Jedro

Odločilno pravno-relevantno dejstvo za ugotavljanje temelja odškodninske odgovornosti predstavlja nastanek škodnega dogodka in ali je zatrjevana škoda njegova posledica. Ker je torej bistven vzrok padca in ne njegov način, je stališče sodišča, da tožeča stranka tožbenih trditev o nastanku škodnega dogodka ni dokazala, ker se prometna nezgoda ni zgodila na v tožbi točno določen zatrjevan način, ob hkratni ugotovitvi, da se je prometna nesreča res zgodila, materialnopravno zmotno in pomeni napačno uporabilo prvega odstavka 131. člena OZ .

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (za znesek 10.300,00 EUR) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke zahtevala plačilo 10.388,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 10.300,00 EUR od 6.6.2012 dalje do plačila in od zneska 88,80 EUR od 8.11.2012 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki pravdne stroške.

2. Pritožnica se pritožuje iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da ji je tožena stranka dolžna plačati 10.300,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6.6.2012 dalje s stroškovno posledico. Podredno predlaga razveljavitev sodbe, zavrnitev stranske intervencije ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Razlogi sodišča so dejansko in materialnopravno zmotni. Sodišče se je ukvarjalo z ugotavljanjem malenkostnih odstopanj izpovedb posameznih prič in ni z zadostno mero kritičnosti in skrbnosti pretehtalo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. Tožnica je dokazala vse elemente civilnega delikta. Sodišče ni obrazložilo, zakaj ni verjelo pričama A. Š. in M. Š., ki sta izpovedali, da sta videli tožnico vstajati na kraju škodnega dogodka. Ker se sodišče ni opredelilo do jasne in konkretne ugotovitve izvedenca cestnoprometne stroke, da je stanje vozišča vplivalo na vožnjo tožnice in na njen padec v ovinku, sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala povrnitev nepremoženjske škode v višini 10.300,00 EUR in povrnitev premoženjske škode v višini 88,00 EUR. Ker se pritožnica pritožuje le glede zneska v višini 10.300,00 EUR, je sodba glede povrnitve premoženjske škode v višini 88,00 EUR pravnomočna (drugi odstavek 333. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Pritožničin predlog za zavrnitev stranske intervencije pa je brezpredmeten, saj sodišče o tem ni odločalo.

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca cestnoprometne stroke ugotovilo, da je tožeča stranka zaradi delovanja centrifugalne sile padla diagonalno v desno na površino pločnika. Na podlagi te ugotovitve pa je zaključilo, da tožeča stranka ni dokazala padca preko krmila kolesa, posledično pa ni dokazala tožbenih trditev o nastanku škodnega dogodka. Tožeča stranka je namreč trdila, da je padla čez krmilo kolesa zaradi neprimerno vzdrževane ceste. Tožnica je trdila, da se je zaradi neobstoja kolesarske steze dne 7. 6. 2011 peljala s kolesom po cestišču v smeri X. – Y. – Z. in da je bilo v predelu ozkega pasu, namenjenega vožnji kolesarjev veliko peska in večjega kamenja, zaradi česar se ji je sprednje kolo postavilo po strani tako, da je padla čez krmilo na desno stran pločnika. Izvedenec cestnoprometne stroke je potrdil, da je tožnica izgubila oblast nad kolesom zaradi peska in drobnega kamenja ob cestišču in ugotovil, da je tožnica s sprednjim kolesom oplazila robnik pločnika ter posledično padla diagonalno desno v pločnik. Z oceno sodišča prve stopnje, da je mnenje izvedenca nepristransko, jasno, prepričljivo in dovolj argumentirano, se pritožbeno sodišče strinja. Dejstvo, da je tožnica trdila, da ji je zaradi peska in kamenja na cestišču iz rok vrglo krmilo kolesa in ji sprednje kolo postavilo tako, da je padla čez krmilo na desno stran pločnika, po presoji pritožbenega sodišča ne more pomeniti, da ji zaradi drugačnih ugotovitev glede načina njenega padca v izvedeniškem mnenju ni uspelo dokazati nastanka škodnega dogodka. Pritožbena graja napačne uporabe materialnega prava je zato utemeljena. Odločilno pravno-relevantno dejstvo za ugotavljanje temelja odškodninske odgovornosti namreč predstavlja nastanek škodnega dogodka in ali je zatrjevana škoda njegova posledica (131. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Ker je torej bistven vzrok padca in ne njegov način, je stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka tožbenih trditev o nastanku škodnega dogodka ni dokazala, ker se prometna nezgoda ni zgodila na v tožbi točno določen zatrjevan način, ob hkratni ugotovitvi, da se je prometna nesreča res zgodila(1), materialnopravno zmotno in pomeni napačno uporabilo prvega odstavka 131. člena OZ .

