Jedro

Ničnost (in tudi izpodbojnost) je sankcija za napake v fazi sklenitve pogodbe, zato dogajanje po sklenitvi pogodbe za ničnost ni več pomembno. Če pa bi se v dokaznem postopku izkazalo, da je tožena stranka (oziroma njeni organi) vedela, da ni upravičena do vračila vlaganj v tako visokem znesku, da je prišlo do pomote, in je kljub temu sklenila Poravnavo, bi bilo njeno ravnanje v nasprotju z moralo in Poravnava nična.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka toženi stranki v znesku 6.082,70 EUR, stranskemu intervenientu A.Š. pa v znesku 39 EUR, vse v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Kopru (I) dovolilo spremembo tožbe, (II) zavrnilo primarni zahtevek na ugotovitev ničnosti poravnave, sklenjene med pravdnima strankama dne 30.8.2007 in na plačilo 383.016 EUR s pripadajočimi obrestmi, (III) zavrnilo prvi podrejeni zahtevek na razveljavitev citirane pogodbe v delu, ki presega 16.337,19 EUR in na plačilo 366.678,81 EUR, (IV) zavrnilo drugi podrejeni zahtevek na plačilo 366.678,81 EUR in (V) tožeči strani naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 5.714,50 EUR. Pravdni stranki sta s citirano poravnavo uredili razmerja v zvezi z vračanjem vlaganj po Zakonu o vračanju vlaganj v javno telekomunikacijsko omrežje (v nadaljevanju ZVVJTO). Pri vnosu podatka o višini vlaganj v računalniški program je pri tožeči stranki prišlo do pomote in sicer je bilo vnesenih namesto 2.969.462,50 din 29.669.462 din. V poravnavi je bil zaradi te tipkovne pomote dogovorjen znesek vračil 383.016 EUR namesto pravilno 16.337,19 EUR. V zvezi s trditvami tožeče stranke in ugovori tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ni šlo za poravnavo v smislu določb Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), temveč je šlo za pogodbo, s katero sta stranki uredili svoja razmerja glede vračanj vlaganj v telekomunikacijsko omrežje, da zmota tožeče stranke ni bila opravičljiva, da toženi stranki pri podpisovanju poravnave ni mogoče očitati slabe vere in da zato poravnava ni bila sklenjena v nasprotju z moralo. Ker pogodba ni nična, niti ni bila razveljavljena, je neutemeljen tudi zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve (plačilo temelji na veljavni pogodbi).

