Jedro

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani II. točki izreka priznalo tožeči stranki razliko odpravnine, ki jo je opredelilo opisno, in sicer ji je priznalo razliko odpravnine od višine 1/4 osnove za vsako leto dela pri toženi stranki do višine 1/3 osnove za vsako leto dela pri toženi stranki. S tem je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe ni razumljiv, ker je izražen opisno in ne v denarnem znesku. Opisni zahtevki so v primeru denarnih zahtevkov nepotrebni in sodijo le v obrazložitev odločitve. Zahtevek za plačilo odpravnine je denarni zahtevek, ki ga je mogoče in treba izraziti v denarnem znesku, pa tudi v kolikor bi šlo za izjemoma v določenih delovnih sporih dopusten opisni zahtevek, v konkretnem primeru izrek v izpodbijani II. točki sodbe ni niti določljiv. Pravna odločitev, ki je vsebovana v izreku odločbe, je v primeru opisnega zahtevka v polnem obsegu dokončno pomensko določljiva šele v povezavi z odločbo kot celoto, česar pa v predmetni zadevi ni mogoče trditi, saj niti iz obrazložitve (in uvoda) sodbe ni mogoče razbrati, kolikšna je osnova, od katere je treba tožeči stranki izplačati razliko v odpravnini.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijani II. in III. točki izreka razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici z dne 4. 2. 2010 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki plača razliko odpravnine od višine 1/4 osnove za vsako leto dela pri toženi stranki do višine 1/3 osnove za vsako leto dela pri toženi stranki (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 265,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodbe zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve v tem delu sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma spremembo sodbe tako, da se tožba glede zahtevka za odpravnino v II. točki izreka zavrže, v III. točki izreka pa tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nerazumljivosti izreka izpodbijane sodbe. Meni, da bi sodišče prve stopnje glede zahtevka za plačilo odpravnine moralo ugotavljati, ali je opredeljen dovolj konkretno, da bi bila v primeru tožbenega uspeha mogoča prisilna izvršitev, oziroma bi moralo k njegovi konkretni opredelitvi pozvati tožečo stranko. Trdi, da je zahtevek, ki se nanaša na odpravnino, neopredeljen in neizvršljiv, zato sploh ni mogoče presoditi, ali je glede na zatrjevana dejstva po materialnem pravu utemeljen. Dajatveni zahtevek, če se glasi na plačilo denarja, mora biti po njenem mnenju izražen v denarnem znesku. Meni, da so v delovnih sporih sicer izjemoma dopustni opisni zahtevki smiselni in dopuščeni le, kadar je višina prikrajšanja (drugače kot v predmetni zadevi) nesporna. Navaja, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja višina bruto plače tožnice, na podlagi katere bi bilo mogoče izračunati odpravnino. Zavzema se za zavrženje tožbe v tem delu. Izpodbija tudi odločitev o stroških in trdi, da je tožnica z zahtevkom v predmetni zadevi v pretežnem delu propadla, z zahtevkom iz naslova odpravnine pa niso nastali posebni pravdni stroški, zato bi morala v celoti sama kriti svoje pravdne stroške. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijani II. in III. točki v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani II. točki izreka priznalo tožeči stranki razliko odpravnine, ki jo je opredelilo opisno, in sicer ji je priznalo razliko odpravnine od višine 1/4 osnove za vsako leto dela pri toženi stranki do višine 1/3 osnove za vsako leto dela pri toženi stranki.

6. V 109. členu Zakona o delovnih razmerjih – ZDR je določeno, da je delodajalec, ki odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, dolžan izplačati delavcu odpravnino v višini 1/3 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu nad 15 let, in 1/4 osnove za vsako leta dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu od 5 do 15 let. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno materialnopravno izhodišče, da se odpovedni rok šteje v delovno dobo pri delodajalcu, vendar pa pritožba pravilno opozarja, da je pri odločanju zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izrek sodbe ni razumljiv, ker je izražen opisno in ne v denarnem znesku.

7. Opisni zahtevki so v primeru denarnih zahtevkov nepotrebni in sodijo le v obrazložitev odločitve (prim. sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 642/2014 z dne 10. 9. 2014). Zahtevek za plačilo odpravnine je denarni zahtevek, ki ga je mogoče in treba izraziti v denarnem znesku, pa tudi v kolikor bi šlo za izjemoma v določenih delovnih sporih dopustni opisni zahtevek, v konkretnem primeru izrek v izpodbijani II. točki sodbe ni niti določljiv. V odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. Up-1004/11 z dne 8. 11. 2012 je Ustavno sodišče RS zavzelo stališče, da se v praksi razlagi izrekov sodb (tudi in predvsem za namen njihove prisilne uveljavitve) ni mogoče izogniti. Pojasnilo je, da je izrek pravne odločbe lahko zelo zgoščen in tudi tipiziran, tako da zgolj iz njega ni mogoče razbrati, v čem je njegov pomen, tako da ga je treba vselej povezati še z uvodom odločbe in z obrazložitvijo, v kateri je opisan konkretni dejanski stan skupaj s pravno posledico in razlogi, ki ju utemeljujejo. Pravna odločitev, ki je vsebovana v izreku odločbe, je v primeru opisnega zahtevka v polnem obsegu dokončno pomensko določljiva šele v povezavi z odločbo kot celoto, česar pa v predmetni zadevi ni mogoče trditi, saj niti iz obrazložitve (in uvoda) sodbe ni mogoče razbrati, kolikšna je osnova, od katere je treba tožeči stranki izplačati razliko v odpravnini.

8. Glede na navedeno je pritožba utemeljena, zato je višje sodišče izpodbijani II. in posledično tudi III. točko izreka sodbe, ki se nanaša na stroške postopka, skladno z določbo 354. člena ZPP razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj glede na njeno naravo kršitve ne more samo odpraviti. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotovljeno kršitev odpraviti s pozivanjem tožeče stranke k popravi tožbe tako, da bo tožbeni zahtevek glede odpravnine primeren za obravnavanje, nato pa o njem skladno z ZPP in ZDR ponovno odločiti.

9. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.