Jedro

Umrli zavarovanec ni bil uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, niti ni bil uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja, kar je ključno. Samo dejstvo, da je bil umrli zavarovanec uživalec predčasne pokojnine po odločbi bosanskega nosilca obveznega zavarovanja, ne pomeni izpolnjenost pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine iz 52. člena ZPIZ-2.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice na odpravo odločbe toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 26. 2. 2024 in odločbe številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 21. 6. 2023 ter da se tožnici prizna pravica do sorazmernega dela vdovske pokojnine. Hkrati je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in v tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožencu pa naloži plačilo stroškov postopka v roku 15 dni.

Neutemeljeno je zavračanje upravičenja tožnici do vdovske pokojnine. Sodišče je zmotno spregledalo, da je bil pokojni A. A. ob svoji smrti že uživalec predčasne starostne pokojnine iz obveznega zavarovanja po odločbi bosansko‑hercegovskega nosilca zavarovanja z dne 17. 9. 2008. Tožnici bi morala biti pravica do vdovske pokojnine priznana. Povsem jasno je tožnica vložila zahtevo za ponovno obravnavo pravice do vdovske pokojnine po 183. členu ZPIZ‑2, ker toženec ni pravilno odločal o pravici do vdovske pokojnine tožnice s predhodnimi odločbami z dne 22. 3. 2016 in 3. 5. 2016. Toženec pri presoji materialnega prava ni upošteval pravila iz 5. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino, ki določa, da (1) pokojnine, do katerih je oseba upravičena po zakonodaji ene pogodbenice, ne smejo biti zmanjšane, spremenjene, odvzete, zamrznjene ali zasežene; (2) ker upravičenec prebiva na ozemlju druge pogodbenice državljanom druge pogodbenice, ki prebivajo v tretji državi, izplačuje prva pogodbenica pokojnine in druge dajatve pod enakimi pogoji kakor svojim državljanom, ki tam prebivajo. S tem, ko je toženec tožnici zavračal upravičenje do vdovske pokojnine po 2. alineji prvega odstavka 52. člena ZPIZ-2, kot da pokojnik ni bil že upokojen, jo je pri uveljavljanju vdovske pokojnine obravnaval neenakopravno, s čimer je kršil citirani meddržavni sporazum. Toženec je ves čas vodil postopke po 1. alineji prvega odstavka 52. člena ZPIZ-2 in je zmotno uporabil materialno pravo, ker je bil pokojni mož tožnice že uživalec pokojnine ob smrti. Ob tem je bil pokojni tožničin mož v Republiki Sloveniji v postopku ugotavljanja invalidnosti I. kategorije, saj je bil poklicno nesposoben za vsakršno delo. Pred izdajo odločbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je umrl, čeprav bi bil glede na izdano odločbo o upokojitvi v BiH gotovo spoznan za invalida I. kategorije. Če bi sodišče postavilo izvedenca, bi ta ugotovil enako kot v BiH, da je pri tožniku podana invalidnost I. kategorije. S tem je sodišče storilo relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP. Gre za izpolnitev dikcije zakona 2. alineje prvega odstavka 52. člena ZPIZ-2, podrejeno pa za pravno praznino. Pokojnik je v Republiki Sloveniji izpolnil več kot 8 let in 11 mesecev pokojninske dobe, kar je zadostna podlaga v plačilu prispevkov, da bi bilo mogoče vdovi - tožnici priznati sorazmerni del vdovske pokojnine. Slovenski predpisi ne izključujejo pravice tožnice do vdovske pokojnine, saj bi v nasprotnem primeru prišlo do kršitve pravic tožnice do enakega varstva pravic po 14., 22. in 50. členu ter 2. in 8. členu Ustave RS. Prvi odstavek 52. člena ZPIZ-2 je v neskladju z mednarodno pogodbo, zato je potrebno skladno z 8. členom Ustave RS uporabiti mednarodno pogodbo, ki določa enakost pravic in načelo enakega obravnavanja. Gre za nedopustno izključevanje tožnice, ki biva v državi pogodbenici BiH. Skladno s 3. členom Zakona o sodiščih, bi moralo sodišče pravno praznino ustrezno zapolniti na način, da se tožnici prizna vsaj sorazmerni del vdovske pokojnine glede na izpolnjeno dobo, ob upoštevanju narave vplačanih prispevkov in pravic zavarovancev ter pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave RS. Ker je tožnici za 1 leto delovne dobe Republika Hrvaška priznala sorazmerni del vdovske pokojnine, ni razloga, da za 8 let in 11 mesecev Republika Slovenija ne bi mogla priznati sorazmernega dela vdovske pokojnine.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo glede odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je materialnopravno pravilna.

