Jedro

Presoja višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer za telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, strah ter skaženost.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v skupnem znesku 10,180.331,00 SIT in sicer 170.592,00 SIT iz naslova premoženjske škode in 10,009.739,00 SIT iz naslova nepremoženjske škode, vse z ustreznimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. V ostalem je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je na prvi stopnji dosojeno odškodnino znižalo na znesek 6,980.331,00 SIT. V ostalem je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno.

Proti tej sodbi v obsegu zavrnitve tožbenega zahtevka vlaga revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da jo revizijsko sodišče tako spremeni, da bo tožena stranka zavezana tudi k plačilu zavrnjenega dela odškodninskega zahtevka v skupnem znesku 5,900.000,00 SIT. Tožnica je utrpela multitravmo s hudimi bolečinami in nevšečnostmi med zdravljenjem, kar je razvidno iz treh medicinskih ekspertiz. Ob škodnem dogodku je bila stara 37 let, zaradi česar bo še dolgo časa do konca življenja prestajala bolečine in neugodnosti, povezane s posledicami poškodb. Pri tem je neupoštevano dejstvo, da se tožnici eno od reber ni zaraslo, kar ji povzroča v vsakdanjem življenju velike nevšečnosti. Premalo je prišla do izraza ugotovitev, da tožnica prestaja občasne glavobole zaradi izrazitega sindroma po pretresu možganov. Zato zahtevana odškodnina v znesku 5,000.000,00 SIT iz tega naslova ni pretirana. Tudi odškodnina za strah je prenizka, saj je tožnica utrpela izjemno intenziven, smrtni strah, ki je bil dolgotrajen, dolgotrajen pa je bil tudi strah za izid zdravljenja zaradi izkrvavitvenega šoka in nevarnosti za življenje. Zato bi bilo treba tožnici iz tega naslova priznati celotno odškodnino v znesku 800.000,00 SIT. Tudi duševne bolečine zaradi zmanjšanja tožničinih življenjskih aktivnosti so v izpodbijani sodbi premalo vrednotene. Uvrščena je v tretjo kategorijo invalidnosti, težave zaradi zmanjšane gibljivosti vratne hrbtenice pa so razvidne iz medicinskih ekspertiz. Zaradi poškodovane ledvene hrbtenice tožnica ne more opravljati del, pri katerih bi ta del hrbtenice obremenjevala. Serijski prelom reber ji je povzročil dihalno zaostajanje prsnega koša. Odstranitev vranice je povzročila upad imunskih sposobnosti. Izvedenci kirurg, urolog in nevrolog so vsak po svoje opredelili odstotek zmanjšanja tožničinih življenjskih aktivnosti. Tožnici bi bilo treba iz tega naslova torej priznati celotno vtoževano odškodnino v znesku 7,000.000,00 SIT. Prenizka je tudi odškodnina zaradi duševnih bolečin v posledici skaženosti telesa. Iz tega naslova tožnica utemeljeno zahteva plačilo odškodnine v znesku 600.000,00 SIT.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP - zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Obseg tožničinih prikrajšanj zaradi posledic poškodb uvršča obravnavano škodo med večje škode. Gre za prizadetost funkcioniranja vratne in ledvene hrbtenice ter prsnega koša, težave zaradi zmanjšanega funkcioniranja ene ledvice ter upadlega imunskega sistema zaradi izgube vranice, končno pa za nastanek nevrološkega sindroma, ki nastane po pretresu možganov. Opisana prikrajšanja zmanjšujejo tožničine življenjske aktivnosti. Izkrvavitveni šok po nesreči je povzročil nevarnost za tožničino življenje. O trajanju in stopnji bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter prestanega strahu so ustrezne ugotovitve v izčrpnih izvedenskih mnenjih. Duševne bolečine tožnica prestaja tudi zaradi telesnih brazgotin. Vse to pa ne omogoča korekcije na drugi stopnji dosojene odškodnine. Uporaba določb 200. in 203. člena ZOR o pravični denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo namreč ne zahteva le konkretizacije oškodovančevih prikrajšanj, ki imajo za posledico telesne in duševne bolečine, temveč tudi primerjavo z drugimi podobnimi primeri škod zaradi zagotovitve enakega obravnavanja škod različnega obsega in odškodnin zanje. Pri tem pa je sodišče dolžno opraviti tudi primerjavo med odškodninami za posamezne oblike škode v skladu z objektivnimi merili, ki glede na različne razmere v času sojenja odpravljajo učinke padca vrednosti denarja.

V reviziji ponovno podan opis tožničine škode kljub svoji izčrpnosti pomeni ponovitev tistega, kar sta sodišči nižjih stopenj upoštevali, pa različno (pravno) ocenjevali. Razlogi izpodbijane sodbe revizijsko sodišče prepričajo. Telesne bolečine in nevšečnosti, ki jih je in jih bo tožnica še prestajala, po stopnji in trajanju prehajajo že med večje škode, vendar primerjava s podobnimi primeri v sodni praksi pokaže, da je odškodnina zanje v znesku 3,000.000,00 SIT primerna in je ni mogoče zviševati. O zmanjšanju življenjskih aktivnosti so podali mnenje trije izvedenci, vendar v odstotkih ugotovljenih prikrajšav v tožničinem vsakdanjem življenju in delu ni mogoče seštevati. Sodišče druge stopnje je zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnice obravnavalo kot celoto, upoštevalo tožničino stopnjo invalidnosti in ji iz tega naslova prisodilo primerno odškodnino v znesku 3,500.000,00 SIT z obrazložitvijo, da težave, ki jih ima (predvsem zaradi poškodovane hrbtenice in prsnega koša, oslabljene imunosti in posttravmatske encefalopatije), ne predstavljajo najhujše vrste škode, po dosedanjih ugotovitvah (revizijske trditve o tem, da tudi drugega ponujenega dela ne zmore opravljati, zadevajo na prepoved navajanja novih dejstev na revizijski stopnji - 387. člen ZPP) pa bo lahko delala kaj drugega v zvezi z opravljanjem poklica zlatarke. Pri opredelitvi višine odškodnine za to vrsto škode pa je na drugi stopnji prišlo do pravilnega izraza tudi razmerje znotraj posameznih oblik škod: dan je namreč poseben poudarek precejšnjim bolečinam in nevšečnostim, ki jih je tožnica - bila je tudi v smrtni nevarnosti - prestajala med zdravljenjem.

Tudi odškodnin zaradi prestanega strahu in skaženosti ni mogoče zviševati. Stopnja duševnih bolečin, ki jih tožnica prestaja, je v tem obsegu pravilno opredeljena. V primerjavi s podobnimi primeri sodne prakse je pri opredelitvi strahu posebej prišlo do izraza, da je hemoragični škok tožnici povzročil intenziven strah za življenje, odstranitev vranice in dela ledvice pa strah pred poslabšanjem življenjskih in zdravstvenih sposobnosti. Odškodnina 600.000,00 SIT iz tega naslova je zato upravičeno v zgornjih mejah podobnih odškodnin in je ni mogoče še zviševati. Brazgotine na trebuhu in ledvenem predelu kot posledica operacije pa glede na svojo lokacijo ne predstavljajo skaženosti v pravem pomenu besede, temveč - po izvedenski oceni - le "kozmetsko manjvrednost organizma", torej dela telesa, ki je običajno zakrit z oblačili. Odškodnina v znesku 400.000,00 SIT iz tega naslova je torej primerna.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti napak, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).