Jedro

Tožniki uveljavljajo, da jim od dneva prenehanja delovnega razmerja v A. obstoji delovno razmerje s tožencem in v zvezi s tem pripadajoče pravice (reintegracija, reparacija, sodna razveza ...). To, da jim toženec delovnega razmerja ni priznal, pomeni kršitve pravic tožnikov, glede katerih bi ti morali uveljavljati sodno varstvo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, kar je pravilno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Spor tožnikov je zajet v "drugem načinu prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi", ki ga omenja citirana določba, saj ta glede na ustaljeno sodno prakso zajema tudi primere, ko (zatrjevani) delodajalec delavcem ni priznal delovnega razmerja, delavci pa štejejo tako njegovo ravnanje za nezakonito.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka sklepa zavrglo tožbo, da je toženec dolžan skleniti pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 3. 12. 2020 z devetim in petim tožnikom, z dne 4. 12. 2020 s prvim in tretjim tožnikom in z dne 5. 12. 2020 z desetim tožnikom, jim za čas od sklenitve delovnega razmerja dalje priznati vse pravice, ki izhajajo iz njihove zadnje pogodbe o zaposlitvi sklenjene s A. d. o. o., jim obračunati nadomestila plač, po odvodu dajatev pa izplačati neto zneske z obrestmi. Zavrglo je podredno tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja teh tožnikov s tožencem za nedoločen čas od citiranih datumov dalje, da jim za čas od začetka delovnega razmerja pri tožencu dalje pripadajo vse pravice, ki izhajajo iz njihove zadnje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene s A., ter da jim je toženec dolžan obračunati nadomestila plač, po odvodu dajatev pa izplačati neto zneske z obrestmi. Zavrglo je tožbo, uveljavljano alternativno primarni in podredni tožbi, in sicer za ugotovitev obstoja delovnega razmerja teh tožnikov s tožencem za nedoločen čas od citiranih datumov do izdaje prvostopenjske sodbe pod enakimi pogoji, kot so jih imeli tožniki v delovnem razmerju s A., in s pripadajočo delovno dobo ter da jim je toženec dolžan plačati denarno povračilo v zahtevanem znesku. V II/1. točki izreka sklepa je zavrglo tožbo za ugotovitev obstoja delovnega razmerja s tožencem, in sicer od 3. 12. 2020 do 14. 1. 2021 za osmega tožnika, od 3. 12. 2020 do 1. 5. 2021 za sedmega tožnika, od 4. 12. 2020 do 14. 1. 2021 za četrtega tožnika, od 4. 12. 2020 do 1. 1. 2021 za drugega tožnika in od 4. 12. 2020 do 6. 1. 2021 za šestega tožnika, pod enakimi pogoji, kot so jih imeli v delovnem razmerju s A. in s pripadajočo delovno dobo. Zavrglo je tožbo, da je toženec dolžan plačati osmemu, sedmemu, četrtemu, drugemu in šestemu tožniku denarno povračilo v zahtevanih zneskih (II/2. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se v skupni pritožbi pritožujejo tožniki zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navajajo, da je iz izjave z dne 27. 11. 2020 razvidno, da se je direktor toženca zavezal podati pisni odgovor. Ker ga ni, so smatrali ustni dogovor za veljaven in čakali na poziv k podpisu pogodbe o zaposlitvi. Bili so zapeljani v zmoto, saj so smatrali, da jih bo toženec zaposlil. Ob vročitvi odpovedi še niso bili seznanjeni s kršitvijo pravic, saj je obveznost toženca nastala z iztekom odpovednega roka. Avtomatična zaposlitev k tožencu ni bila dogovorjena, zato 30-dnevni rok za vložitev tožbe ni mogel začeti teči pred potekom 8 dni od vložitve pisne zahteve tožnikov z dne 8. 7. 2021. Sodišče prve stopnje je kršilo 22. člen Ustave RS (URS, Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), ker se ni opredelilo do tega, da tretji odstavek 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) za ta primer ne velja. Primarni tožbeni zahtevek se namreč nanaša na sklenitev pogodbe o zaposlitvi, za tak zahtevek pa ZDR-1 ne predvideva roka. Judikat VIII Ips 91/2013 za ta spor ni uporabljiv, saj toženec ni delodajalec tožnikov, ti pa tudi ne zatrjujejo domneve delovnega razmerja pri njem. V tem sporu gre za izpolnitveni zahtevek na podlagi Pogodbe o poslovnem sodelovanju in sporazuma o prevzemu delavcev z dne 10. 11. 1997 (v nadaljevanju: Pogodba). Predlagajo spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tretji tožnik vlaga zoper I. in III. točko izreka sklepa pritožbo tudi samostojno, zaradi vseh pritožbenih razlogov. S sklicevanjem na 13. člen ZDR-1 ter 21., 22. in 28. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji) navaja, da je treba četrti odstavek 7. člena Pogodbe tolmačiti v smeri ponudbe toženca. To je tretji tožnik sprejel 12. 11. 2020, ko sta drugi in četrti tožnik na sestanku v imenu vseh tožnikov postavila zahtevek za njihovo zaposlitev pri tožencu. Slednji bi lahko umaknil ponudbo do sprejema s strani tretjega tožnika, pa tega ni storil. Ker je bila posledično med tretjim tožnikom in tožencem sklenjena pogodba o zaposlitvi, je tožnika zavezoval prvi odstavek 200. člena ZDR-1, po katerem je postopal 8. 7. 2021. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Toženec v odgovorih na pritožbi prereka njune navedbe in predlaga, naj ju pritožbeno sodišče kot neutemeljeni zavrne.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, medtem ko tretji tožnik v pritožbi bistvene kršitve uveljavljala le pavšalno. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da sta toženec in A. dne 10. 11. 1997 sklenila Pogodbo, na podlagi katere so bili tožniki prerazporejeni od toženca v invalidsko podjetje A., ki je z njimi sklenil nove pogodbe o zaposlitvi. V četrtem odstavku 7. člena Pogodbe je bilo določeno, da bo ustanovitelj (toženec) v primeru stečaja ali likvidacije A. zagotovil vrnitev v delovno razmerje tistim svojim bivšim delavcem, ki bodo v skladu s to Pogodbo prešli na delo v invalidsko podjetje. Zaradi začetka stečajnega postopka nad A., je ta tožnikom odpovedal pogodbe o zaposlitvi. Tožniki s sklicevanjem na citirano določbo Pogodbe za čas po prenehanju delovnega razmerja v A. vtožujejo delovno razmerje s tožencem.

8. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo, ker je ugotovilo, da ni bila vložena v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, ki med drugim določa, da lahko delavec ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ali drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem. Pritožbeno sodišče s to presojo soglaša. **K skupni pritožbi**

9. Pritožba s sklicevanjem na izjavo z dne 27. 11. 2020 očita, da so bili tožniki zapeljani v zmoto. Iz te izjave, ki sta jo podpisala drugi in četrti tožnik, izhaja: da sta se v imenu tudi preostalih tožnikov dne 12. 11. 2020 sestala z vodjo kadrovske službe in direktorjem toženca, jima predstavila problematiko brezposelnosti tožnikov kot posledico stečaja in ju seznanila, da tožnikom v primeru stečaja A. pripada pravica do zaposlitve pri tožencu; vodja kadrovske službe in direktor sta jima povedala, da toženec ne namerava zaposliti dodatnih delavcev in si povečati števila zaposlenih; direktor se je obvezal na to temo podati pisni odgovor, a ga v roku 14 dni ni, zato smatrajo ustni odgovor (in ne dogovor, kot napačno navaja pritožba) za veljaven. Pritožbena navedba, da so glede na navedeno tožniki čakali na poziv toženca k podpisu pogodbe o zaposlitvi, a so bili očitno grobo zavedeni in zapeljani v zmoto, je po oceni pritožbenega sodišča neutemeljena. Iz citirane izjave namreč ne izhaja, da jim je toženec obljubil zaposlitev, temveč nasprotno, rečeno jim je bilo, da toženec ne bo zaposloval. Prav tako iz izjave ali trditev strank v postopku ter listin ne izhajajo nobena druga dejstva, ki bi utemeljevala zaključek, da je toženec tožnike glede zaposlitve zavedel ali spravil v zmoto. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je toženec s tem, ker ni podal pisnega odgovora, želel doseči, da bi tožniki zamudili rok za vložitev tožbe. Kot izhaja iz citirane izjave, je bilo na dan njene sestave (27. 11. 2020) znano, da toženec pisnega odgovora ni podal, v čem bi to v nadaljevanju tožnikom kakorkoli preprečevalo uveljavljanje sodnega varstva, pa ni jasno.