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Prvenstveno izpodbija zavrnitev zahtevka, postavljenega na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi. Čeprav je pogodba obstajala, ta ni bila sklenjena v skladu z upravičenji, ki jih je dajal ZVVJTO. Tožena stranka je vložila zahtevek za povračilo vlaganj občanov v protivrednosti 2.969.462,50 din, kolikor so znašali zneski po pogodbi in aneksu za izgradnjo omrežja. Ta pogodba je bila sklenjena po načelu „ključ v roke“, zato ni bilo nobenega dodatnega prispevka lokalne skupnosti, na katerega se je med postopkom sklicevala tožena stranka. Zato ne drži zaključek sodišča, da je tožena stranka lahko „pošteno“ domnevala, da imajo pomotoma obračunana sredstva v višini 383.016,28 EUR kakšno legitimno podlago v ZVVJTO. Povsem splošne in dokazno nepodprte pa so trditve, da sta vlagala Jugoslovanska ljudska armada in lokalno podjetje P.. Napačno so ugotovljena dejstva, na podlagi katerih je sodišče sprejelo opravičevanje tožene stranke, da ni mogla vedeti, da do zneska 383.016,28 EUR ni upravičena. Zapis v dopisu tožene stranke Direktoratu za elektronske komunikacije dne 17.10.2008 je preveč pavšalen in ga ni mogoče obravnavati kot dokazano pojasnilo glede postopka in razlogov, na podlagi katerih je tožena stranka obdržala prejeta sredstva. Razlika med upravičenim zneskom 16.337,19 EUR in prejetim zneskom 383.016,28 EUR je enostavno prevelika, da bi se sodišče lahko zadovoljilo zgolj z izraženimi domnevami prič, tedanjih funkcionarjev, brez enega samega verodostojnega dokaza o vloženih vlaganjih. Zakonodajo s tega področja je tožena stranka poznala. Sodišče je napačno presodilo vsebino 6. člena ZVVJTO. To določilo namreč zavezuje občino, da vsa prejeta sredstva razdeli med dejanske upravičence. Ker drugih dokazil o morebitnih vlaganjih niso priložili, je bilo zadržanje preveč prejetih sredstev nič drugega kot neupravičeno okoriščenje prejetih sredstev brez pravne podlage. Sodišče se glede jasne zakonske zahteve, da se lahko povrnejo samo tista vlaganja, ki so na ustrezen način izkazana, ni opredelilo. Tožeča stranka je trdila, da gre ob odsotnosti dokazil o vlaganjih dejansko za plačilo nedolga. Sodna praksa se je že opredelila, da pri plačilu nedolga skrbnost ni bistvenega pomena. Sodba se ni opredelila do zatrjevanj tožene stranke, da je najkasneje po prejemu poziva – dopisa Državnega pravobranilstva 15.7.2010 tožena stranka povsem jasno izvedela, zakaj je prišlo do previsokega izplačila. Kljub temu je tožena stranka tudi po tem datumu še naprej neupravičeno razpolagala s sredstvi. To izhaja iz