5.Predmet presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 26. 2. 2024 v zvezi z odločbo z dne 21. 6. 2023, s katerima je bila zavrnjena tožničina zahteva za priznanje pravice do sorazmernega dela vdovske pokojnine po pokojnem možu A. A., umrlem .... 2015.

6.V pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali bi morala biti tožnici ob upoštevanju materialne podlage1 priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine.

7.Pravna podlaga za razsojo sporne zadeve je podana v Sporazumu o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Ur. l. RS, št. 10/2008 in 3/2011; v nadaljevanju Sporazum) ter v določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju ZPIZ-2). V 52. členu so določeni pogoji na strani umrlega zavarovanca oziroma uživalca pravic, ki morajo biti primarno izpolnjeni za priznanje pravice do vdovske pokojnine, ostali pogoji pa so določeni v 53. členu ZPIZ-2.

8.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, ker sodišče ni upoštevalo, da je bil pokojni A. A. ob svoji smrti že uživalec predčasne starostne pokojnine iz obveznega zavarovanja po odločbi BiH nosilca socialnega zavarovanja z dne 17. 9. 2008. Sodišče je v 7. točki obrazložitve pravilno izpostavilo, da umrli zavarovanec ni bil uživalec predčasne, starostne ali invalidske pokojnine iz obveznega zavarovanja pri slovenskem nosilcu pokojninskega in invalidskega zavarovanja, niti ni bil uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja, kar je ključno. Samo dejstvo, da je bil umrli zavarovanec uživalec predčasne pokojnine po odločbi bosanskega nosilca obveznega zavarovanja z dne 17. 9. 2008, ne pomeni izpolnjenost pogojev za priznanje pravice do vdovske pokojnine iz 52. člena ZPIZ-2. V tem členu določena pogoja sta jasna; umrli bi moral po 1. alineji prvega odstavka 52. člena ZPIZ-2 izpolniti pogoje za pridobitev pravice do predčasne starostne oziroma invalidske pokojnine po citiranem zakonu2 ali uživalec predčasne, starostne oziroma invalidskega zavarovanja ali uživalec pravic na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja. Citirano določilo opredeljuje pojem priznanja pravic iz slovenskega obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, kar je bistveno. Gre za obvezno zavarovanje v Republiki Sloveniji, saj gre za izplačevanje dajatev iz naslova vplačil v sistem slovenskega obveznega socialnega zavarovanja.

9.Nenazadnje sodišče v 7. točki obrazložitve pravilno ugotavlja, da se 5. člen Sporazuma o socialnem zavarovanju med RS in BiH, na katerega se sklicuje tožnik, nanaša zgolj na izplačevanje (že priznanih) dajatev in obravnava morebitno razlikovanje na podlagi prebivališča upravičenca, kar pa v tej zadevi ni primer. Iz tega razloga tudi ne more biti uspešen pritožbeni očitek o neenakopravni obravnavi tožnice pri uveljavljanju vdovske pokojnine in kršitvi citiranega meddržavnega sporazuma in 8. člena Ustave RS.

10.Pri tem mora ostati tudi neuspešno sklicevanje na Uredbo (EU) št. 1231/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. 11. 2010, ki razširi uporabo Uredb (ES) številka: 883/2004 in (ES) številka: 987/2009 na državljane tretjih držav, za katere se navedeni Uredbi ne uporabljata, le na podlagi njihovega državljanstva. Ne tožnica ne pokojni ne zapadeta pod njeno veljavnost. Citirana uredba zasleduje enako obravnavo državljanov tretjih držav, ki zakonito prebivajo na ozemlju njenih držav članic EU, za kar pri tožnici ne gre. Tožnica je državljanka BiH in tudi prebiva v BiH, slednja pa ni država članica EU, zaradi česar se določila Uredbe ne morejo nanašati nanjo.

