Jedro

S tem ko je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na mnenje sodne izvedenke Ekonomske fakultete, glede katere je tožnik pravočasno zahteval njeno izločitev, ne da bi o zahtevi za izločitev odločilo, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je vplivala na pravilnost in zakonitost postopka, saj sodba temelji na dejanskih ugotovitvah te sodne izvedenke (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Opozoriti velja na pravilno uporabo 19. člena ZOZP/94 v zvezi s presojo višine neizčrpane zavarovalne vsote. Ta določba namreč izrecno določa valorizacijo obvezne zavarovalne vsote, kot tudi še neizplačane zavarovalne vsote v primeru, ko zvišanje maloprodajnih cen preseže 10%, pri čemer je relevantno obdobje za presojo zvišanja maloprodajnih cen obdobje od škodnega dogodka dalje.

Izrek

I. Pritožbi zoper sodbo se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v II. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe.

II. Pritožbi zoper popravni sklep se ugodi in se izpodbijani popravni sklep razveljavi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora toženka tožniku v roku 15 dni plačati 14.456,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska: 6.584,81 EUR od 1. 1. 2015 dalje do plačila in od zneska 7.583,24 EUR od 1. 1. 2016 dalje do plačila (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek za plačilo zneska 23.039,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 5.520,26 EUR od 1. 1. 2016 dalje do plačila in od zneska 13.149,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2017 dalje do plačila, je zavrnilo (II. točka izreka). S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje popravilo I. točko izreka izpodbijane sodbe tako, da je znesek 14.456,00 EUR nadomestilo z zneskom 14.168,05 EUR.

2. Zoper zavrnilni del sodbe sodbo in posledično popravni sklep se pritožuje tožnik. Pritožbo zoper sodbo vlaga iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni s stroškovno posledico. Zavarovalna vsota v tej zadevi ni izčrpana. Sodišče je navedlo, da je v soglasju s pravdnima strankama za sodno izvedenko postavilo Ekonomsko fakulteto, ki je izdelavo mnenja zaupala strokovnjakinji mag. A. A. Ne drži, da je obstajalo soglasje glede postavitve sodne izvedenke. Tožnik je med postopkom ugotovil, da toženka in Ekonomska fakulteta sodelujeta na tak način, da je podan dvom v njeno nepristranskost. Ekonomska fakulteta je namreč z dopisom z dne 8. 10. 2021 sodišču pojasnila, da je s toženko med letom 2009 in 2011 sklenila pogodbo za projekt "Priprava predloga cenovne strategije ..." in da je bilo izvedeno enodnevno izobraževanje za zaposlene pri toženki. Prav gotovo to ni bilo pro bono, ampak za plačilo. Ekonomska fakulteta je izvajala predavanja za potrebe poslovnega izobraževanja za zaposlene pri toženki v letih 2018 in 2019, kar gotovo ni bilo brezplačno. Prav tako je toženka na podlagi donatorske pogodbe v juniju 2015 namenila sredstva študentom bivše Jugoslavije za udeležbo na poletni šoli, ki jo je izvedla Ekonomska fakulteta v Ljubljani skupaj z Ekonomsko fakulteto Univerze v Črni Gori, torej je šlo za odplačno sodelovanje. Tako ne drži navedba sodišča, da je šlo zgolj za neka strokovna predavanja s strani Ekonomske fakultete, ampak je šlo za odplačno sodelovanje. Ekonomska fakulteta z raznimi izobraževanji ustvarja zaslužek, prav tako ji je toženka donirala določena denarna sredstva. Predsednik uprave toženke je bil član sveta Ekonomske fakultete. Vse to so elementi, ki vzbujajo dvom v nepristranskost sodne izvedenke, še posebej zato, ker obstaja kar nekaj Ekonomskih fakultet v državi, ki niso tako finančno in kadrovsko povezane s toženko. Sam dvom v nepristranskost pa se je tožniku postavil tudi zaradi načina izdelave izvedenskega mnenja, saj Ekonomska fakulteta s svojim osnovnim izvidom in mnenjem ni sledila navodilom sodišča. Tožnik je že v pripravljalni vlogi z dne 20. 4. 2020 navajal, da izdelano izvedensko mnenje kaže na pristranskost izvedenca, zaradi česar je predlagal postavitev drugega izvedenca, čemur je sodišče sledilo, nato pa je v sodbi nepravilno navedlo, da med Ekonomsko fakulteto in toženko ni povezav, ki bi kazale na pristranskost. Sodišče je sodni izvedenki s sklepom na glavni obravnavi dne 22. 4. 2021 naložilo, da izračuna valorizacijo zavarovalne vsote na dan 28. 2. 1997 do 1. 1. 2007, upoštevajoč rast maloprodajnih cen in ob tem obračuna tudi izplačane zneske, vendar sodna izvedenka sklepa sodišča ni upoštevala kar 10 mesecev, zaradi česar jo je sodišče razrešilo. Kljub razrešitvi in dejstvu, da sodne izvedenka po pozivu sodišča z dne 22. 4. 2021 dopolnitve mnenja ni izdelala, pa je sodbo oprlo izključno na njeno mnenje.

