Jedro

Pritožba se neutemeljeno ne strinja, da je sodišče prve stopnje tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami v krajšem delovnem času 4 ure dnevno od 31. 1. 2017. Izvedenec je sicer res menil, da je bila tožnica po zaključku bolniškega staleža zmožna za delo s krajšim delovnim časom. Vendar je, ko je bil zaslišan, izrecno pojasnil, da je bilo 2. 10. 2017, ko je mnenje podala invalidska komisija druge stopnje že tako stanje. Invalidska komisija druge stopnje je tožničino zdravstveno stanje ocenjevala na dan 31. 1. 2017, to je na dan, ko je mnenje podala invalidska komisija prve stopnje in ko je tudi invalidska komisija druge stopnje določila datum nastanka invalidnosti 31. 1. 2017.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se stroškovni sklep spremeni tako, da se znesek 1.534,81 EUR zniža na znesek 1.429,82 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem nespremenjenem delu (I., II. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 4. 10. 2017 in št. ... z dne 13. 2. 2017 in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami: lažje fizično delo, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, v krajšem delovnem času od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko in pravico do delnega nadomestila od 31. 1. 2017 dalje. Hkrati je odločilo, da bo o odmeri in izplačevanju delnega nadomestila odločil toženec s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (I., II. in III. točki izreka). S IV. točko izreka pa je naložilo tožencu, da mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe, povrniti tožnici njene stroške postopka v znesku 1.534,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka do plačila.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z odločilnim dejstvom potrebe po časovni razbremenitvi. Vztraja, da ni nobene potrebe po časovni razbremenitvi v primeru tožnice in da so zadostne omejitve, kot izhajajo iz dokončne odločbe toženca, s katero ji je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami: lažje fizično delo, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, s polnim delovnim časom od 31. 1. 2017 dalje. Toženec meni, da mnenje sodnega izvedenca ni napravljeno na poznavanju obremenitev na delovnem mestu tožnice. V sklopu izvedenskega mnenja toženca je bilo mnenje o preostali delovni zmožnosti za drugo delo s polnim delovnim časom, podano v sestavi specialistke medicine dela, kot tudi specialista internista - gastroenterologa. Nadalje toženec izpostavlja, da je sodišče v sodbi določilo datum nastanka invalidnosti 31. 1. 2017, medtem ko je sodni izvedenec in to celo na vprašanje sodišča na naroku, navedel datum 2. 10. 2017. Gre torej za odločitev sodišča v nasprotju z izvedenim dokazom in gre za zmotno ugotovljeno dejansko stanje oziroma za napačno odločitev glede na mnenje sodnega izvedenca. Nadalje toženec meni, da je tožnica v tožbi oziroma s tožbenim zahtevkom uveljavljala priznanje časovne, ne pa tudi vsebinskih razbremenitev. Zgolj iz previdnosti toženec meni, da je nepravilna tudi odločitev o višini odmerjenih stroškov postopka in sicer, da ni pravilna odmera stroškov v višini vrednosti točke 0,60 EUR, saj so vsa dejanja zastopanja bila opravljena pred uveljavitvijo višje vrednosti točke po odvetniški tarifi. Nadalje toženec meni, da je sodišče napačno upoštevalo kilometrino in sicer je bil prvi narok glede na vabilo v Celju in ne v Ljubljani, oddaljenost pa 71,6 km po podatkih na spletu. Nadalje se toženec ne strinja s priznanjem urnine iz prvega odstavka 6. člena OT, saj prvi in niti drugi narok nista trajala več kot eno uro.

3. V odgovoru na pritožbo tožnica prereka pritožbene navedbe in vztraja, da je sodba pravilna in zakonita. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje le glede stroškovnega sklepa in posledično v tem delu napačno uporabilo materialno pravo. V postopku pa ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

6. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca št. ... z dne 4. 10. 2017, s katero je pritožbo tožnice, vloženo zoper prvostopno odločbo št. ... z dne 13. 2. 2017 zavrnil in citirano odločbo odpravil ter tožnico razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznal pravico do premestitve na drugem delovnem mestu z omejitvami: lažje fizično delo, z ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, s polnim delovnim časom od 31. 1. 2017 dalje. Hkrati je odločil, da je delodajalec A. dolžan tožnici zagotoviti pravico do premestitve. Drugače kot z dokončno odločbo je toženec odločil s prvostopno odločbo z dne 13. 2. 2017, s katero je zahtevo za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnil. V obravnavani zadevi je sporno, ali je pri tožnici podana III. kategorija invalidnosti s pravico do dela s krajšim delovnim časom do polnega, vsaj 4 ure dnevno od 31. 1. 2017 dalje.

