Jedro

Če se obdolženec pri obrambi zoper obtožbo za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve sklicuje na resničnost trditve ali opravičljivo oziroma nezakrivljeno zmoto, sodišče predlagane dokaze, ki so relevantni, mora izvesti.

Izrek

1. Zahteva zasebne tožilke M.M. za varstvo zakonitosti se zavrže. 2. Zahtevi zagovornika obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil M.P. spoznan za krivega: pod točko I/1, da je razžalil zasebno tožilko M.M., s čimer je storil kaznivo dejanje razžalitve po drugem in prvem odstavku 169. člena KZ in pod točko I/2, da je storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve R.H. po drugem in prvem odstavku 171. člena KZ. Za posamezni dejanji sta mu bili določeni denarni kazni po 300.000 SIT in izrečena enota denarna kazen 500.000 SIT, ki jo mora plačati v roku treh mesecev po pravnomočnosti sodbe. Dolžan je plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega 100.000 SIT povprečnine.

Višje sodišče v Ljubljani je delno ugodilo pritožbi obsojenčevega zagovornika in izpodbijano sodbo pod točko I/1 razveljavilo v odločbah o krivdi, določeni denarni kazni, izrečeni enotni kazni in glede stroškov tega dela kazenskega postopka ter zasebno tožbo v tem delu skladno s 393. členom in 1. točko prvega odstavka 352. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo, pritožbo zagovornika M.P. v preostalem delu ter pritožbo pooblaščenca zasebnih tožilcev pa je zavrnilo kot neutemeljeni in v nerazveljavljenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je tudi, da morata zasebna tožilca kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, vsak po 200.000 SIT.

Zagovornik obsojenega M.P. je zoper obsodilni del sodbe (tč. I/2) vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP ter zaradi kršitve 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustava) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in obsojenca oprosti obtožbe po zasebni tožbi ali pa sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zaradi kršitve kazenskega zakona ter bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zasebna tožilka M.M. in predlagala, da Vrhovno sodišče "potrdi izrek prvostopenjske sodbe v točki I/1" ter da razveljavi sodbo Višjega sodišča v Ljubljani glede odločbe o plačilu povprečnine.

Vrhovna državna tožilka K.U. je v odgovoru na zagovornikov zahtevo za varstvo zakonitosti predlagala, naj jo Vrhovno sodišče zavrne, ker kršitve zakona, ki jih uveljavlja, niso podane. Predlagala je tudi, da Vrhovno sodišče odloči o zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je vložila zasebna tožilka M.M., ki sicer do vložitve tega izrednega pravnega sredstva kot zasebna tožilka ni upravičena.

K 1. točki: Zahteva zasebne tožilke za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po prvem odstavku 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obdolženec in njegov zagovornik, po obdolženčevi smrti pa tudi osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. Subjekti, ki imajo pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti so našteti taksativno, med njimi pa ni zasebnega tožilca.

Glede na to, da je v konkretni zadevi zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zasebna tožilka, ki te pravice nima, je njena zahteva nedovoljena. Zato jo je Vrhovno sodišče skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 421. člena ZKP zavrglo.

K 2. točki: Zahteva zagovornika obsojenega M.P. za varstvo zakonitosti je utemeljena.

A.

Zagovornik sodišču druge stopnje utemeljeno očita, da ni presodilo oziroma odgovorilo na več pritožbenih navedb, ki se nanašajo na odločilna in druga pomembna dejstva, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP (sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih).

Obrazložena sodna odločba je bistveni del poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 22. člen Ustave. Iz pravice do pritožbe (25. člen Ustave) izhaja obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava in se opredeli do relevantnih pritožbenih navedb, to je tistih, zaradi katerih bi bilo, če bile utemeljene, treba izpodbijano sodbo spremeniti oziroma razveljaviti. Šele obrazložitev odločbe pokaže, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedene zahteve.

Navedena ustavna jamstva se uresničujejo tudi na podlagi prvega odstavka 395. člena ZKP, ki določa, da mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe ali sklepa presoditi navedbe pritožbe in navesti kršitve zakona, ki jih upošteva po uradni dolžnosti. To pomeni, da mora pritožbeno sodišče presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti o njih stališče in jih ustrezno obrazložiti. Procesni standard obrazloženosti odločbe sodišča druge stopnje je nižji kot standard obrazložitve odločbe prve stopnje, saj zoper odločbo pritožbenega sodišča praviloma ni pritožbe, pa tudi iz razloga smotrnosti. Tako ni nujno, da se sodišče druge stopnje vselej izrecno opredeli do pritožbenih navedb, včasih zadošča že, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve sodbe. Prav tako tudi ni potrebno, da sodišče druge stopnje ponavlja argumente prvostopenjske sodbe, če se z njimi strinja: zahtevanemu standardu obrazložitve zadosti tudi, če iz razlogov izhaja, da se je z njimi seznanilo in da jih ni prezrlo. Ni pa sodišče druge stopnje dolžno odgovarjati na posplošene pritožbene navedbe, ki jih ni mogoče preizkusiti ter navedbe, ki so pravno irelevantne in očitno neutemeljene.