11.Sodišče prve stopnje je povsem pravilno preverilo izpolnjenost zakonsko določenih pogojev tako po 1. alineji in po 2. alineji 52. člena ZPIZ-2, in ugotovilo, da tožnica ni upravičena do priznanja vtoževane pravice, saj primarno niso izpolnjeni pogoji na strani pokojnega. Skladno z 2. alinejo prvega odstavka 52. člena ZPIZ-2 pokojni ni bil uživalec pravice iz obveznega zavarovanja v Republiki Sloveniji, niti ni bila pokojnemu priznana invalidnost I. kategorije. Kot pravilno izpostavlja sodišče v 7. točki obrazložitve bi moral biti pokojni uživalec pravice ali razvrščen v I. kategorijo invalidnosti po slovenskih predpisih. Ne zadošča uvedba postopka za uveljavitev pravice do invalidske pokojnine.

12.Upoštevajoč obrazloženo ne more biti uspešen pritožbeni očitek, ki skuša s primerjavo ureditev v Republiki Sloveniji in Republiki Hrvaški doseči priznanje vtoževane pravice. Pokojninsko invalidski sistemi socialnega zavarovanja predstavljajo področje, kjer tudi v okviru EU prihaja zgolj do povezovanja (koordinacije) in ne do popolne harmonizacije. V tem sporu so pravno relevantna določila zakonodaje v državi, v kateri tožnica zahteva priznanje sorazmernega dela vdovske pokojnine, to je v slovenskih predpisih,3 kar je 27. člen ZPIZ-2.

13.Nenazadnje sodišče v 9. točki obrazložitve pravilno ugotavlja, da je bila že v zadevi Psp 559/2016 z dne 9. 2. 2017 pravnomočno presojana zavrnjena zahteva tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem zavarovancu, ki jo je le‑ta vložila 14. 10. 2015, in sicer iz razloga neizpolnjenosti pogoja minimalne gostote pokojninske dobe. Neuspešna pa je bila tožnica tudi pri uveljavljanju sodnega varstva pravic v zadevi pritožbenega sodišča VDSS Psp 469/2018 z dne 28. 2. 2019.4

14.Ker ne gre za kršitev mednarodne pogodbe med državama, na katero se sklicuje tožnica, tudi ne gre pri uporabi prvega odstavka 52. člena ZPIZ-2 za pravno praznino, ki jo izpostavlja tožnica.

15.Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

-------------------------------

1Tožnica se sklicuje na Uredbo (EU) številka: 1231/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. 10. 2010 ter 52. člen ZPIZ‑2.

2Smrt se obravnava kot da je pri zavarovancu podana I. kategorija invalidnosti.

3Pokojni zavarovanec bi lahko pogoje za predčasno pokojnino v skladu z 29. členom ZPIZ-2 pridobil le v primeru, da bi imel dopolnjenih 40 let pokojninske dobe in 59 let starosti, česar pokojni zavarovanec ni izpolnjeval. Ob tem pri pokojnem zavarovancu ni šlo za izpolnjevanje gostote zavarovanja, saj je pri njemu minimalna pokojninska doba, ki je pogoj za pridobitev pravice do invalidske pokojnine znašala 11 let in 4 mesece, umrli zavarovanec pa je dopolnil le 8 let, 11 mesecev in 11 dni slovenske pokojninske dobe ter 1 leto in 5 dni pokojninske dobe na Hrvaškem (skupno 9 let, 11 mesecev in 16 dni). Tudi upoštevanje služenja vojaškega roka v bivši JLA v času od 9. 1. 1981 do 7. 3. 1982, ne zadošča, saj tudi upoštevajoč navedeno dobo, pokojni zavarovanec ne bi izpolnil minimalne gostote pokojninske dobe 11 let in 4 mesecev.

4Upoštevajoč določila ZUP (4. točka 129. člena) pri tožnici niso bili podani pogoji za ponovno vsebinsko presojo, saj se dejansko stanje in pravna podlaga nista spremenila in se je nova zahteva nanašala na isto dejansko stanje in isto pravno podlago.