Jedro

Tožena stranka je predlog za obnovo postopka utemeljeno zavrnila, saj na novo predloženi dokazi niso takšni, da bi v primeru, če bi bili znani v prejšnjem postopku, privedli do drugačne odločitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 3. 2009 in z dne 15. 5. 2009 ter da se dovoli obnova postopka, končanega z odločbo št. ... z dne 4. 7. 2007 ter da tožena stranka tožeči stranki povrne stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 3. 2009 in z dne 15. 5. 2009 ter da se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek in odločanje in da tožena stranka tožeči stranki povrne stroške postopka. S sklepom pa je odločilo, da se tožba v delu, ki se nanaša na ugoditev zahtevku tožnic z dne 13. 3. 1992 po dokončni odmeri, obračunu in izplačilu družinske pokojnine za čas od 30. 6. 1945 dalje s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, zavrže. Zoper sodbo in sklep je pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Iz pritožbe izhaja, da je sodišče prve stopnje celovit, primarno postavljen tožbeni zahtevek razdružilo in ga delno (v delu, ki se nanaša na odpravo upravnih odločb in obnovo postopka) zavrnilo, delno (v delu, ki se nanaša na zahtevo tožnic z dne 13. 3. 1992) pa zavrglo. Taka odločitev pa je nepravilna in nedopustna. Gre namreč za celovit tožbeni zahtevek, o katerem je bilo potrebno odločiti ne le z isto sodno odločbo, ampak tudi enako. Sodišče prve stopnje pa je celovit tožbeni zahtevek brez ustrezne obrazložitve in utemeljitve, torej arbitrarno, razdružilo na dva dela, o katerih je odločilo drugače in celo z različnima odločbama (sodbo in sklepom). Tožeča stranka se pri tem sklicuje na določbi 63. in 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), po katerih sodišče odloča v primeru, kadar je tožeča stranka prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta (v konkretnem primeru z dokončnega akta z dne 4. 7. 2007, katerega obnova je bila predlagana) ter da samo odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi (v konkretnem primeru v kolikor bi sodišče pravilno ugotovilo, da je bil predlog za obnovo postopka utemeljen in da je obnova dovoljena, pomeni, da bi sodišče smelo in moralo odločiti tudi o predlogu tožnic z dne 13. 3. 1992, saj se v spisu nahajajo vsi za to potrebni podatki). V tem delu je obrazložitev sodišča pomanjkljiva, celo arbitrarna, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Napačna in nezakonita je odločitev sodišča tudi v delu, v katerem je zavrnilo primarni kot tudi podredni tožbeni zahtevek. V zadevi je sicer res sporno vprašanje, ali so bile listine, ki so jih tožnice priložile predlogu za obnovo postopka takšne, da utemeljujejo predlog za obnovo postopka iz razloga po 1. točki 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Sodišče je odgovor na to vprašanje iskalo preozko oziroma je te listine interpretiralo in razumelo napačno. Tožnice skušajo doseči dokončno odmero in izplačilo družinske pokojnine po pokojnem očetu, ki je bil ustreljen brez kakršnekoli obsodbe in postopka in po katerem jim je bila z odločbo takratnih oblasti nesporno priznana pravica do družinske pokojnine. Tožena stranka je zahtevek ves čas zavračala zgolj z navedbami, da so vse relevantne listine tožnice predložile iz lastnih arhivov, da v uradnih arhivih ne obstojijo nobeni relevantni podatki ali listine in da tožena stranka ne razpolaga s podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugoditi zahtevi tožnic z dne 13. 3. 1992. Po prepričanju tožnic že zgolj dejstva, ki so jih navajale v postopku, omogočajo, da bi tožena stranka zahtevi lahko ugodila, ne pa, da je z dokončno odločbo z dne 4. 7. 