Jedro

Za odločitev v obravnavani zadevi je bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami, da ni želel vpletati svoje družine, izkazal, da novih dejstev (grožnje njegovi družini) brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v času prvega postopka. Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje razlogom izpodbijanega sklepa, ki so povezani z navedeno presojo tožene stranke, zaradi česar sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ob takem stanju stvari navedeno novo dejstvo že zaradi svoje nepravočasnosti ne more pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Poleg tega je iz razlogov izpodbijanega sklepa razvidno stališče, da navedeno novo dejstvo že samo po sebi ni tako, da bi pomembno povečevalo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prvi zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je tožnik vložil na zapisnik 13. 1. 2020. 2. V obrazložitvi je tožena stranka uvodoma povzela tožnikove navedbe v zvezi z obravnavanim zahtevkom. Iz njih je razvidno, da se je zanj odločil zaradi zavrnitve prošnje za mednarodno zaščito in problemov, ki jih je imel z družino svoje sosede, s katero se je želel poročiti. Ravno zato je namreč sosedina družina grozila njegovi družini. Pred približno letom in tremi meseci je tožnikova družina grožnje prijavila policiji, za kar je tožnik izvedel, ko je bil v Turčiji. Te grožnje so bile tožniku znane že v času prejšnjega postopka, vendar jih ni navajal. Ob vložitvi prošnje je rekel, da je iz Maroka odšel zaradi revščine, na osebnem razgovoru pa je omenil težave, ki jih je imel z družino svojega dekleta. Groženj svoji družini ni omenjal, čeprav je zanje vedel, vendar družine ni želel vpletati.

3. Iz nadaljnjih ugotovitev je razvidno, da je bila tožnikova prošnja za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljena zavrnjena z odločbo z dne 7. 12. 2020, katere zakonitost je sodišče potrdilo s sodbo I U 1959/2020 z dne 28. 12. 2020. 4. Tožena stranka je ugotovila, da tožnik navedenih dejstev ni navajal v predhodnem postopku, čeprav je zanje vedel. Le pavšalno je odgovoril, da družine ni želel vpletati v svoje zadeve, kar po presoji tožene stranke ni opravičljiv razlog za nepravočasno navajanje, še posebej zato, ker je bil tožnik med prejšnjim postopkom večkrat vprašan, če bi rad še kaj dodal in ali je povedal vse, kar šteje za pomembno. Prav tako je bil večkrat seznanjen s svojimi pravicami in dolžnostmi ter zaupnostjo postopka.

5. Glede na navedeno je tožena stranka sprejela stališče, da tožnik ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem. Menila je, da je z vložitvijo zahtevka želel preprečiti odstranitev iz države, ki mu grozi glede na stransko kazen izgona tujca, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju III K 333388/20209. Namen, da želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, je namreč izrazil šele, ko je z izdano odločbo o nastanitvi v Centru za tujce postalo jasno, da se bo navedena kazen izgona res izvršila.

6. Poleg tega je tožena stranka presodila, da v zvezi z grožnjami, ki jih je prejemala tožnikova družina, ne gre za pomembno povečanje verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

7. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil tožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter nepravilne uporabe materialnega prava. Neutemeljena naj bi bila presoja tožene stranke, da tožnikovega spora z bratoma njegovega dekleta ne more obravnavati v okviru mednarodne zaščite, ker ga tožnik ni prijavil policiji. Tožena stranka naj ne bi upoštevala, da se je tožnik takoj izselil iz države, da bi se izognil sporu. Po tožnikovem mnenju se tožena stranka ni prepričala, ali so mu maroški organi sposobni nuditi zaščito pred preganjanjem ali resno škodo. Meni, da bi mu morala tožena stranka dati še več možnosti, da bi se o tem podrobneje izjasnil. 8. Tožnik izpostavlja, da v postopku vložitve zahtevka ni imel pooblaščenca, ki bi skrbel za njegove pravice in koristi. Poleg tega tožena stranka naj ne bi preverila tožnikovih možnosti za uveljavljanje pravic glede na to, da je v Centru za tujce.

9. Iz nadaljnjih tožbenih navedb je še razvidno, da je tožena stranka tožniku obenem omejila gibanje, ker naj bi 8. 1. 2021 izrazil ponovno namero za mednarodno zaščito. Tožnik meni, da ni dejansko znano, kdaj je ustno izrazil namero. Poudarja, da ne razume slovenskega jezika in ne pozna slovenskega prava. Trdi, da ni vedel, da je dobil negativno odločbo o mednarodni zaščiti, in da ni bil poučen, da lahko poda zahtevek za uvedbo ponovnega postopka. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

