Jedro

Odločitev sodišča, da v primeru, ko dedič med zapuščinskim postopkom umre, v njegovo korist ustanovi dedno pravico, nima pravne podlage in je zato napačna.

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se sklep sodišča prve stopnje v 3. alineji točke 2 izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo obseg zapuščine ter na podlagi zakonitega dedovanja proglasilo dedinjo B.B in dediča L.S. za dediča vsakega do 1/4 zapuščine. Nato je ugotovilo, da je L.S. svoj dedni delež odstopil v korist B.B., ki je to sprejela in tako podedovala polovico zapuščine.

2. Glede druge polovice zapuščine pa je sodišče prve stopnje ustanovilo dedno pravico v korist K.J. 3. Proti slednji odločitvi vlaga pritožbo dedinja B.B. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge in 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga, naj sklep v 2. točki spremeni tako, da se za dediča celotnega premoženja proglasi B.B., če to ne, naj pritožbeno sodišče sklep vsaj razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Pritožnica se sklicuje na stališče sodne prakse, da ZD,(2) ne pozna instituta ustanovitve dedne pravice. Pojasnjuje družinska razmerja ter izpeljuje sklep, da bi jo moralo sodišče proglasiti za dedinjo celotnega premoženja.

4. Pritožba je bila vročena drugemu dediču ter Republiki Sloveniji. Slednja je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožnica trdi, da je odločitev sodišča prve stopnje v tretji alineji točke 2 napačna. Sodišče je namreč odločilo, da se v korist dedinje K.J., ki je med zapuščinskim postopkom umrla, ustanovi dedna pravica. Pritožnica opozarja, da ZD instituta ustanovitve dedne pravice ne pozna ter da ga sodna praksa zavrača. 7. Pritožbeno sodišče ji pritrjuje. V sodni praksi je sicer najti tudi odločbe, ki institut ustanovitve dedne pravice tolerirajo.(3) A večinska praksa takšno dednoprocesno možnost zavrača.(4) Pri tem večinska praksa opozarja: - da ZD ustanovitve dedne pravice ne pozna; - da je takšna rešitev neekonomična, ker ne rešuje osnovnega dednopravnega vprašanja; - opozarja pa tudi na institut dedne transmisije.(5)

8. Prav slednje po prepričanju pritožbenega sodišča v največji meri onemogoča takšno reševanje problema, ko dedič umre sicer po zapustniku, vendar še pred koncem zapuščinske obravnave, da bi se v korist umrlega dediča ustanovilo dedno pravico, dediči pa bi se nato določali v zapuščinskem postopku po njem. Dedičem tako umrle osebe je namreč treba v tem zapuščinskem postopku omogočiti, da podajo dedne izjave, kar je sestavni del njihove dedne pravice.

9. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi procesnega pooblastila iz 3. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo. V ponovljenem postopku bo moralo zato sodišče ugotoviti, kdo so dediči po K.J., ti pa bodo morali nato v tem postopku podati tudi dedno izjavo.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Zakon o dedovanju (Ur. list SRS, št. 15/1976 - Ur. list RS, št. 99/2013).

(3) Glej odločbo VSL, opr. št. I Cp 2023/2009 ter VSL opr. št. II Cp 872/2013. (4) Glej odločbe VSL - I Cp 2752/2013, VSL - II Cp 2277/2009, VSM - I Cp 440/2012, VSL - II Cp 78/2002, VSL - I Cp 369/2009, VSL - I Cp 537/2009, VSL - I Cp 2975/2008, VSL - I Cp 876/2007 ter VSM - I Cp 485/2006. (5) O tem glej Karel Zupančič, Dedno pravo, Ljubljana 1991, stran 154, 155.