2007 zahtevo ponovno zavrnila. Dodatne listine, pridobljene s strani arhiva RS (osebni spis za pokojnega očeta tožnic in njegove plačilne liste za čas zaposlitve od leta 1934 do 1944) v povezavi z drugimi listinami v spisu, vsebujejo vse potrebne podatke za dokončno odmero, obračun in izplačilo pridobljene družinske pokojnine, zato so tožnice na njihovi podlagi predlagale obnovo postopka. Sodišče prve stopnje se sklicuje na napotke Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII Ips 306/99 z dne 20. 6. 2000 in v sodbi sodišča prve stopnje št. Ps 1096/2000 z dne 14. 12. 2004, ki so opozarjala na določena pomembna dejanska vprašanja. Sodišče je zaključilo, da novo predložene listine ne omogočajo odgovora na odprta vprašanja, vendar je pri tem spregledalo, da predmetna vprašanja, glede na določbo 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP ne morejo biti bistvena za odločanje o utemeljenosti predloga za obnovo postopka, ampak je bistveno vprašanje, ali bi bilo na podlagi novo predloženih listin v povezavi z listinami v spisu mogoče sprejeti drugačno odločitev, v kolikor bi bile te listine uporabljene v prejšnjem postopku. Po prepričanju tožnic je že zgolj na podlagi listin in dokazov iz predhodnega postopka mogoče odgovoriti na vprašanja, na katera sta opozarjala Vrhovno sodišče RS in sodišče prve stopnje. Novo predložene listine pa omogočajo opredelitev pridobljene pravice do družinske pokojnine po višini in tako njeno dokončno določitev in izplačilo. To pa pomeni, da novo predložene listine omogočajo sprejem drugačne odločitve, v kolikor bi jih tožena stranka pravilno uporabila v predhodnem postopku. Podan in izkazan je torej obnovitveni razlog iz 1. točke 1. odstavka 260. člena ZUP. Nadalje še opozarjajo, da se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo do dokaznih predlogov tožnic, po njihovem zaslišanju in v zvezi z listinami o njihovem šolanju in prvi zaposlitvi. S tem je bistveno kršilo določbo 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je z nepravilno in arbitrarno sodno odločbo poseglo tudi v temeljne ustavno zavarovane pravice in svoboščine tožnic. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 353. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere tožnice opozarjajo v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 15. 5. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 6. 3. 2009, s katero je tožena stranka zavrnila predlog za obnovo postopka v zvezi z odločbo organa prve stopnje št. ... z dne 4. 7. 2007. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena zahteva za dokončno odmero in izplačilo družinske pokojnine od 30. 6. 1945 dalje. Iz obrazložitve izpodbijane dokončne odločbe izhaja, da je tožena stranka predlog za obnovo postopka zavrnila iz razloga, ker tožnice ne navajajo nobenih novih dejstev in ne ponujajo nobenih novih dokazov v smislu 260. člena ZUP, ki bi lahko pripeljali do drugačne odločitve v sporni zadevi. Enako ugotavlja tudi sodišče prve stopnje, zato je tožbeni zahtevek, tako primarni kot tudi podredni, ki se oba nanašata na odpravo že citiranih odločb tožene stranke ter na dovolitev obnove postopka, zavrnilo. S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na ugoditev zahtevku tožnic z dne 13. 3. 1992. ZUP v 1. točki 1. odstavka 260. člena določa, da se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva (odločba, dokončna v upravnem postopku) obnovi, če se zve za nova dejstva, ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku. V 3. odstavku 267. člena ZUP pa je nadalje določeno, da če so pogoji iz 1. odstavka 267. člena ZUP izpolnjeni, preizkusi pristojni organ, ali so okoliščine oziroma dokazi, ki se navajajo kot razlog za obnovo taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. Če ugotovi, da niso, zavrne predlog s svojo odločbo.