10. V odgovoru na tožbo je tožena stranka ob sklicevanju na obrazložitev izpodbijanega sklepa predlagala zavrnitev tožbe. Meni, da je tožnikove očitke, ki se nanašajo na spor z bratoma dekleta, presojala že v odločbi z dne 7. 12. 2020, s katero je zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito. Poudarja, da je imel tožnik v prejšnjem postopku dovolj možnosti za izjavo o razlogih v zvezi s prošnjo. Pojasnjuje še, da je imel tožnik ob vložitvi zahtevka za uvedbo ponovnega postopka možnost pooblaščenčeve prisotnosti, vendar je ni želel. 11. Iz nadaljnjih navedb tožene stranke je razvidno, da je bil tožnik pred vložitvijo prošnje ustrezno informiran, kar je s podpisom potrdil na izjavi o informiranju. Iz zapisnika o omejitvi gibanja pa je razvidno, da je tožnik namero, da želi ponovno zaprositi za mednarodno zaščito, izrazil 8. 1. 2021. 12. Dne 1. 2. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V okviru dokaznega postopka je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika, saj iz njegovega trditvenega gradiva v zvezi z nosilnimi stališči izpodbijanega sklepa ni razvidna utemeljitev možnosti drugačne presoje njegove izpovedbe (dokazno sredstvo)1, kot jo je opravila tožena stranka; golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa pa ne zadostuje.2 Poleg tega izvedba dokaza z zaslišanjem tožnika ni relevantna iz spodaj navedenih razlogov.

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

15. Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama (poudarek sodišča) predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

16. Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.3 Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, kar po presoji sodišča ni bistveno, saj so določbe tega zakona v relevantnih delih enake določbam ZMZ-1.4 Poleg tega je (stališče) skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II5, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe.

17. Ob takem izhodišču je po presoji sodišča logično, da je na prosilcu tudi dokazno breme, da izkaže, da novih dokazov ali dejstev, ki so obstajali že v času prvega postopka, brez svoje krivde takrat ni mogel uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1).

18. Iz ugotovitev Upravnega sodišča v zadevi I U 1959/2020 z dne 28. 12. 2020 je razvidno, da je tožnik v (prejšnjem) postopku v zvezi z razlogi za priznanje mednarodne zaščite navedel, da se je v Maroku želel poročiti z dekletom, čemur sta njena brata nasprotovala. Na tožnikov dom sta pošiljala ljudi, ki so mu grozili, vendar groženj zaradi bojazni pred maščevanjem ni prijavil policiji (2. točka obrazložitve). Zato je Upravno sodišče presodilo, da tožnik ni izkazal trditev glede nezmožnosti izvorne države nuditi zaščito, poleg tega je menilo, da je njegovo zatrjevanje o bojazni pred maščevanjem posplošeno, kar prav tako ne zadošča za priznanje mednarodne zaščite (10. točka obrazložitve).

19. Ob vložitvi obravnavanega zahtevka za uvedbo ponovnega postopka pa je tožnik trdil, da družina dekleta, s katerim se je želel poročiti, grozi njegovi družini. Pojasnil je, da je pred približno letom in tremi meseci njegova družina grožnje prijavila policiji, za kar je (tožnik) izvedel, ko je bil v Turčiji. Povedal je še, da so mu bile navedene grožnje znane že v času prejšnjega postopka, vendar jih ni omenjal, saj svoje družine ni želel vpletati. S tem po presoji tožene stranke po svoji krivdi ni navedel opravičljivih razlogov za nepravočasno navajanje.

20. Za odločitev v obravnavani zadevi je zato bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami, da ni želel vpletati svoje družine, izkazal, da novih dejstev (grožnje njegovi družini) brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v času prvega postopka. Iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje razlogom izpodbijanega sklepa, ki so povezani z navedeno presojo tožene stranke, zaradi česar sodišče v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Ob takem stanju stvari navedeno novo dejstvo že zaradi svoje nepravočasnosti ne more pomembno povečevati verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

21. Poleg tega je iz razlogov izpodbijanega sklepa razvidno stališče, da navedeno novo dejstvo že samo po sebi ni tako, da bi pomembno povečevalo verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite; tožena stranka je namreč menila da ne gre za enega izmed razlogov iz Ženevske konvencije, zaradi katerih bi bil tožnik upravičen do mednarodne zaščite. Tudi tega stališča tožnik ob upoštevanju zaostrenih dokaznih standardov v tovrstnih postopkih ne izpodbija določno, zaradi česar sodišče niti v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja.

22. Tožnik izpostavlja tudi okoliščino, da v postopku z zahtevkom za uvedbo ponovnega postopka ni imel pravnega zastopnika. Iz tožbenih navedbe je namreč smiselno razvidno, da je bila zato njegova možnost uveljavljanja pravic bistveno okrnjena, še posebej ob upoštevanju omejenosti njegovega gibanja na Center za tujce.