Sodišče druge stopnje stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, če ne presodi pritožbenih razlogov, ki se nanašajo na odločilna dejstva, to je dejstva, ki zadevajo objektivni in subjektivni dejanski stan kaznivega dejanja. Če se ne opredeli do drugih pritožbenih navedb, krši določbo prvega odstavka 395. člena ZKP, ki pa pomeni bistveno kršitev kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, katero je mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti le, če vložnik izkaže njen vpliv na zakonitost sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP).

Zagovornik je v obširni pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo (obsega sedem strani, njene bistvene poudarke pa povzema tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti) obrazloženo in argumentirano uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 370. člena ZKP in kršitev 29. člena Ustave. Sodišče druge stopnje je na te pritožbene navedbe odgovorilo le v enem odstavku, drugi se nanaša na odločbo o kazenski sankciji, in jih zavrnilo kot neutemeljene z naslednjimi razlogi: "Glede obsodbe obtoženca v zvezi z zasebno tožbo zasebnega tožilca R.H. pritožbeno sodišče po proučitvi podatkov kazenskega spisa ter razlogov v zvezi s tem kaznivim dejanjem nima nobenih pomislekov. Zaključki o obstoju obravnavanega kaznivega dejanja na škodo zasebnega tožilca na strani 11 izpodbijane sodbe so prepričljivi in sprejemljivi, saj ga je obtoženec v obravnavanem prispevku prikazal kot podkupovalca in agresivneža, ki je moralno oporečen in kar nedvomno lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu, saj ga širša javnost pozna kot uspešnega poslovneža. Pri tem mu je obtoženec nedvomno očital takšna žaljiva dejstva, za katera pa tudi ni mogel dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost svojih trditev, pri čemer pa se je tudi zavedal, da utegnejo biti neresnična, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Sicer pa je prvostopenjsko sodišče obtoženčeve trditve preizkusilo tudi glede na ostale določbe 171. člena KZ in v razlogih pravilno presodilo, da obtoženec svojih trditev ni mogel dokazati niti s pravnomočno kazensko sodbo. Zato so tako dejanski kakor tudi pravni zaključki sodišča prve stopnje glede tega dela izpodbijane sodbe sprejemljivi tudi za pritožbeno sodišče in pritožba zagovornika zoper odločbo o krivdi ni mogla uspeti." Primerjava navedenih razlogov drugostopenjske odločbe in pritožbenih navedb, na katere opozarja vložnik zahteve pokaže, da sodišče druge stopnje ni presodilo vseh pritožbenih navedb, ki zadevajo odločilna dejstva.

- Ni se opredelilo do pritožbenega očitka, da je stališče sodišča prve stopnje, da je bil prispevek objavljen z obsojenčevo privolitvijo (avtoriziran) zmotno in da je podana kršitev kazenskega zakona (3. točka 372. člena ZKP), ker je po oceni pritožbe podana okoliščina, ki izključuje kazenski pregon obsojenca (prvi odstavek 30. člena KZ). Vrhovno sodišče ugotavlja, da iz razlogov drugostopenjske sodbe niti smiselno ne izhaja, da se je pritožbeno sodišče ukvarjalo s tem vprašanjem.

- Sodba sodišča druge stopnje nima ustreznih razlogov o pritožbenih navedbah: a) da izraz "korupcija" ne gre razumeti zgolj v smislu kaznivega dejanja podkupovanja, da lahko pomeni tudi nepoštenost na splošno, da obsojenec zasebnemu tožilcu ni očital točno določenega kaznivega dejanja in da je zato resničnost zatrjevanega dovoljeno dokazovati z vsemi razpoložljivimi sredstvi in ne zgolj s pravnomočno kazensko sodbo; b) da se sodišče prve stopnje "ni ukvarjalo tudi s šestim odstavkom 171. člena KZ", to je, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno v okoliščinah tretjega odstavka 169. člena KZ (pri obrambi pravic oziroma varstvu pravic in koristi) in ali je imel obsojenec utemeljen razlog verjeti v resničnost zatrjevanega.