Največja nepravilnost je v 31. točki sodbe. Sodišče je navajalo, da je rast cen na drobno od leta 2014 do 2017 preverilo na spletnih straneh Statističnega urada RS in ugotovilo, da rast drobno prodajnih cen v tem obdobju ni presegla 10%. To stališče je po mnenju pritožnika povsem zgrešeno. Ni razumljivo, zakaj je sodišče prekontroliralo rast drobno prodajnih cen samo od leta 2014 do 2017, saj to obdobje s samo zadevo nima nikakršne zveze. Tožnik je navajal, da je škodni dogodek utrpel v letu 1997, natančneje 28. 2. 1997. Zavarovalna vsota, ki je takrat veljala, je veljala na takratne vrednosti. Drobno prodajne cene pa so se v času od škodnega dogodka dalje do izplačil povišale ne samo za 10% ampak preko 100%. Določilo 19. člena ZOZP je namenjeno ohranjanju realne vrednosti zavarovalne vsote, saj mora biti za oškodovanca njegova situacija popolnoma enaka, če celotno zavarovalno vsoto dobi drugi dan ali čez 20 let. S tem v zvezi pa je izvedensko mnenje izdelal sodni izvedenec B. B., ki pa ga sodišče ni upoštevalo, ker je upoštevalo mnenje Ekonomske fakultete, ki niti na vsa postavljena vprašanja ni odgovorila in jo je sodišče s sklepom z dne 9. 2. 2022 tudi razrešilo. Problem je bila rast maloprodajnih cen od škodnega dogodka do vsakega plačila in izplačila, ko se pod pogoji 19. člena ZOZP valorizirajo zavarovalne vsote in torej gre za celotno obdobje od škodnega dogodka tožnika dalje, ne le treh let. Na razpolago je še precej zavarovalne vsote, kot je pravilno navajal izvedenec B. B., ki ga je sodišče postavilo zaradi nepravilne in nepopolne izdelave izvedenskega mnenja Ekonomske fakultete in zaradi tega, ker Ekonomska fakulteta tudi na vprašanje po sklepu na glavni obravnavi 22. 4. 2021 ni odgovorila. Z minimalnim ekonomskim znanjem je možno ugotoviti, da je stališče sodnega izvedenca B. B. pravilno. Vsekakor pa je dejstvo, da tudi po Ekonomski fakulteti izračunana valorizirana vsota 268.736,44 EUR (iz dopolnitve izvedenskega mnenja z dne 6. 3. 2020) ni znesek, ki bi zadoščal za plačilo odškodnine več oškodovancem in tudi za hujše katastrofalne škode, kot je recimo tetraplegija in paraplegija. Sistem omejenega kritja zavarovalnic oz. limita pa je upravičen le, če gre za vsoto ali kritje, ki vedno zadošča za plačilo odškodnin iz povprečnega škodnega dogodka. Razlaga zavarovalnice, da zvišanja maloprodajnih cen za 10% naj ne bi objavljal Urad za zavarovalni nadzor pri Ministrstvu za finance v Uradnem listu ne more biti upoštevna, saj je bistvo, da ima oškodovanec pravico do celotne realne odškodnine in se zaradi tega ustrezno valorizirajo zavarovalne vsote, da ohranjajo realno vrednost ves čas, ko ima zavarovanec pravico do odškodnine. Oškodovanec ne more biti v slabšem položaju kot nekdo, ki bi pri isti zavarovalni vsoti dobil odškodnino v nekaj tednih po škodnem dogodku, tožniku pa škoda nastaja dolgoročno in ima pravico do realne odškodnine kot jo je z valorizacijo zavarovalne vsote določil ZOZP. Tožnik meni, da je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, ter nepravilno upoštevalo izvedensko mnenje Ekonomske fakultete kot izvedenske institucije, ki je s toženko v poslovnem odnosu in ki ni odgovorila na vsa postavljena vprašanja. Moralo bi upoštevati izvedensko mnenje B. B., ki je natančno izračunal, da je z upoštevanjem zakonskih določil zavarovalne vsote še precej več, kot tožnik v konkretnem primeru vtožuje. To pa je tožnik dokazoval že med pravdo z dvema izvedencema (mnenje C. C. in D. D.). Tožnik zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni s stroškovno posledico.