10. Prvostopenjsko sodišče je upoštevajoč dogajanje, kot je razvidno iz izjave z dne 27. 11. 2020, ugotovilo, da so bili tožniki z nepriznavanjem delovnega razmerja s strani toženca in s tem kršitvijo četrtega odstavka 7. člena Pogodbe seznanjeni najkasneje ob vročitvi odpovedi pogodb o zaposlitvi s strani A. (tj. med 16. in 18. 11. 2020), saj jim je toženec že pred podajo teh odpovedi in po začetku stečajnega postopka A. odrekel pravico do ponovne zaposlitve pri njem. Zaključilo je, da je bila zato tožba dne 16. 8. 2021 vložena prepozno. Pritožba očita, da tožniki ob vročitvi odpovedi še niso bili seznanjeni s kršitvijo pravic, saj je obveznost toženca, da jih zaposli, nastala šele z iztekom odpovednega roka tožnikov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je tudi v primeru, če se kot seznanitev s kršitvijo pravic upošteva čas med 2. in 5. 12. 2020, ko je tožnikom prenehalo delovno razmerje v A. in jih toženec z iztekom odpovednega roka ni zaposlil, 30-dnevni rok za vložitev tožbe iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1 iztekel v začetku januarja 2021, zato je vložena tožba v vsakem primeru prepozna.

11. Po navedbah pritožbe so tožniki s pisno zahtevo z dne 8. 7. 2021 oziroma t. i. zadnjim pozivom pred tožbo, ki so ga vložili pri tožencu, želeli pridobiti njegov dokončni odgovor glede zaposlitve, zato so po mnenju pritožbe šele po poteku 8 dni od vložitve te zahteve, na katero toženec ni odgovoril, izvedeli za kršitev pravice, tj., da jih ne bo zaposlil. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so tožniki s tem pozivom zahtevali od toženca izplačilo 80 % odpravnin, le podrejeno pa zaposlitev. V utemeljitev tega, da bi moral rok za sodno varstvo pričeti teči po poteku 8 dni od vložitve poziva pred tožbo, se pritožba ponovno sklicuje na to, da je toženec spravljal tožnike v zmoto s tem, ko jim je dajal upanje, da bodo od njega dobili pisni odgovor in da bo z njimi sklenil pogodbe o zaposlitvi. Da takšne zmote tožnikov ni bilo, je pritožbeno sodišče obrazložilo že predhodno. Neobstoj te zmote dodatno potrjuje okoliščina, na katero opozarja toženec v odgovoru na pritožbo, in sicer, da so tožniki z dopisom z dne 3. 3. 2021 (A28) od njega zahtevali zgolj plačilo 80 % odpravnine, da je želja tožnikov izplačilo odpravnine namesto zaposlitve, pa omenja tudi e-sporočilo stečajnega upravitelja z dne 13. 4. 2021 (B14). Glede na vse obrazloženo je neutemeljeno zavzemanje pritožbe, da so tožniki za to, da jih toženec ne bo zaposlil, izvedeli šele potem, ko v roku 8 dni ni odgovoril na njihov poziv z dne 8. 7. 2021. 12. Pritožba očita, da v tem sporu za uveljavljanje sodnega varstva ne velja tretji odstavek 200. člena ZDR-1, saj tožniki primarno uveljavljajo sklenitev pogodbe o zaposlitvi, podredno pa ugotovitev obstoja delovnega razmerja, za taka tožbena zahtevka pa ZDR-1 roka ne predvideva. Očitek ni utemeljen. V primerljivi zadevi VIII Ips 91/2013 je Vrhovno sodišče RS med drugim obrazložilo: "Tožnik je zatrjeval, da obstoji (pogodbena) zaveza tožene stranke, da ga sprejme v delovno razmerje po tem, ko mu bo le-to prenehalo pri družbi B. To pomeni, da je izhajal iz predpostavke obstoja delovnega razmerja s toženo stranko po 28. 10. 2009. Domneva o obstoju delovnega razmerja pomeni tudi domnevo o obstoju pogodbe o zaposlitvi, čeprav je stranki (še) nista sklenili v pisni obliki. Vsak poseg delodajalca v veljavnost take pogodbe o zaposlitvi, tudi zanikanje njenega obstoja, pomeni kršitev pravice, zoper katero lahko delavec uveljavlja sodno varstvo, vendar v za to predpisanem roku po tretjem odstavku 204. člena ZDR." Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so ta stališča uporabljiva tudi za obravnavani spor. Ne glede na to, kako so tožniki vsebinsko določili primarni, podredni pa tudi alternativni tožbeni zahtevek, z njimi dejansko uveljavljajo, da jim od dneva prenehanja delovnega razmerja v A. obstoji delovno razmerje s tožencem in v zvezi s tem pripadajoče pravice (reintegracija, reparacija, sodna razveza ...). To, da jim toženec delovnega razmerja ni priznal, pomeni kršitve pravic tožnikov, glede katerih bi ti morali uveljavljati sodno varstvo v roku iz tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, kar je pravilno upoštevalo tudi prvostopenjsko sodišče. Spor tožnikov je zajet v "drugem načinu prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi", ki ga omenja citirana določba, saj ta glede na ustaljeno sodno prakso zajema tudi primere, ko (zatrjevani) delodajalec delavcem ni priznal delovnega razmerja, delavci pa štejejo tako njegovo ravnanje za nezakonito. Uveljavljanje sodnega varstva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 200. člena ZDR-1, za kar se zavzema pritožba, velja le za primer, ko v času dejanskega izvrševanja delovnega razmerja delodajalec po mnenju delavca temu krši pravice iz delovnega razmerja. Ta spor ni tak, saj so bili tožniki po prenehanju delovnega razmerja v A. brezposelni oziroma so se nekateri kasneje zaposlili pri drugem delodajalcu, dejanskega izvrševanja delovnega razmerja s tožencem pa ni bilo.