Pregled razlogov drugostopenjske odločbe, ki se sklicuje na obrazložitev prvostopenjske sodbe na 11. strani pokaže, da se je sodišče druge stopnje sicer seznanilo s pritožnikovimi ugovori, vendar pa s posplošenimi in deloma tudi netočnimi odgovori o tem, da je sodišče prve stopnje "uporabilo vse določbe 171. člena KZ", ni zadostilo omenjenim standardom obrazložitve drugostopenjske odločbe.

- Odločba sodišča druge stopnje (isto velja za prvostopenjsko sodbo) tudi nima nobenih razlogov o tem, zakaj naj bi šlo za žaljivo obdolžitev tudi, ko je obsojenec trdil, "da mu je zasebni tožilec grozil in da bo zidal na črno ter če ga bo oviral, da bo uporabil silo" in ali je obsojencu uspelo dokazati resničnost navedenih dejstev oziroma, da je imel utemeljen razlog verjeti v resničnost navedenih trditev.

- Sodišče druge stopnje tudi ni odgovorilo na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje kršilo 1. odstavek 97. člena ZKP, kar je vplivalo na zakonitost sodbe, ker je odločilo, da mora obsojenec povrniti tudi potrebne izdatke zasebnih tožilcev ter potrebne izdatke in nagrado njunega pooblaščenca.

- Vložnik zahteve pravilno ugotavlja, da sodišče druge stopnje tudi ni zavzelo stališča do pritožbenih navedb, da sodišče prve stopnje ni odločilo o dokaznem predlogu obrambe (v zvezi z napadom zasebnega tožilca na obsojenca), da naj se pribavi spis Okrožnega državnega tožilstva v Kopru.

Vse navedene pomanjkljivosti v obrazložitvi drugostopenjske sodbe pomenijo, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, torej gre za absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, zaradi katere je moralo Vrhovno sodišče sodbo razveljaviti.

B.

Strinjati se je moč z zahtevo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh odločilnih dejstev in da je tudi prvostopenjska sodba obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva utemeljeno navaja, da obsojenec preko televizije RTV Slovenija v zvezi z zasebnim tožilcem ni govoril zgolj o korupciji, temveč, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, tudi ("da je bilo v tem postopku navedeno"), da mu je zasebni tožilec grozil in da bo zidal na črno ter če ga bo oviral, da bo uporabil tudi silo. O tem, zakaj naj bi tudi v tem delu šlo za žaljivo obdolžitev, pa sodba, kot navaja zahteva, nima nobenih razlogov.

Kaznivo dejanje žaljive obdolžitve stori, kdor o kom trdi ali raznaša kaj, kar lahko škoduje njegovi časti in dobremu imenu (prvi odstavek 171. člena KZ). Sestavini tega kaznivega dejanja sta torej krivična obdolžitev in žaljivo dejstvo. Iz določbe 4. odstavka 171. člena KZ izhaja pravilo, da ni prepovedano izražati dejstev, ki sicer lahko škodijo časti in dobremu imenu drugega, če so ta dejstva resnična oziroma če je bil storilec glede teh dejstev v opravičljivi zmoti, pod pogojem, da niso izrečena na žaljiv način. Če se obdolženec pri obrambi sklicuje na okoliščine iz omenjene določbe (resničnost trditve ali opravičljivo oziroma nezakrivljeno zmoto), sodišče predlagane dokaze, ki so relevantni, mora izvesti. Pri tem ima obramba na voljo vsa dokazna sredstva razen, kadar je predmet dokazovanja očitek uradno pregonljivega kaznivega dejanja; v tem primeru se resničnost lahko dokazuje le s pravnomočno kazensko sodbo, z drugimi dokazi pa le tedaj, če pregon ali sojenje nista dovoljena ali mogoča (peti odstavek 171. člena KZ). Obdolženec ne bo kaznovan za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve, če dokaze resničnost svojih trditev ali da je ravnal v opravičljivi (nezakrivljeni) zmoti, v tem primeru pa bo še vedno lahko kaznovan za kaznivo dejanje razžalitve (169. člen KZ) ali pa očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja (173. člen KZ), če bodo podani znaki teh kaznivih dejanj.