Tožnik se pritožuje tudi zoper popravni sklep zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in napadeni popravni sklep ustrezno spremeni oz. podrejeno razveljavi in vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožnik se je pritožil zoper neprisojeni znesek po sodbi III P 1401/2017 z dne 7. 10. 2022, ne pa tudi za neprisojenih 287,98 EUR po popravnem sklepu, tako da bi se moral pritožiti za 289,95 EUR več kot se je in se za ta znesek pritožuje sedaj.

3. Toženka na pritožbi ni podala odgovora.

4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. V izpodbijani zadevi tožnik vtožuje povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka 28. 2. 1997, ko je bil hudo poškodovan v prometni nesreči. Z odločbo ZPIZ št. ... z dne 27. 1. 2000 je bil uvrščen v II. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu in mu je bila priznana pravica do dela s polovičnim delovnim časom. Za polovico delovnega časa je bilo tožniku odmerjeno nadomestilo iz invalidskega zavarovanja za 4 ure, ki pa je precej nižje od plačila, ki bi ga prejemal po normalnem teku stvari. Tožniku zaradi posledic nesreče ves čas nastaja izguba na zaslužku. V tej zadevi tožnik od toženke zahteva plačilo zneska 37.207,87 EUR, kar predstavlja izgubo na zaslužku v obdobju od julija 2014 do aprila 2017, saj prejema nizko nadomestilo ZPIZ.

6. Pri direktni tožbi oškodovanca zoper zavarovalnico pride do njunega medsebojnega razmerja z nastankom škodnega dogodka. V obravnavanem primeru je bilo to dne 28. 2. 1997, zaradi česar je pri odločanju potrebno uporabiti določila Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu iz leta 1994, v nadaljevanju ZOZP/94. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bilo v obravnavanem primeru sklenjeno zavarovanje za najnižjo zavarovalno vsoto 30.000.000,00 SIT v času sklenitve pogodbe 9. 5. 1996, pri čemer je obveznost toženke glede obveznega zavarovanja omejena z zavarovalno vsoto, veljavno na dan škodnega dogodka, to je 28. 2. 1997, ki je znašala 34.400.000,00 SIT, Sklenjeno pa je bilo tudi dodatno prostovoljno zavarovanje v višini 30.000.000,00 SIT. Osnovno zavarovanje predvideva valorizacijo zavarovalne vsote, medtem ko to za prostovoljno zavarovanje ne velja. ZOZP/94 v drugem odstavku 19. člena določa, da se obvezne zavarovalne vsote (zavarovalne vsote iz prvega odstavka 19. člena ZOZP/94) zvišajo za enak odstotek, kot znaša zvišanje maloprodajnih cen po ugotovitvi Zavoda za statistiko Republike Slovenije vsakokrat, ko zvišanje preseže 10%. Tretji odstavek 19. člena ZOZP/94 pa določa, da se neizkoriščeni del zavarovalne vsote iz prvega odstavka 19. člena ZOZP/94 do izplačila zadnje odškodnine zvišuje na enak način, kot je predpisan v drugem odstavku 19. člena ZOZP/94. 7. Sodišče prve stopnje je v postopku postavilo sodnega izvedenca ekonomske stroke, Ekonomsko fakulteto, ki je izvedensko delo zaupala strokovnjakinji mag. A. A., ki je izdelala mnenje o tem, koliko znaša izguba na zaslužku tožnika v vtoževanem obdobju ter mnenje o višini zavarovalne vsote, saj je toženka v postopku ugovarjala, da je zavarovalna vsota že porabljena oz. že v celoti izčrpana.