listin, ki jih je predložila sama tožena stranka. V nasprotju s temi listinami so ugotovitve v sodbi, da je tožena stranka vsa sredstva v dobri veri v celoti razdelila fizičnim osebam in KS P.. Vsaj za sredstva, ki jih je tožena stranka porabila, ko je že vedela za zahtevo tožeče, ni mogoče šteti, da ni šlo za neupravičeno obogatitev. Tožeča stranka izpodbija tudi zaključek, da pogodba ni ne nična ne izpodbojna. Napačen je zaključek sodišča, da je bila tožeča stranka neskrbna. Sodišče niti ni celovito ugotavljalo dejanskega stanja v zvezi s tem, saj je zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje K.D.J., za praktični prikaz delovanja računalniškega programa. Tožeča stranka meni, da na podlagi ene in edine napake, ki se je pripetila državni pravobranilki ge. V. ni mogoče sklepati na neorganiziranost in neskrbnost celotnega organa. Sodba nima razlogov o obdobju, v katerem je bila tožena stranka neskrbna. Tožeča stranka meni, da je relevantno celotno obdobje do izplačila končnim upravičencem in ne le ob podpisu poravnave. Sodišče bi zato moralo upoštevati tudi obdobje, ko je tožena strank ugotavljala, odkod tako velikanska razlika. Neskrbnost, ki jo sodišče očita tožeči stranki, ni prav nič manjša pri toženi stranki, ki je v fazi podpisovanja poravnave le to sprejela. V tej smeri so razlogi sodbe pomanjkljivi, nekateri pa v nasprotju s seboj. Sodišče ni opravilo dokazne ocene izpovedi g. Š., ki je izpovedal, da pred podpisom niso niti enkrat preračunali, ali je znesek pravilen in podobne izpovedi g. J.. Kljub temu, da sta priči izpovedali, da so za KS, kjer je bil izračun po njihovem mnenju prenizek, napisali pritožbe, jim v konkretnem primeru, ko je bil izračun nesorazmerno previsok glede na predložene dokaze, sodišče enostavno verjame in zaupa, da tožena stranka ni poznala metodologije izračunavanja. Sodišče zmotno in v nasprotju z drugimi dokazi zaključuje, da je tožena stranka ravnala vestno in pošteno do tožeče stranke, ker je v dopisih Direktoratu za elektronske komunikacije z dne 18.8.2010 in 17.10.2010 zapisala, da končni upravičenci niso izkazali upravičenosti do vračila. Priča Š. je izpovedal, da če bi vnaprej posumil v napačen izračun, poravnave ne bi podpisal in bi Državno pravobranilstvo vprašal, kaj je narobe. To kaže, da je tožena stranka dobro vedela, kdo je pristojen za kontrolo izračuna. Sodišče ni ocenjevalo, da je prejema sredstev do teh dopisov minilo že dobro leto, ko so pri toženi stranki tuhtali kako razdeliti 370.000 EUR in da je Direktorat pozval toženo stranko k tem dopisom (in ni šlo za lastno iniciativo tožene stranke).