13. Zmoten je pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče kršilo 22. člen URS, ker se ni opredelilo do navedb tožnikov, da tretji odstavek 200. člena ZDR-1 ne velja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pojasnilo dejanske okoliščine, na katere je oprlo uporabo te določbe. Iz razlogov, ki jih je podalo v zvezi s pisno zahtevo tožnikov z dne 8. 7. 2021, pa je mogoče razbrati, zakaj po oceni sodišča ni prišlo v poštev uveljavljanje sodnega varstva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 200. člena ZDR-1. Izpodbijani sklep je zato vseboval ustrezne dejanske in pravne razloge.

14. Pritožba se z odločitvijo Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 91/2013 ne strinja in meni, da tudi sicer ta judikat v tem sporu ni uporabljiv, saj toženec ni bil delodajalec tožnikov. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Dejanske okoliščine, na katerih temelji citirani judikat (tožnik je bil od 27. 1. 1995 zaposlen v družbi B., ki jo je ustanovila tožena stranka; B. je prevzela delavce tožene stranke, med njimi tudi tožnika; tožniku je delovno razmerje v B. prenehalo zaradi stečaja dne 28. 10. 2009; tožbo zoper toženo stranko je vložil šele 16. 7. 2010; skliceval se je na izpolnitev obveznosti za ponovno zaposlitev oziroma vrnitev na delo k toženi stranki po pogodbi o zaposlovanju delavcev z dne 4. 8. 1995 …), so primerljive obravnavanemu sporu. Z vidika enakega varstva pravic je zato upoštevanje pravnih stališč judikata v tem sporu utemeljeno. Pritožba na več mestih neutemeljeno nasprotuje uporabi stališč judikata tudi s poudarjanjem, da tožniki niso zatrjevali domneve obstoja delovnega razmerja, saj to s tožencem dejansko ni obstajalo, niti niso obstajali elementi delovnega razmerja. Ker tožniki kljub temu, da jim toženec delovnega razmerja ni priznal in z njimi ni sklenil pogodbe o zaposlitvi, v tožbi zahtevajo priznanje delovnega razmerja in iz njega izvirajoče pravice, je to njihovo zavzemanje utemeljeno označiti kot domnevanje (sklepanje) tožnikov o obstoju delovnega razmerja oziroma pogodbe o zaposlitvi s tožencem.

