Jedro

V obravnavani zadevi je pravno odločilno samo to, da tožnica kot investitorka za gradnjo nadstreška ni pridobila gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožnici izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje nadstrešnice na zemljišču parc. št. 747/6 k.o. …, ki je na dan 19. 4. 2011 predstavljala poleg dvokapne nadstrešnice tam navedenih dimenzij še njen podaljšek – manjšo enokapno nadstrešnico tam navedenih dimenzij. V 1. točki izreka ji je naložila, da takoj po vročitvi odločbe ustavi gradnjo, v 2. točki pa, da jo mora v roku 90 dni od vročitve odločbe odstraniti na svoje stroške, sicer bo to v skladu s 3. točko izreka storjeno po drugih osebah v izvršilnem postopku. V 4. točki izreka so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1).

Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je tožnica v inšpekcijskem postopku povedala, da je edina investitorka nadstrešnice na navedenem zemljišču. Gradbena inšpektorica je na podlagi poizvedb pri upravni enoti ugotovila, da je bilo izdano le gradbeno dovoljenje za stanovanjsko hišo. Ker je tožnica pričela graditi nadstrešnico brez gradbenega dovoljenja, sta bili kršeni določbi prvega in drugega odstavka 3. člena ZGO-1, kar je razlog za izrek inšpekcijskih ukrepov na podlagi 152. člena ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je ob reševanju tožničine pritožbe odločil, da se v 4. točki izreka prvostopenjske odločbe odpravi prepoved, ki je prepovedovala promet z objektom in z zemljiščem, ter jo nadomestil z besedilom, ki prepoveduje le promet z objektom, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnil. Med drugim je kot neupoštevne zavrnil tožničine navedbe, da je na mestu nadstrešnice stala delavnica, ki jo je tožnica podrla in zgradila nadstrešnico. Pojasnil je, da za presojo zakonitosti izrečenih inšpekcijskih ukrepov tudi ni pomembno, zakaj tožnica ni pridobila gradbenega dovoljenja.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je bilo napačno ugotovljeno dejansko stanje in da je bilo napačno uporabljeno materialno pravo. Izpodbijana odločba naj bi temeljila na vpogledu v zemljiško knjigo, kjer pa tožnica še ni navedena. Zatrjuje, da je edina lastnica zemljišča s parc. št. 747/6 in navaja okoliščine, iz katerih naj bi to izhajalo. Ker pa ni vpisana v zemljiški knjigi, ne more legalizirati nadstreška, ker ji sin, ki je sicer dedič po njenem pokojnem možu, tega ne dovoli. Navaja še, da je plačala nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora ter sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Upravni organ prve stopnje je z izpodbijano odločbo tožnici izrekel inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1, po katerem gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt oz. zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oz. dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oz. so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (12.1. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1).

V zadevi ni sporno, da za gradnjo nadstrešnice tlorisnih dimenzij 7,95 m x 6,70 m, prekrite s simetrično dvokapnico višine slemena 4,15 m in višine kapi 2,47 m, s podaljškom v obliki enokapne nadstrešnice tlorisnih dimenzij 5,10 m x 1,05 m, višine slemena 2,81 m in višine kapi 2,47 m ni bilo pridobljeno gradbeno dovoljenje. Glede na navedeno se sodišče strinja z razlogi upravnih aktov obeh stopenj, s katerimi je bilo ugotovljeno, da gre v tem primeru za nelegalno gradnjo, za katero je treba izreči inšpekcijske ukrepe iz 152. člena ZGO-1. Sodišče se na te razloge sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Glede na tožbene navedbe pa pojasnjuje še, da je v obravnavani zadevi pravno odločilno samo to, da tožnica kot investitorka za gradnjo nadstreška ni pridobila gradbenega dovoljenja. Na odločitev o izrečenih inšpekcijskih ukrepih torej ne more vplivati dejstvo, da je tožnica lastnica zemljišča. Prav tako niso odločilne okoliščine, da gradbenega dovoljenja ne more pridobiti, ker je v zemljiški knjigi kot solastnik še vedno vknjižen sin, ki gradnje ne dovoli, in da je plačala nadomestilo za degradacijo in uzurpacijo prostora.

Ker torej tožnica tožbo utemeljuje le z dejstvi in okoliščinami, ki niso pravno odločilne, je bilo treba tožbo zavrniti kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj v tožbi predlagani dokazi niso pomembni za odločitev.