V zvezi s kaznivim dejanjem, opisanim pod točko I/2., sodišče prve stopnje povzema bistvo opisa kaznivega dejanja in ugotavlja, da obsojenčeve trditve po vsebini in glede na okoliščine, v katerih so bile izrečene, lahko škodijo časti in dobremu imenu zasebnega tožilca, saj ga skušajo prikazati kot podkupovalca in agresivneža, ki je pripravljen uporabiti tudi silo in s tem človeka, ki je moralno oporečen v poslovnih krogih. V nadaljevanju sodba ugotavlja, da obsojencu ni uspelo dokazati, da je imel utemeljen razlog, verjeti v resničnost tistega, kar je trdil in raznašal. Vendar pa pri tem utemelji le nedokazanost očitka o skorumpiranosti zasebnega tožilca, ki je prikazan v vlogi podkupovalca, saj meni, da bi mogel resničnost takšne trditve obsojenec dokazati le s pravnomočno sodno odločbo, iz listinskih dokazov pa ne izhaja niti to, da bi zasebnega tožilca ovadil v tej smeri. Ni pa sodišče prve stopnje odgovorilo na ugovore obrambe glede resničnosti oziroma opravičljive zmote obsojenca v zvezi z ostalimi obsojenčevimi trditvami, kar pa je bilo dolžno storiti in svoje stališče v sodbi tudi obrazložiti. Izpodbijana sodba torej nima razlogov o odločilnem dejstvu, ki lahko vpliva na presojo obsojenčeve odgovornosti za kaznivo dejanje žaljive obdolžitve v smislu četrtega odstavka 171. člena KZ.

Zahtevi tudi ni mogoče odreči utemeljenosti, ko se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je mogoče v obravnavanem primeru resničnost trditve o korupciji dokazovati zgolj s pravnomočno kazensko sodbo, saj obsojenec, kot navaja zahteva, zasebnemu tožilcu ne očita storitev "točno določenega kaznivega dejanja", zato bi bilo mogoče to trditev dokazovati z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Posredno zagovornik s tem problematizira tudi pravilnost pravne ocene trditev o korupciji. Ta pojem sodišče prve stopnje (pravilno) razlaga v pomenu podkupljivosti, zatrjevanje drugačne jezikovne razlage, za katero se zavzema zagovornik, sodi na področje dejanskega stanja in je zato neupoštevno.

Kaznivo dejanje razžalitve (169. člen KZ) je mogoče storiti z izražanjem negativne ali podcenjujoče vrednostne sodbe o drugem, pa tudi z izrekanjem ali raznašanjem žaljivih dejstev (če takega napada ni mogoče opredeliti kot obrekovanje ali žaljivo obdolžitev). Torej ima tudi izrekanje žaljivih dejstev, ki ne pomenijo vrednostne sodbe, lahko žaljivo vsebino.

Iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da obsojenec pri posplošenem, vendar kategoričnem zatrjevanju skorumpiranosti oziroma povezanosti sodnice, pri čemer je nedvomno imel v mislih M.M. in zasebnega tožilca R.H., sicer ni uporabil žaljivih izrazov ali drugih izrazov podcenjevanja zasebnega tožilca. Vendar pa je po ugotovitvah sodišča prve stopnje s tem zatrjeval objektivno žaljivo dejstvo, saj je zasebnega tožilca razglasil za podkupovalca, torej posredno kot moralno sporno osebo. To pa objektivno lahko pomeni, če obramba v smislu četrtega odstavka 171. člena KZ ni uspešna, kaznivo dejanje razžalitve, ob predpostavki, da so izpolnjeni tudi vsi ostali zakonski znaki.

Obsojenec se v kazenskem postopku ni zagovarjal, odgovarjal je le na vprašanja obrambe. Ta temelji na določbi četrtega odstavka 171. člena KZ, zato bi sodišče prve stopnje, kot že rečeno, dokaze, ki jih je predlagala obramba, moralo izvesti. Zahteva upravičeno navaja, da je sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prič G.K. in M.B. obsojencu onemogočilo obrambo v smislu četrtega odstavka 171. člena KZ oziroma dokazovanje, da je zasebna tožilka naročila pričama, da iztrgata določene listine iz sodnega spisa, s čimer je obramba želela podkrepiti očitke, povezane s korupcijo. Zato je zavrnitev tega dokaznega predloga z utemeljitvijo, da to dejstvo ni predmet zasebne tožbe in da ga ni potrebno dokazovati, nesprejemljivo in kot pravilno poudarja zahteva, krši tudi obsojenčevo ustavno in konvencijsko pravico do zaslišanja prič, ki mu gredo v korist (29. člen Ustave in tretji odstavek 6. člena EKČP).