8. Kot izhaja iz pisnega izvedenskega mnenja mag. A. A., je tožniku v vtoževanem obdobju od julija 2014 do aprila 2017 nastala izguba na zaslužku v neto znesku 26.431,18 EUR. Sodišče prve stopnje je nato glede na ugotovitve mag. A. A. o višini zavarovalne vsote, ki po njenem izračunu znaša 14.168,05 EUR, tožbenemu zahtevku tožnika ugodilo do višine 14.456,00 EUR. V presežku nad tem zneskom, torej za znesek 23.039,55 EUR, pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilni del izpodbija tožnik, ki v pritožbi obširno graja in napada izvedensko mnenje mag. A. A., glede katerega izpostavlja, da temelji na napačnem materialnopravnem izhodišču in da je Ekonomska fakulteta kot postavljeni izvedenec pristranska, saj je s toženko ekonomsko povezana. Sodišče prve stopnje je nato v nadaljevanju mag. A. A. na glavni obravnavi dne 22. 4. 2021, kjer je bila zaslišana, pozvalo na četrto dopolnitev mnenja, ki ga pa slednja ni izdelala, zaradi česar je sodišče s sklepom z dne 9. 2. 2022 izvedenko Ekonomsko fakulteto razrešilo ter za izdelavo izvedenskega mnenja postavilo sodnega izvedenca ekonomske stroke B. B., ki je dne 21. 3. 2022 izdelal pisno izvedensko mnenje in dne 28. 4. 2022 dopolnitev izvedenskega mnenja ter podal tudi ustno izvedensko mnenje.

9. Tožnik je v postopku zahteval, da se postavljena sodna izvedenka Ekonomska fakulteta izjasni o sodelovanju s toženko, pri čemer je v izjavi z dne 8. 10. 2021 (na list. št. 317) postavljena sodna izvedenka Ekonomska fakulteta med drugim navedla, da je med julijem 2009 in 2011 s toženko sklenila pogodbo za projekt "Priprava predloga cenovne strategije ..." ter da je toženka v juniju 2015 na podlagi donatorske pogodbe namenila sredstva študentom za udeležbo na poletni šoli, ki jo je organizirala in izvedla Ekonomska fakulteta v Ljubljani skupaj z Ekonomsko fakulteto v Črni Gori ter da je bil predsednik uprave toženke E. E. v mandatnem obdobju 2011-2013 član Sveta Ekonomske fakultete, da ima Ekonomska fakulteta pri toženki sklenjeno zavarovalno pogodbo za dodatno zdravstveno zavarovanje zaposlenih ter da predstavniki toženke občasno sodelujejo v Usmerjevalnih komisijah Univerze v Ljubljani Ekonomske fakultete. Po seznanitvi z navedenimi okoliščinami je tožnik z vlogo z dne 4. 11. 2021 (list. št. 327) predlagal izločitev Ekonomske fakultete kot izvedenke zaradi obstoja poslovnega sodelovanja med Ekonomsko fakulteto in toženko, o čemer pa sodišče prve stopnje ni odločilo.