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka nasprotovala pritožbenim navedbam. Pritrdila je razlogom sodišča prve stopnje in vztrajala, da za napako ni vedela in tudi z ničemer ni prispevala k temu, da je do napake prišlo. Meni, da v tožbenih navedbah ni zadostne trditvene podlage za obravnavanje ničnosti, enako velja za pritožbo. Povsem utemeljeno je bilo tudi grajanje navedb v zvezi s pravočasnostjo podrejenih zahtevkov.

Pritožbeno sodišče je v zadevi na podlagi določbe drugega odstavka 347. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izvedlo pritožbeno obravnavo, na kateri je ponovno zaslišalo stranskega intervenienta A.Š. in pričo D.J..

Pritožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je na podlagi določb ZVVJTO tožena stranka postavila zahtevek za povrnitev vlaganj KS P., da je tožeča stranka ta zahtevek obravnavala in da je pri vnosu podatkov za pripravo osnutka Poravnave prišlo pri tožeči stranki do zmote, zaradi katere je bil v Poravnavi naveden znesek 388.016 EUR, da sta stranki dne 30.8.2007 podpisali Poravnavo, da je tožena stranka prejela celoten znesek po Poravnavi, ter da je znesek v večjem delu porabljen (za izplačilo upravičencem po ZVVJTO in za investicije v javno infrastrukturo na območju KS P.). Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, gre pri Poravnavi za pogodbo med pravdnima strankama, v kateri je bilo dogovorjeno, da tožeča stranka z njo vrača sredstva, vložena v javno infrastrukturo v navedeni višini.

Tožeča stranka je najprej uveljavljala (1) ničnost Poravnave in sicer naj bi sklenjena pogodba nasprotovala morali, ker naj bi tožena stranka vedela, da je znesek, določen v njej, bistveno previsok in posledica očitne zmote tožeče stranke, zato ji sredstva v taki višini ne pripadajo, niti jih ni v takšni višini zahtevala, pa jo je kljub temu sklenila. Po pravilnih izračunih bi namreč morala tožena stranka za vlaganja KS P. prejeti le 16.337,19 EUR. Ničnost (in tudi izpodbojnost) je sankcija za napake v fazi sklenitve pogodbe, zato dogajanje po sklenitvi pogodbe za ničnost ni več pomembno in v tem smislu pritožbene navedbe, ki se nanašajo na ravnanje tožene stranke po tistem, ko jo je tožeča obvestila, da je prišlo do napake, ni relevantno. Če pa bi se v dokaznem postopku izkazalo, da je tožena stranka (oziroma njeni organi) vedela (2), da ni upravičena do vračila vlaganj v tako visokem znesku, da je prišlo do pomote, in je kljub temu sklenila Poravnavo, bi bilo njeno ravnanje v nasprotju z moralo in Poravnava nična. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka v celoti sledilo izpovedim takratnega župana tožene stranke in takratnega predsednika KS P. (KS je dejansko pripravljala dokazila o vlaganjih, občina pa je te vloge nato le posredovala pristojnim organom). Pritožba je utemeljeno opozorila, da obeh izpovedi sodišče prve stopnje ni primerjalo z okoliščinami, ki bi lahko dokazovale, da je tožena stranka za zmoto tožeče vedela. Pritožbeno sodišče je zato izvedlo pritožbeno obravnavo in na njej oba ponovno zaslišalo. Pri odločanju je upoštevalo, da je materialnopravno dokazno breme glede vedenja tožene stranke za pomoto na tožeči stranki.