Neupoštevanje pravic obrambe pa se kaže, kot navaja zagovornik, tudi v tem, da sodišče ni odločilo o dokaznem predlogu obrambe, da naj se v zvezi z napadom zasebnega tožilca na obsojenca pribavi spis Okrožnega državnega tožilstva v Kopru. Z vidika poštenega sojenja bi sodišče bilo dolžno presoditi utemeljenost dokaznega predloga oziroma njegovo pravno relevantnost ter obsojencu omogočiti izvedbo tega dokaza ali pa pojasniti, zakaj dokaznega predloga ne sprejema. Zaradi vseh doslej navedenih razlogov je Vrhovno sodišče moralo razveljaviti tudi sodbo sodišča prve stopnje.

Ostale kršitve zakona, ki jih uveljavlja zahteva, niso podane.

Zahteva uveljavlja kršitev kazenskega zakona (3. točka 372. člena v zvezi s 30. členom KZ), ker obsojenčev prispevek v televizijski oddaji naj ne bi bil avtoriziran oziroma, ker obsojenec za objavo naj ne bi dal dovoljenja. Sodišče prve stopnje v razlogih sodbe (strani 7 in 12) navaja prepričljive razloge, iz katerih izhaja, da je obsojenec sam poklical novinarja in poskrbel, da bodo njegove izjave objavljene, da je bil za objavo motiviran zaradi domnevno velikih nepravilnosti v postopku na sodišču in da je glede na vse ugotovljene okoliščine nedvomno izjavil voljo, da naj se prispevek objavi. Drugačno zatrjevanje zahteve pomeni nedopustno uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, na tej podlagi pa kršitve kazenskega zakona ni mogoče zatrjevati.

Enak nedovoljen razlog zahteva uveljavlja tudi, ko sodišču očita, da ni uporabilo vseh določb 171. člena KZ, to je, da se ni ukvarjalo z vprašanjem ali je bilo dejanje storjeno pri obrambi pravic oziroma upravičenih koristi in z namenom zaničevanja, torej v okoliščinah iz 3. odstavka 169. člena KZ (šesti odstavek 171. člena KZ).

Ugotavljanje, ali je bilo dejanje storjeno pri obrambi pravic oziroma upravičenih koristi ali v kašnih drugih okoliščinah, navedenih v tretjem odstavku 169. člena KZ, ki izključujejo protipravnost, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega storilec ni storil z namenom zaničevanja, je predvsem dejansko vprašanje, ki se vsakokrat presoja glede na ugotovljene (objektivne in subjektivne) okoliščine. Sodišče prve stopnje je na deveti strani sodbe presodilo, (ugotovitev je splošna in se sodba nanaša na oba zasebna tožilca), da obramba sodišča ni prepričala, da so bile obsojenčeve izjave dane pri obrambi njegovih pravic, kar bi izključevalo protipravnost ravnanja in da je obsojenec televizijski medij zgolj izrabil za javni obračun z zasebnim(a) tožilcem(a). Zagovornikovo nestrinjanje s to ugotovitvijo pomeni nedopustno izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega na prvi stopnji, na katerega je Vrhovno sodišče vezano in je neupoštevno. Zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana, ugotovljena dejstvena podlaga pa uporabe določbe šestega odstavka 171. člena KZ ne dovoljuje.

Zagovornik neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev zakona (prvi odstavek 97. člena ZKP), ker je sodišče prve stopnje odločilo, da mora obsojenec poleg povprečnine povrniti tudi potrebne izdatke zasebnega tožilca ter nagrado ter potrebne izdatke njunih pooblaščencev. Zagovornik izhaja iz napačne razlage navedene procesne določbe, po kateri mora stroške zagovornika in pooblaščenca, ne glede na izid kazenskega postopka, vedno plačati zastopani (konkretno: zasebni tožilec), kdo bo dokončno nosil te stroške, pa je odvisno od vrste odločbe, s katero se konča kazenski postopek. Če je obdolženec spoznan za krivega, kot v obravnavanem primeru, je dolžan povrniti vse stroške kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), med stroške kazenskega postopka pa spadajo tudi potrebni izdatki zasebnega tožilca ter nagrada in potrebni izdatki njegovega pooblaščenca (7. točka prvega odstavka 92. člena ZKP).

Iz razlogov, navedenih pod točkama 1. in 2. te odločbe, je Vrhovno sodišče ugodilo utemeljeni zahtevi zagovornika in zaradi ugotovljenih procesnih kršitev sodbi nižjih sodišč razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). V ponovljenem postopku bosta morali sodišči odpraviti procesne pomanjkljivosti, na katere opozarja ta odločba.