člena Zakona o razlastitvi in o prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72) s sklepom Občinskega sodišča v Murski Soboti št. Rnp 113/72-55 z dne 19.6.1975 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Gž 162-75-2 z dne 19.11.1975. Zato je pravilna odločitev tožene stranke, da v obravnavani zadevi ni izpolnjen pogoj neodplačnosti, s tem pa tudi, da ni podan temelj upravičenosti do denacionalizacije po 4. členu ZDen.

Z odločbo Skupščine občine M.S. z dne 17.5.1968 je bil ugotovljen splošni družbeni interes kot podlaga za razlastitev navedenega zemljišča. Zato je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni ugovor, da naj bi bil z navedenim dnem izdan urbanistični oziroma prostorski načrt oziroma odlok, na podlagi katerega je zemljišče postalo nezazidano stavbno zemljišče. Zavrnilo je tudi ugovor, da sta zakona na podlagi katerih je bila opravljena razlastitev in določena odškodnina v neskladju z načelom pravne države. Po presoji prvostopnega sodišča takšna ureditev, ko je bil izveden razlastitveni postopek, ne da bi bil pred tem sprejet ustrezni akt o posegu v prostor na lokalni ravni, ni v tolikšnem nasprotju s splošnimi načeli, ki jih priznavajo civilizirani narodi, da bi jo morali šteti za nedopustno za takratne razmere in na tej podlagi šteti, da je podržavljeno zemljišče imelo status stavbnega zemljišča kljub temu, da je bilo na podlagi tedaj veljavnih predpisov podržavljeno kot kmetijsko.

Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 72. členu ZUS. Ponavlja tožbene navedbe, da v dosedanjem postopku ni bilo upoštevano, da naj bi se obravnavano zemljišče nahajalo v bližini že zgrajenih gradbenih objektov, ter da bi ga zato bilo mogoče komunalno opremiti že z manjšimi stroški. Zato bi ga bilo potrebno ovrednotiti kot nezazidano stavbno zemljišče po določbah Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, po katerem se vrednotijo tudi stavbna zemljišča (dalje Navodilo). Navaja še, da iz listin v upravnih spisih izhaja, da je bila odločba z dne 17.5.1968, torej konkretni upravni akt, s katerim je bila ugotovljen splošni interes za razlastitev obravnavanega zemljišča izdana pred potekom 30 dni od dne, ko je bil sprejet odlok oziroma prostorski načrt. To pa je v nasprotju z načelom pravne države. Tožniku je bilo zaradi tega onemogočeno varstvo lastninske pravice. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka in prizadeta stranka na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča so bila kmetijska zemljišča, ne glede na pravno podlago podržavljenja nacionalizirana kot kmetijska, če v načrtih stanovanjske in komunalne gradnje niso bila predvidena za zazidavo, namembnost pa jim tudi s samim predpisom, ki je bil podlaga za nacionalizacijo, ni bila spremenjena. Drugačen pravni status imajo po oceni pritožbenega sodišča le tista zemljišča, ki so bila opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje, oziroma tista, ki jim je namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje in obeh upravnih organov, da je v obravnavani zadevi kmetijsko zemljišče, ki je bilo po podržavljenju uporabljeno za gradnjo, obravnavati po pravnem statusu, kot ga je imelo ob nacionalizaciji. Njegova vrednost je bila pravilno določena na podlagi Odloka glede na katastrsko kulturo, katastrski razred in katastrski okraj. Odlok namreč, izhajajoč iz 3. odstavka 44. člena ZDen, v 1. členu opredeljuje svojo vsebino in izrecno določa, da ureja način vrednotenja podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, ne glede na to, ali jim je bila po podržavljenju spremenjena namembnost. Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče zavrača ugovor, da bi morala biti v obravnavani zadevi odškodnina za podržavljeno zemljišče odmerjena v skladu z Navodilom, po katerem se ocenjuje vrednost podržavljenih stavbnih zemljišč. Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je bil konkretni upravni akt Skupščine občine M.S. z dne 17.5.1968 sprejet pred uveljavitvijo odloka oziroma urbanističnega ukrepa. Odločba, s katero je bil ugotovljen splošni družbeni interes kot podlaga za razlastitev, je bila izdana na podlagi 15. člena Zakona o razlastitvi. Za ta primer zakon ni zahteval, da bi se moral še pred razlastitvijo sprejeti izvedbeni prostorski akt ali odlok, ki bi ta akt nadomeščal. Iz odločbe je tudi razvidno, da je predlagatelj razlastitve svojemu predlogu priložil ureditveni načrt območja. Iz tega izhaja, da še ni bilo zazidalnega ali kakšnega drugega prostorskega izvedbenega načrta.

Ker glede na navedeno niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi na katere mora sodišča paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.