Po določbi 2. člena ZVVJTO so bili upravičenci za vračanje fizične osebe, organizacije fizičnih oseb, lokalne skupnosti in njihovi pravni predniki, ki so z namenom pridobitve telefonskega priključka za sebe ali za druge sklepale posle s pravnim prednikom Telekoma Slovenije. V predmetni zadevi je pogodbo sklenila KS P., čeprav ni sporno, da so sredstva dejansko prispevali tudi občani in da je bil namen zakona povrnitev vlaganj dejanskim vlagateljem. V imenu KS je nato zahtevek vložila tožena stranka. Pogodbe za posamezne vasi so se med seboj razlikovale glede na število zainteresiranih oseb za telefonski priključek. V KS P. je bilo to število največje prav v P.. Oba zaslišana sta skladno in prepričljivo izpovedala, da je z delom sodelovala tudi takratna JLA, lokalna družba P.P. pa z materialom, poleg tega so bili tudi še drugi posamezni sponzorji krajevnih skupnosti, med njimi tudi sama P.. O vloženem delu in sponzorskih sredstvih v materialu ni pisnih dokazil. Sodišče ne dvomi, da je pri delu pomagala JLA in da so lokalna podjetja pomagala z materialom, saj je bil to v preteklosti običajen način izvajanja javnih investicij.

Oba zaslišana sta skladno opisala postopek in ravnanje KS in občine do podpisa pogodbe. Sam potek postopka v večjem delu niti ni sporen. Dokazila, ki so jih našli v arhivu KS in pri posameznikih (samo „črno na belem“), je KS posredovala toženi stranki, njene strokovne službe pa so izpolnile zahtevek (iz priloge A6 je razvidno, da je bilo to v letu 2004) in ga poslale tožeči stranki. Z zadevo se do prejema predloga Poravnave v letu 2007 niso več ukvarjali. Med oddajo vloge in prejemom predloga za poravnavo so torej minila tri leta. Prejete predloge poravnav je tožena stranka posredovala posameznim krajevnim skupnostim in če so te z zneski soglašale, je tožena stranka poravnave podpisala. Če niso soglašale, pa so se KS same pritožile. V primeru KS P. je bilo podano soglasje za sporno Poravnavo, ne pa tudi za ostale. KS se je v ostalih primerih pritožila, saj so se krajanom drugih vasi priznana sredstva zdela premajhna glede na sredstva, ki naj bi jih prejeli v P. po Poravnavi in glede na njihovo dejansko vloženo delo. V nadaljevanju je Občina pripravila seznam „končnih“ upravičencev, to je posameznih krajanov, ki so svoja vlaganja morali izkazati z listinami, deloma pa je bilo priznano tudi delo. Razliko so (tudi drugod) prejele krajevne skupnosti. A.Š., ki je bil upravičenec v svoji KS, je za to KS povedal, da je od 2.000 EUR 300 EUR prejel konkretni upravičenec, 1.700 pa KS. Š. je tudi izpovedal, da so bile velike razlike v sredstvih, ki jih je prejel vsak upravičenec – med 48 EUR in 5.000 EUR (če bi zneske iz sporne Poravnave v celoti razdelili med posamezne upravičence, brez KS, bi na upravičenca odpadlo 4.787 EUR). Tožeča stranka je v svojih navedbah (sicer neizkazano) trdila le, da je bil povprečni znesek na upravičenca 660 EUR, kar ne pove ničesar o najvišjih in najnižjih zneskih. Pritožbeno sodišče je v tem delu izpovedi A.Š. sledilo v celoti, saj so bili prav zneski na upravičenca edini relevantni (skupni zneski so se razlikovali predvsem glede na številom upravičencev). Zato je logično, da se je v obdobju vračanja vlaganj največ govorilo o zneskih na posameznega upravičenca in so se posamezni upravičenci med seboj primerjali po teh zneskih in so bile razlike takratnemu županu znane. Prepričljiva je tudi zgoraj povzeta izpoved priče J. glede razloga za vložitev pritožbe. Krajani ostalih vasi niso opravljali kakšnih konkretnih izračunov, kakšna so bila vlaganja in koliko bi moralo znašati vračilo, temveč so svoje zneske primerjali z zneski v Poravnavi in zato menili, da so dobili premalo. Tak način razmišljanja ni nenavaden. Trditev tožeče stranke, da je tožena stranka v drugih primerih, ko so se vlagale pritožbe znala izračunati in je izračunala, koliko ji dejansko pripada, torej ob upoštevanju tudi listinskega gradiva v spisu (3), zato ne zdrži. Prav tako tudi ni na prvi pogled očitna razlika med sredstvi na upravičenca (ki je, kot rečeno edina relevantna). Ob upoštevanju dejstva, da tožena stranka ni bila sama upravičenec po ZVVJTO (in tudi ne končni prejemnik (4)), kar je bilo tožeči stranki znano, da je tožena stranka v bistvu samo posredovala zahtevke tožeči stranki, da so med vložitvijo zahtevkov in prejemom predlogov poravnav minila tri leta, da je bilo za vlaganja po sporni Poravnavi največ upravičencev, da so bile med sredstvi na posameznega upravičenca med posameznimi vasmi precejšnje razlike, da so tudi drugod del sredstev dobile KS, da za delo takratne JLA in „sponzorski“ material ni pisnih dokazil, da razlog pritožbam v drugih primerih ni bilo poznavanje pravil za izračunavanje višine sredstev, temveč prav dejstvo, da so bili zneski v Poravnavi višji in so ostali menili, da tudi njim glede na vloženo delo pripadajo višji zneski ter da tudi tožeča stranka ni opazila, da je prišlo do napake, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožeči stranki ni uspelo izkazati, da bi tožeča stranka vedela (oziroma, da je že na prvi pogled očitno, da bi to morala vedeti), da je prišlo do napake v preračunavanju.

