Jedro

Kazenski pregon v zadevi, v zvezi s katero je tožnica zaprosila za BPP, je zastaral. Ker se zastaranje ugotavlja po uradni dolžnosti, je utemeljeno sklepati, da vložitev zahteve za preiskavo ali obtožnice po subsidiarnem tožilcu (tožnici) po odstopljenem kazenskem pregonu državnega tožilca, ne bi bilo več razumno oziroma takšno procesno dejanje ne bi imelo nobenega izgleda za uspeh.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, številka Bpp 547/2013 z dne 18. 3. 2013, je tožena stranka odločila, da se prošnja z dne 18. 3. 2013 prosilke A.A. (tožnice v tem sporu) za odobritev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju bpp), zaradi zavrženja kazenske ovadbe s strani ODT Celje s sklepom, številka Kt1/1934/12 z dne 5. 3. 2013, zavrne kot neutemeljena. V obrazložitvi navaja, da prosilka vlaga prošnjo za zastopanje zaradi vložitve zahteve za preiskavo ali obtožnico v zadevi po sklepu, številka Kt1/1934/12 z dne 5. 3. 2013, iz katerega izhaja, da je ODT kazensko ovadbo prosilke zoper odvetnico B.B. zaradi kaznivega dejanja zlorabe zaupanja, po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 220. člena KZ, zavrglo, ker ni podanega utemeljenega suma, da je storila naznanjeno kaznivo dejanje. Prosilka pa ima, v skladu z določili 60. člena ZKP v roku 8 dni po prejemu tega sklepa, pravico sama začeti kazenski postopek zoper odvetnico, tako da sama vloži zahtevo za preiskavo ali obtožnico. Gre za to, da je odvetnica po prejetem nakazilu odškodnine v pravdni zadevi, v kateri je zastopala tožnico, le tej izplačala le del odškodnine. S tem naj bi storila kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po drugem odstavku 220. člena KZ, kot ga je kvalificiral državni tožilec. Obravnavano kaznivo dejanje je bilo storjeno v oktobru 2002, ko je bila odvetnica še pooblaščenka prosilke in je ta denar sprejela 9. 10. 2002 in sicer v višini 2.383.960,30 SIT, katerega je prosilki izplačala 16. 10. 2002 v višini 867.483 SIT. Za kaznivo dejanje zlorabe zaupanja je zagrožena kazen do 5 let zapora. V skladu s 3. točko prvega odstavka 111. člena KZ pa za takšno kaznivo dejanje kazenski pregon ni več dovoljen po preteku 10 let od storitve. Poteklo je že več kot 10 let od domnevne storitve in je pregon že zastaran, pri čemer pa zastaranje ni bilo pretrgano skladno s 3. ali 4. odstavkom 112. člena KZ. Po mnenju tožene stranke pa gre celo za absolutno zastaranje kazenskega pregona, ker je preteklo dvakrat toliko časa, kot ga zahteva zakon za relativno zastaranje kazenskega pregona (10 let od storitve kaznivega dejanje dne 20. 10. 2002).

2. Tožnica v tožbi smiselno uveljavlja tožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja, da se z odločbo ne strinja. V odločbi je navedeno, da ni izkazanega verjetnega izgleda za uspeh, ker je zadeva zastarala. Navaja, da je pravočasno podala ustno ovadbo oziroma predlog za pregon na PP Celje dne 3. 3. 2008, če pa je policija potrebovala 5 let, da je to predala tožilstvu, pa to ni njen problem, temveč so očitno kljub njenemu večkratnemu posredovanju po telefonu, to namerno zadrževali. Predlaga, da se zadeva vrne organu v ponovno obravnavo.

3. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga tožnica v tožbi niti ne prereka, ugotovila, da je kazenski pregon za kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po določbi drugega odstavka, v zvezi s prvim odstavkom 220. člena KZ že zastaral in kazenski pregon ni več dovoljen. Tožena stranka sicer nepravilno kot pravno podlago navaja 3. točko prvega odstavka 111. člena KZ, vendar to ne vpliva na zakonitost odločbe. Institut zastaranja kazenskega pregona namreč ureja 90. člen KZ, ki določa, da če ni v tem zakoniku drugače določeno, kazenski pregon ni več dovoljen (prvi odstavek), če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto (3. točka prvega odstavka). Kazenski zakonik pa določa za kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po drugem odstavku, v zvezi s prvim odstavkom 220. člena zaporno kaze do pet let zapora. Med strankama postopka je nesporno, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v oktobru 2002, ko je tožnica dobila, po njenem mnenju premalo izplačano odškodnino od odvetnice. Tek in pretrganje kazenskega pregona določa 91. člen KZ, ki v prvem odstavku določa, da se zastaranje kazenskega pregona začne tistega dne, ko je bilo kaznivo dejanje storjeno (prvi odstavek). Tožena stranka je tako pravilno upoštevala 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči, ki določa, da mora biti izpolnjen tudi objektivni pogoj, ki se nanaša na vsebino same zadeve, to je, da ima zadeva verjetni izgled za uspeh, tako da je razumno začeti postopek. Ker gre za zastaranje kazenskega pregona, ki se ugotavlja po uradni dolžnosti, je tako utemeljeno sklepati, da vložitev zahteve za preiskavo ali obtožnice po subsidiarnem tožilcu (tožnici), po odstopljenem kazenskem pregonu državnega tožilca (60. člen ZKP), ne bi bilo več razumno oziroma takšno procesno dejanje ne bi imelo nobenega izgleda za uspeh. Sodišče tudi ne more upoštevati tožbenih ugovorov, da je tožnica pravočasno podala ustno ovadbo oziroma predlog za pregon na PP Celje dne 3. 3. 2008, in da je policija potrebovala 5 let, da je to predala tožilstvu, ker samo takšno, po zatrjevanju tožnice (ne)namerno zavlačevanje organov kazenskega pregona, ne more vplivati na zakonske kogentne določbe o zastaranju kazenskega pregona zoper osumljene storilce kaznivih dejanj.

6. Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in je izpodbijani upravni akt na zakonu utemeljen.