Tožena stranka je z odločbo z dne 4. 7. 2007 zavrnila zahtevo za dokončno odmero in izplačilo družinske pokojnine za čas od 30. 6. 1945 dalje. Pri toženi stranki so tožnice dne 23. 5. 2008 predlagale obnovo postopka, končanega s prej citirano odločbo in sicer po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP. Sklicevale so se na nove dokaze, pridobljene v Arhivu Republike Slovenije.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča predloženi dokazi niso taki, da bi v primeru, če bi bili znani v prejšnjem postopku, lahko pripeljali do drugačne odločitve. Kot to poudarja že sodišče prve stopnje, iz sklepa Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 306/99 z dne 20. 6. 2000, kot tudi iz sodbe, opr. št. Ps 1096/2000 z dne 14. 12. 2004 izhaja, katera dejstva je potrebno ugotoviti za rešitev zadeve po vsebini. Toženi stranki je bilo naloženo, da mora ugotoviti, ali je bila odločba z dne 19. 7. 1944 sploh realizirana, torej ali so se priznani pokojninski prejemki tudi izplačevali, v kakšni višini, do kdaj ter na kakšni materialni in pravni podlagi je bilo izplačevanje ustavljeno, kakor tudi, ali je bila tožnicam na podlagi začasne odmere družinske pokojnine po odločbi št. ... z dne 19. 7. 1944 izdana odločba o dokončni odmeri družinske pokojnine in če ne, kaj je bil vzrok opustitve. Tožena stranka je v postopku, ki se je končal z odločbo z dne 4. 7. 2007 ugotavljala sporna vprašanja ter ob ugotovitvi, da ni na voljo podatkov, na podlagi katerih bi lahko odločila o sami uveljavljani pravici ter da za priznanje tudi ni materialnopravne podlage, zahtevek zavrnila. Predmet presoje pred sodiščem pa ni bila omenjena odločba z dne 4. 7. 2007, kajti gre za dokončno in pravnomočno odločbo, za to se pritožbeno sodišče ne spušča v razloge, ali je bila odločitev pravilna in zakonita. V primeru, ko je vložen predlog za obnovo postopka po 1. točki 1. odstavka 260. člena ZUP je potrebno ugotoviti, ali bi dokazi, ki so jih predložile stranke v primeru, da bi bili znani že v prejšnjem postopku, lahko pripeljali do drugačne odločitve. Po pregledu teh dokazov v spisu pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za podatke iz osebne mape pokojnega očeta tožnic, ki se nanašajo na njegovo delo na sodišču, do njegove smrti dne 21. septembra 1943. Vsa navedena dokumentacija pa za odločanje o zahtevi za odmero in izplačilo družinske pokojnine, ni odločilna. Navedena dokumentacija namreč ne odgovarja na nobeno od vprašanj, na katere je bilo opozorjeno v že citiranih sodnih odločbah. Enako velja tudi za predložene plačilne liste. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb tožene stranke ter na dovolitev obnove postopka utemeljeno zavrnilo. Sodišče s svojo odločitvijo tudi ni poseglo v temeljne z ustavo zavarovane pravice in svoboščine tožnic. Tožnicam ni bila kršena niti pravica do zasebne lastnine, saj je sodišče odločalo le o izpolnjevanju pogojev za dovolitev obnove postopka, ne pa o pravici do zasebne lastnine. Tožnicam tudi ni odreklo sodnega varstva oziroma ni kršilo načelo enakega varstva pravic. Sodišče je vodilo postopek skladno s procesnimi določbami, določenimi v ZDSS-1 in ZPP ter pri presoji tudi pravilno upoštevalo določbe ZUP, ki se nanašajo na obnovo postopka. Sodišče se je opredelilo do bistvenih razlogov, pomembnih za odločitev v zadevi, pri čemer zaslišanje tožnic v zvezi z listinami o njihovem šolanju in prvi zaposlitvi ni bilo bistveno za odločitev v sporni zadevi.

Za odločitev zadeve tudi ni odločilno, da je sodišče prve stopnje tožbo v delu, ki se nanaša na samo pravico, kot so jo uveljavljale tožnice, zavrglo. Sodišče se je pri tem sklicevalo na 63. člen ZDSS-1, kjer so urejene procesne predpostavke za sodno varstvo proti upravnim aktom. Očitno je, da se tožba nanaša na samo obnovo postopka, torej na presojo odločb tožene stranke, s katerima je bilo odločeno, da se predlog za obnovo postopka zavrne. S tem, ko niso bili izpolnjeni z zakonom določeni pogoji za obnovo postopka, torej tudi ni obstajala pravna podlaga, da bi sodišče prve stopnje odločalo o pravici, kot so jo uveljavljale tožnice v postopku pri toženi stranki in o kateri je bilo dokončno odločeno z odločbo z dne 4. 7. 2007. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Ker tožnice s pritožbo niso uspele, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da same krijejo svoje stroške pritožbe.