23. Iz spisov, ki se nanašajo na zadevo, je razvidno, da je bil tožniku zapisnik o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka za mednarodno zaščito z dne 13. 1. 2021 prebran v arabskem jeziku in da nanj ni imel pripomb. Iz zapisnika izhaja, da mu je bilo omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede zahtevka ter da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je torej tudi v tem postopku imel možnosti, da aktivno sodeluje in da se izjavi o dejstvih, ki so bila pomembna za odločitev. Na navedeno presojo pa ne more vplivati tožbeni ugovor, da ob vložitvi zahtevka ni imel pooblaščenca. Podpora in pravna pomoč svetovalcev za begunce po ZMZ-1 je namreč zagotovljena prosilcem le pred Upravnim in Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije in ne v upravnem postopku pred toženo stranko (prvi odstavek 9. člena ZMZ-1), kar je ugodnejše od standardov Procesne direktive II.6 Poleg tega je tožnik na (jasno) vprašanje, ali pri podaji zahtevka želi prisotnost pravnega zastopnika, odgovoril, da ga nima, saj nima dovolj denarja.

24. Glede na navedeno neposredno odločilen razlog za odločitev tožene stranke ni bila ugotovitev, da je tožnik z vložitvijo obravnavanega zahtevka želel preprečiti izvršitev stranske kazni izgona tujca. Izpodbijani sklep kot rečeno temelji na presoji, da novo dejstvo nima lastnosti, ki bi pomembno povečevale verjetnost, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Ne glede na to pa je tožena stranka presodila, da tožnik ni izkazal, da navedenega novega dejstva brez svoje krivde ni mogel uveljavljati v času prvega postopka. Presoja tožbenih ugovorov, s katerimi tožnik problematizira časovne okoliščine podaje ustne namere za vložitev obravnavanega zahtevka, in izvedba dokaza z zaslišanjem tožnika iz tega razloga, torej nista pravno relevantna.

25. Posplošene so tudi tožbene navedbe, "da tožnik spora z bratoma njegovega dekleta ni prijavil policiji, da tožena stranka ni upoštevala, da se je tožnik takoj izselil iz države, da bi se izognil sporu, in da se tožena stranka ni prepričala, ali so maroški organi tožniku sposobni nuditi zaščito pred preganjanjem ali resno škodo". Zaradi njihove nedoločnosti sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega dejanskega stanja. Poleg tega bi morebitne kršitve pravil postopka, v katerem je bila izdana odločba št. 2142-2708/2020/20 (122-23) z dne 7. 12. 2020, lahko bile predmet presoje le v zadevi I U 1959/2020. 26. Sodišče še pripominja, da toženi stranki glede na navedeno procesno stanje stvari, ko tožnik ni spoštoval zaostrenih dokaznih standardov v tovrstnih postopkih, ni bilo treba po uradni dolžnosti pridobiti niti informacij o izvorni državi.7

27. Iz zgoraj navedenih razlogov je odločitev tožene stranke torej pravilna. Zato je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Trditve strank začrtujejo temo obravnavanja in sojenja, z dokaznimi izpovedbami pa se ta tema (trditve strank) preverja (Ude, Betetto, Galič, Rijavec, Wedam Lukić, Zobec: Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 507). 2 Vrhovno sodišče je že presodilo, da za ponovno izvedbo dokaza v upravnem sporu ne zadostuje golo tožnikovo nasprotovanje dejanskim ugotovitvam upravnega organa, ampak mora v tožbi, v kateri predlaga izvedbo takega dokaza na glavni obravnavi, utemeljiti možnost njegove drugačne dokazne presoje, kot je bila sprejeta v izpodbijanem upravnem aktu (X Ips 341/2016 z dne 25. 4. 2018, 30. točka obrazložitve). 3 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014. 4 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1. 5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 6 Iz prvega odstavka njenega 22. člena je razvidno, da se prosilcem se na vseh stopnjah postopka, vključno po izdaji zavrnilne odločbe, na njihove lastne stroške omogoči učinkovito posvetovanje s pravnim ali drugim svetovalcem, ki ga kot takšnega priznava in dopušča nacionalno pravo, o zadevah v zvezi z njihovimi prošnjami za mednarodno zaščito. Države članice lahko nevladnim organizacijam dovolijo zagotavljanje brezplačne pravne pomoči in/ali zastopanja prosilcem v postopkih iz poglavja III in poglavja V v skladu z nacionalnim pravom (drugi odstavek navedenega člena). 7 Vrhovno sodišče je v zadevi I Up 298/2013 z dne 22. 8. 2013 tudi v zvezi z informacijami o izvorni državi, ki naj bi jih tožena stranka morala po uradni dolžnosti ugotavljati v ponovnem postopku, sprejelo stališče, da mora oseba sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek (10. točka obrazložitve).