7. Pritožnica pravilno opozarja tudi na zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Po oceni pritožbenega sodišča je neprepričljiva obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z resničnostjo ugotovitev v zapisniku o ogledu kraja prometne nesreče, kjer je bilo navedeno, da je tožnica zapeljala na desno bankino in pričela močno zavirati. Sodišče prve stopnje je namreč verjelo policistu M. H., ki je zapisnik sestavil, čeprav je ta izpovedal, da se ne spomni, ali mu je priča D. P. točno in jasno pokazal, kje naj bi prišlo do škodnega dogodka, niti se ni spomnil, ali je tožnico obiskal v bolnišnici in z njo opravil razgovor. Po drugi strani pa je tožnica izpovedala, da policija z njo razgovora ni opravila, kar je potrdila tudi priča D. P. Ravno tako je neprepričljiva obrazložitev v zvezi z ugotovitvijo, da se je tožnica peljala izven pasu posutim s peskom in drobnim kamenjem, ker je izpovedala, da se je pred nesrečo vozila med 80 cm in 1 m od robnika cestišča. Tožnica je namreč hkrati z oceno razdalje vožnje od pločnika izpovedala, da je do nesreče prišlo zaradi kamenja in peska na cestišču, ravno tako pa tudi iz mnenja izvedenca izhaja, da bi v primeru padca ob bankini zaradi mehkejše površine tožnica utrpela manj intenzivne poškodbe. Pritožbeno sodišča v tej zvezi dodaja, da tudi iz izpovedb prič A. in M. Š. izhaja, da je do nesreče prišlo ob pločniku in ne ob bankini, sodišče prve stopnje pa ni prepričljivo obrazložilo, zakaj omenjenima pričama ne verjame. Obe priči sta izpovedali, da sta videla tožnico kolesariti po cesti mimo njune hiše v smeri proti Z. Iz slik kraja nezgode (A6, A7, A8) je razvidno, da poteka ob dvorišču hiše prič A. in M. Š. pločnik. To pomeni, da če bi tožnica padla na bankini, ki se nahaja ob njivi, omenjeni priči ne bi mogli videti tožnice kolesariti mimo njune hiše. Posledično je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede kraja tožničinega padca, in sicer da je padla ob bankini in ne ob pločniku, vsebinsko neprepričljiva, kar po oceni pritožbenega sodišča predstavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja(2).

8. Zaradi napačne uporabe materialnega prava (določila 131. člena OZ) je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi neobstoja škodnega dogodka. Ker se z ostalimi elementi civilnega delikta sodišče prve stopnje ni ukvarjalo, je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnopravnega določila 131. člena OZ ponovno odločiti o tožbenem zahtevku ter presojati obstoj vseh predpostavk odškodninske odgovornosti, in sicer vzročne zveze, krivde zavarovanca tožene stranke in glede na trditve tožene stranke tudi obstoj morebitnega soprispevka tožeče stranke. Dokazno oceno pa bo moralo sodišče prve stopnje opraviti skrbno in natančno, upoštevajoč metodološke napotke iz 8. člena ZPP, pri čemer morajo biti argumenti sodišča logično prepričljivi in preverljivi.

9. Na podlagi 1. odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi svoje odločbe presoditi le tiste navedbe pritožbe, ki so bile bistvenega pomena za sprejem drugostopenjske odločbe. Posledično se ni opredelilo do ostalih navedb pritožbe.

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

(1) Primerjaj II Ips 27/2012. (2) J. Zobec: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, stran 95.