10. Prvi odstavek 247. člena ZPP določa, da je izvedenec lahko izločen iz istih razlogov, iz katerih je lahko izločen sodnik ali sodnik porotnik. Izločitveni razlogi so navedeni v 70. členu ZPP. V skladu z določilom šestega odstavka 247. člena ZPP če izve stranka za razlog izločitve šele potem, ko je izvedenec že opravil izvedensko delo, in zaradi tega ugovarja zoper izvedensko delo, ravna sodišče, kakor da je bila izločitev izvedenca zahtevana, preden je izvedenec opravil svoje delo. Glede na to, da je tožnik izločitev izvedenke predlagal v ugovoru zoper izvedensko mnenje, je predlog za izločitev izvedenca v skladu z določilom šestega odstavka 247. člena ZPP pravočasen1. Sodišče prve stopnje pa o tožnikovi zahtevi za izločitev ni odločalo. Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je sodna izvedenka v postopku ekonomsko povezana s toženko, za kar navaja razloge. Ekonomska odvisnost izvedenca od stranke pa je tako dejstvo, ki vzbudi dvom o nepristranskosti podanega izvedenskega mnenja2, pri čemer predstavlja tudi izločitveni razlog3. Tožnik zato v pritožbi utemeljeno obširno opozarja, da so podani elementi, ki vzbujajo dvom v nepristranskost izvedenskega mnenja Ekonomske fakultete, zaradi česar sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na to mnenje. Sicer pa je sodišče sodno izvedenko Ekonomsko fakulteto v nadaljevanju postopka samo razrešilo in postavilo drugega sodnega izvedenca. S tem ko je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na mnenje sodne izvedenke Ekonomske fakultete, glede katere je tožnik pravočasno zahteval njeno izločitev, ne da bi o zahtevi za izločitev odločilo, je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki pa je vplivala na pravilnost in zakonitost postopka, saj sodba temelji na dejanskih ugotovitvah te sodne izvedenke (prvi odstavek 339. člena ZPP).

11. Ker je navedena procesna kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost postopka, česar pritožbeno sodišče glede na naravo kršitve ne more odpraviti samo, saj bi s tem poseglo v pravico strank do pritožbe, ker bi se prvo izreklo do dejanskega vprašanja izčrpanosti zavarovalne vsote. Omejitve pravice do dvostopenjskega sojenja kakšni ustavno opravičeni razlogi v obravnavani situaciji ne utemeljujejo. Zato je pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu (II. točka izreka) razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo izdajo in izdelavo sodbe. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim popravnim sklepom z zneskom 14.168,05 EUR popravilo nasprotje med izrekom sodbe (14.256,00 EUR) in obrazložitvijo sodbe (14.168,25), je bilo potrebno ugoditi tudi pritožbi zoper sklep. Gre namreč za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, v posledici katere je bilo potrebno izpodbijani popravni sklep razveljaviti (3. točka 365. člena, 366. člen in 354. člen ZPP).

12. V primeru, če bo sodišče prve stopnje ocenilo, da je potrebno, da se dopolni postopek ali razjasnijo posamezna pomembnejša vprašanja, pa naj sodišče prve stopnje na podlagi določila 292. člena ZPP opravi tudi novo glavno obravnavo.

13. Kakšni posebni napotki sodišču prve stopnje niso potrebni. Opozoriti velja le na pravilno uporabo 19. člena ZOZP/94 v zvezi s presojo višine neizčrpane zavarovalne vsote. Ta določba namreč izrecno določa valorizacijo obvezne zavarovalne vsote, kot tudi še neizplačane zavarovalne vsote v primeru, ko zvišanje maloprodajnih cen preseže 10%, pri čemer je relevantno obdobje za presojo zvišanja maloprodajnih cen obdobje od škodnega dogodka dalje. Razlogovanje iz izpodbijane sodbe, o potrebnosti upoštevanja zgolj obdobja od leta 2014 do 2017, namreč ni pravilno.

14. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Več J. Zobec v L. Ude et al.: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, stran 486. 2 Sklep VS RS II Ips 228/2000 z dne 20. 12. 2000. 3 Več J. Zobec v L. Ude et al.: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, stran 485.