15. Iz pritožbenih navedb izhaja, da tožniki s tožbo zahtevajo toženčevo izpolnitev zahtevka iz četrtega odstavka 7. člena Pogodbe, za izpolnitveni zahtevek pa ZDR-1 ne določa omejitev sodnega varstva. Te navedbe niso utemeljene. Tudi v zadevi VIII Ips 91/2013 so tožniki zatrjevali, da je njihov zahtevek obligacijskopravni. Vrhovno sodišče RS se s tem ni strinjalo in je obrazložilo, da "tožnik (delavec) ni bil stranka pogodbe (dogovora), s katero naj bi se tožena stranka in B. dogovorila o obveznosti tožene stranke, da tožnika po prenehanju delovnega razmerja pri B. sprejme nazaj v delovno razmerje. Tak dogovor bi bil za tožnika lahko pravna podlaga za njegov zahtevek za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja. Vendar mora tudi tak zahtevek uveljavljati v rokih, ki jih za tovrstne zahtevke določa ZDR." Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi v tem sporu tožniki niso bili stranka Pogodbe, zato je njihovo sklicevanje na izpolnitveni zahtevek neutemeljeno in ne spremeni sodne presoje o prepozno vloženi tožbi.

**K pritožbi tretjega tožnika**

16. Po presoji pritožbenega sodišča so neutemeljene pritožbene navedbe, da je treba določilo četrtega odstavka 7. člena Pogodbe šteti za ponudbo toženca, ki jo je tretji tožnik sprejel na sestanku 12. 11. 2020, s čimer je bila pogodba o zaposlitvi s tožencem sklenjena (s pričetkom delovnega razmerja 4. 12. 2020) in še traja, saj mu ni bila odpovedana. Iz 22. člena OZ izhaja, da je ponudba določeni osebi dan predlog za sklenitev pogodbe, ki vsebuje vse bistvene sestavine pogodbe, tako da bi se z njegovim sprejemom pogodba lahko sklenila. Tretji tožnik (pa tudi preostali) ni bil stranka Pogodbe, zato nobenega določila te Pogodbe ni mogoče šteti za toženčevo ponudbo tožnikom in ti niso naslovniki ponudbe. Tudi sicer iz vsebine Pogodbe ne izhaja, da bi ta vsebovala bistvene sestavine pogodb o zaposlitvi s tožniki (prvi odstavek 31. člena ZDR-1), kar je nujni element ponudbe. Ker ponudbe ni bilo, je zmotna pritožbena navedba, da bi toženec, če tretjega tožnika ob uvedbi stečajnega postopka ni nameraval zaposliti, ponudbo lahko umaknil le do njenega sprejema s strani tretjega tožnika. Prav tako je zaradi izostanka ponudbe zmotna pritožbena navedba, da je tretji tožnik ponudbo sprejel na sestanku 12. 11. 2020. Tudi sicer vsebina tega sestanka v ničemer ni ustrezala sprejemu ponudbe, saj tretji tožnik na njem ni bil navzoč, da bi drugega in četrtega tožnika, ki sta se ga udeležila, pooblastil za sprejem ponudbe, pa tretji tožnik pred vložitvijo pritožbe sploh ni zatrjeval, tudi sprejema ponudbe ne, in predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). V tožbi so namreč tožniki četrti odstavek 7. člena Pogodbe tolmačili kot obljubo. Upoštevajoč vse obrazloženo je napačna pritožbena navedba, da je tretji tožnik 12. 11. 2020 sklenil s tožencem pogodbo o zaposlitvi, ki še vedno traja. Glede na to je zmotno tudi zavzemanje tretjega tožnika, da je treba uveljavljanje sodnega varstva presojati po določbah prvega in drugega odstavka 200. člena ZDR-1. 17. Neutemeljeno je tudi zavzemanje tretjega tožnika, da ga glede uveljavljanja sodnega varstva ni zavezovala določba tretjega odstavka 200. člena ZDR-1, pri čemer se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge, ki jih je o tem podalo v zvezi s skupno pritožbo tožnikov.

18. Glede na vse obrazloženo je sodišče prve stopnje tožbo pravilno kot prepozno zavrglo (274. člen ZPP). Ker s pritožbama uveljavljani razlogi niso utemeljeni, ju je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

19. Tožniki s pritožbama niso uspeli, zato krijejo sami svoje pritožbene stroške (154. člen in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker je predmet spora obstoj delovnega razmerja, krije toženec sam svoje stroške odgovorov na pritožbi ne glede na izid postopka (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih - ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).