Priča D.J. v zadevi nima nobenega interesa, ki bi lahko vplival na njegovo izpoved (ni več predsednik KS, ne sodeluje pri postopkih na izplačilo razlike med 400 EUR in 4.787 EUR, ni v kakšnem kazenskem ali odškodninskem postopku zaradi sporne Poravnave), njegova izpoved je prepričljiva, v tovrstnih zadevah je, kot se je sam izrazil, amater (po poklicu je bil steklopihač), zato ni nobenega razloga za dvom v njegovo verodostojnost. A.Š. sicer ima interes za izid te pravde, saj so zoper njega sproženi kazenski in odškodninski postopki, vendar je njegova izpoved skladna z nespornim potekom dogodkov in z izpovedjo priče J. ter nenazadnje z dejansko vlogo tožene stranke v postopku vračanja vlaganj po ZVVJTO. Pritožbeno sodišče se zato pridružuje zaključku sodišča prve stopnje, da so izpovedi obeh zaslišanih verodostojne in prepričljive.

Ker ravnanje tožene stranke ni bilo v nasprotju z moralo, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zahtevek na ugotovitev ničnosti zavrnilo (in posledično vrnitev prejetega).

Pravilna je tudi odločitev o zavrnitvi zahtevka na razveljavitev Poravnave. Ni sporno, da je bila tožena stranka v zmoti, sporno pa je, ali je bila ta zmota opravičljiva. Pritožbeno sodišče se v celoti pridružuje razlogom sodišča prve stopnje, da zmota ni bila opravičljiva in se v izogib ponavljanja nanje sklicuje. Predmet ugotavljanja je opravičljivost zmote z vidika tožeče stranke in ne z vidika državnega pravobranilstva ali celo posamezne državne pravobranilke. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka izračunavanje in preračunavanje zneskov prepustila državnim pravobranilcem (pravnikom), ni bilo navodil za ponovno preverjanje vnosov in ni bilo preverjanja teh vnosov. Napaka, kakršna se je pripetila, pa je nedvomno predvidljiva in bi tožeča stranka na možnost take napake morala računati in vzpostaviti vsaj minimalne mehanizme za preprečitev tovrstnih napak. Zato dejansko ni bilo potrebno izvesti praktičnega prikaza uporabe računalniškega programa ali zaslišati vodjo nepravdnega oddelka pri Državnem pravobranilstvu. Ker zmota ni bila opravičljiva, niso izpolnjeni pogoji za razveljavitev Poravnave po 46. členu OZ in je bil zahtevek pravilno zavrnjen. V zvezi z zahtevkom na razveljavitev pogodbe skrbnost tožene stranke ni relevantna.

Tožeča stranka je vtoževani znesek izplačala na podlagi Poravnave, ki ni nična niti ni bila razveljavljena. Zato o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Vprašanje, ali je bila tožeča stranka prikrajšana, oziroma ali je bila tožena stranka obogatena, ob dejstvu, da je ves čas obstajala pravna podlaga, ni relevantno. Res je bila sporna pogodba sklenjena na podlagi zakona, vendar zakon ni določal konkretnih vračil upravičencem, poleg tega pa se zakonodajalec pri vračanju vlaganj ni odločil za upravni postopek, temveč je predvidel sklepanje pogodb in šele na podlagi dogovora med tožečo stranko in upravičenci je prišlo do izplačila zneskov v višini, dogovorjeni s pogodbo. Pritožbene trditve o plačilu nedolga, pa predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto. Tudi sicer pa ne gre za plačilo nedolga, saj plačilo temelji na zavezi, sprejeti v Poravnavi.

Ravnanje tožene stranke po tistem, ko je nesporno izvedela, da je prejeti znesek tako visok zaradi pomote pri vnašanju podatkov v računalniški program, pa glede na trditve, ki jih je tožeča stranka podala v tej pravdi, niso relevantne. Kot rečeno, je neveljavnost pogodb sankcija za napake v sklenitveni fazi in ne po tistem, ko je bila pogodba že izpolnjena. Ker pravna podlaga ni odpadla, se tudi ne postavi vprašanje slabe vere tožene stranke po pravilih o neupravičeni obogatitvi. Nenazadnje pa je bil večji del prejetih sredstev porabljen za izgradnjo javne infrastrukture. Poleg plačil, ki so bila nesporno opravljena pred obvestilom o napaki, so bila pri veliki večini dela oddana in gradbene pogodbe sklenjene pred julijem 2010 (priloge B 25 do B 84, izpoved A.Š.).

Na podlagi povedanega in ker uradoma upoštevanih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP) pritožbeno sodišče ni zasledilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je v pritožbenem postopku izgubila, zato mora nasprotni stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 6.082,70 EUR (tar.št. 3210, 3212, 6002, 6003 in 6007), stranskemu intervenientu pa v znesku 39 EUR (cena avtobusne vozovnice v obe smeri).

op. št. 1: Tožeča stranka je te trditve podala že v tožbi, zato ne drži očitek iz odgovora na pritožbo, da ni trditvene podlage za ugotavljanje ničnosti.

op. št. 2: Da bi lahko govorili o ničnosti, bi morala tožena stranka dejansko vedeti za pomoto in kljub temu sprejeti denar, oziroma bi o ničnosti lahko govorili tudi takrat, kadar tožena stranka sicer ni vedela, vendar ji je pri tem mogoče očitati najmanj hudo malomarnost. op. št. 3: Tožeča stranka pritožb na ostale predloge poravnav, ki bi morda potrjevale njeno trditev o tem, da je tožena stranka v drugih primerih sama preračunava zneske po ustreznem pravilniku, ni predlagala kot dokaz.

op. št. 4: Krajevna skupnost je bila po Statutu Občine I. pravna oseba.