7. V sodnem postopku je sodišče prve stopnje, ker se tožnica ni strinjala z odločitvami v predsodnem postopku in uveljavljala pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, vsaj 4 ure dnevno, vprašanje tožničine delazmožnosti razčiščevalo s pridobitvijo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za abdominalno in splošno kirurgijo. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja in tudi iz izpovedbe zaslišanega sodnega izvedenca izhaja, da gre pri tožnici za stanje po operaciji popkovne kile in po operaciji dveh recidivov. Trenutno stanje tožnici dovoljuje delo s krajšim delovnim časom z omejitvami, to je dvigovanje težjih bremen, pogosto ali stalno pripogibanje in delo v prisilnem položaju. Ko je bil izvedenec zaslišan, je vztrajal pri podanem mnenju in posebej prav v zvezi s pripombami toženca glede dela s krajšim delovnim časom pojasnil, da je bila tožnica zaradi kile operirana trikrat. Kila nastane zaradi prirojene slabosti vezivnega tkiva, ki se z leti lahko še slabša in zaradi fizične obremenitve trebušne stene, ki jo med drugim povzroča tudi težko delo. Pri tožnici sta slabo vezivno tkivo in povečana telesna teža zelo močna dejavnika tveganja za ponovitev kile. Zato se je v tožničinem primeru odločil za fizično razbremenitev tožničine trebušne stene zaradi dvigovanja težkih stvari in sunkovitih gibov. Za časovno razbremenitev pa se je odločil za to, ker je ta pomembna, upoštevaje obremenitve. V zvezi s tem je poudaril, da ni isto, ali se delo opravlja 2 uri ali pa 8 ur. Vztrajal je pri tem, da so pri tožnici potrebne tako fizične razbremenitve, to je dvigovanje bremen do 5 kg, kot tudi časovna razbremenitev, da se pri njej ne bi pojavila potreba po četrti operaciji popkovne kile.

Tako, da se je izvedenec do potrebe po časovni razbremenitvi dodatno opredelil in razloge za svoje mnenje strokovno medicinsko obrazložil. S tem je sodišče prve stopnje vprašanje skrajšanega delovnega časa in potrebe po časovni razbremenitvi dovolj razčistilo, saj je izvedenec na zaslišanju izrecno odgovoril tudi na vprašanje oziroma na pripombe toženca. V tem delu je zato pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje je utemeljeno odpravilo izpodbijani odločbi in tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in ji priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami v krajšem delovnem času 4 ure dnevno, 20 ur tedensko (prvi in drugi odstavek 82. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) ter pravico do delnega nadomestila v skladu s prvim odstavkom 86. člena tega zakona.

8. Pritožba se neutemeljeno ne strinja, da je sodišče prve stopnje tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti in ji priznalo pravico do dela na drugem delu z omejitvami v krajšem delovnem času 4 ure dnevno od 31. 1. 2017. Izvedenec je sicer res menil, da je bila tožnica po zaključku bolniškega staleža zmožna za delo s krajšim delovnim časom (list. št. 21). Vendar je, ko je bil zaslišan, izrecno pojasnil, da je bilo 2. 10. 2017, ko je mnenje podala invalidska komisija druge stopnje že tako stanje (list. št. 43 prepis zvočnega zapisa). Invalidska komisija druge stopnje je tožničino zdravstveno stanje ocenjevala na dan 31. 1. 2017, to je na dan, ko je mnenje podala invalidska komisija prve stopnje in ko je tudi invalidska komisija druge stopnje določila datum nastanka invalidnosti 31. 1. 2017. 9. Utemeljeno pa se pritožba ne strinja z višino priznanih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno tožnici priznalo 100 točk urnine, na podlagi prvega odstavka 6. člena Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in 28/2018, v nadaljevanju OT). Prvi in tudi drugi narok nista trajala več kot 1 uro in sicer se je prvi narok pričel ob 12.53 uri in končal 13.34 uri, drugi pa se je pričel 8.37 in končal 8.59. Skupaj tako znašajo stroški 1.665 točk oziroma skupaj z materialnimi stroški 1.691,65 točk, kar pri vrednosti točke 0,60 EUR (ki jo je sodišče v skladu z drugim odstavkom 12. člena OT pravilno upoštevalo glede na datum odločanja) znaša 1.014,99 EUR. Nadalje je iz zapisnika s prve glavne obravnave razvidno, da je bila le-ta razpisana in opravljena v Celju in ne v Ljubljani. Tako, da je tožnica upravičena do kilometrine enkrat za razdaljo Brežice - Celje - Brežice, kar skupaj znaša 143,2 km in enkrat na razdalji Brežice - Ljubljana - Brežice za razdaljo 212 km oziroma skupaj 355,2 km po 0,37 EUR, kar znaša 131,42 EUR ter še 31,20 EUR za potne stroške tožnice (ki niso sporni). Skupno tako znašajo stroški postopka 1.429,82 EUR.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP toženčevi pritožbi delno ugodilo in stroškovni sklep spremenilo tako, da je znesek 1.534,81 EUR znižalo na znesek 1.429,82 EUR. V ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem nespremenjenem delu (I., II. in III. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

11. Obenem je v skladu z določbo 155. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogla k razjasnitvi sporne zadeve.