Jedro

Ni relevantno, kako je urejeno pogodbeno razmerje med tožnico in družbo B., d.o.o., temveč je odločilna vsebina pogodbe, katere pogodbeni stranki sta bili tožnica in toženec.

Tudi če bi šteli, da je tožnik sam poiskal deponijo v smislu izpolnitve njegove pogodbene obveznosti, bi ravnanju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, s katero bi bil v tem primeru dolžan izpolniti pogodbeno obveznost, ustrezalo le deponiranje materiala na legalni deponiji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se vmesna sodba sodišča prve stopnje (2. in 3. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje) potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno vmesno sodbo in s sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ustavi postopek za plačilo 978,00 EUR in se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 158701/2010, z dne 12. 11. 2010, v 1. odstavku izreka za znesek 978,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31. 10. 2010 dalje do plačila (1. točka izreka) in da je utemeljen po podlagi tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka (v nadaljevanju toženec) po sklepu o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, VL 158701/2010 z dne 12. 11. 2010, plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) stroške odvoza materiala v višini 17.278,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 31. 10. 2010 dalje do plačila in stroške postopka (2. točka izreka), ter da bo o višini tožbenega zahtevka in o stroških postopka sodišče odločilo s končno sodbo (3. točka izreka).

2. Zoper vmesno sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je odločitev iz 1. točke izreka v nasprotju z odločitvijo iz 2. in 3. točke izreka. V 2. točki izreka je odločeno tudi o višini tožbenega zahtevka, kar je nezdružljivo z vsebino in namenom vmesne sodbe. Po 1. točki izreka pa mora toženec plačati tožnici razliko v višini 17.278,00 EUR, ker se ustavi izvršba samo za znesek 978,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da so bili dokazi s strani stranskega intervenienta predloženi prepozno. Račun št. 146 z dne 9. 8. 2010 bi morala predložiti že tožnica najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Okoliščina, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje (da stranski intervenient ni bil prekludiran pri predložitvi dokazov, ker je z dodatnimi dokazi želel le potrditi resničnost računa, glede katerega ni vedel, da bodo stranke podvomile v njegovo resničnost), ni opravičljiv razlog za prepozno predložitev dokaza glede na določbo 201. člena ZPP. V obrazložitvi sodišče prve stopnje napačno povzema tedaj veljavni Pravilnik o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih. 7. in 8. člen ter ostale določbe tega pravilnika veljajo tudi za skupine odpadkov, kamor spadajo zemeljski izkopi, ki zajemajo tako kvalitetni nenevarni, kot tudi nekvalitetni izkopni material. Upoštevajoč določbe tega pravilnika in določbe tedaj veljavnega Pravilnika o ravnanju z odpadki ni možen prenos pooblastila investitorja oziroma prenos obveznosti enega izvajalca del naprej na drugega. Ker je sodišče prve stopnje upoštevalo Gradbeno pogodbo št. 23/07 kot edino relevantno, je zmotno uporabilo materialno pravo. Ne drži obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožnica, ki se je v pogodbi s stranskim intervenientom zavezala, da bo trajno deponirala tudi nekvalitetni izkopni material, svojo pogodbeno obveznost prenesla na toženca z Gradbeno pogodbo št. 23/7. V slednji ni določeno, da je toženec prevzel trajno deponiranje nekvalitetnega izkopnega zemeljskega materiala, kamor sodi jalovina in glina pomešana z zemljino, saj se je toženec zavezal izvesti izkop v prodno peščenih zemljinah z nakladanjem in odvozom do 10 km na trajno deponijo, ki jo zagotovi B., d.d. Tudi če bi tožnica s pogodbo prenesla svoje obveznosti zbiranja in oddajanja gradbenih odpadkov na podizvajalca, bi bila takšna pogodbena določila neveljavna, ker so v nasprotju z določbam navedenih pravilnikov. V 18. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je šlo pri izkopu, nalaganju in odvozu neuporabne zemljine za nepredvidena dela, glede katerih bi bilo treba skleniti aneks k pogodbi. V zvezi s to postavko, ki je bila zajeta v 2. točki 3. člena pogodbe, je bila določena cena 4,50 EUR za m3, ki pa ni zajemala stroška deponiranja. V začasnih in končnih situacijah je toženec zaračunaval izkop, nakladanje in prevoz tako prodno peščenega uporabnega izkopnega materiala, kot tudi neuporabne izkopne zemljine (gline) po isti ceni. V tej postavki ni šlo za različno ceno, prav tako ni šlo za spremembo količine, zato neuporabne izkopne zemljine ne moremo šteti za nepredvidena dela in aneks k pogodbi ni bil potreben. Drži pa, da se je bilo treba dogovarjati o strošku samega trajnega deponiranja neuporabnega izkopa. Vztraja, da je v marcu 2007 odpeljal 1000 m3 zemljine iz parcele k.o. X. na deponijo J. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je zmotna. V zvezi s tem je predložil evidenčne liste in račune upravljalca deponije J., sodišče prve stopnje pa ni pojasnilo, zakaj ti dokazi niso zadostni. Prav tako ni upoštevalo ustne ter pisne izjave toženca, temveč je sledilo le izjavi inšpektorja, ne da bi raziskalo, zakaj ni inšpektor takoj ugotovil dejanskega stanja v zvezi z dopisom toženca z dne 27. 3. 2007. V obdobju od marca 2007 do aprila 2010, ko se je glede na njegovo izpoved vsak dan vozil mimo parcele k.o. X., ni ukrepal ne ustno in ne pisno, saj bi v nasprotnem primeru tožnica ali stranski intervenient prav gotovo predložila listinski dokaz, tako pa se med listinskimi dokazi nahajajo samo dopisi od aprila 2010 dalje. Da bi opravičil svoje neukrepanje, je izpovedal, da 1000 m3 zemljine ni bilo odpeljane s strani toženca in da se v obdobju po marcu 2007 na navedeno parcelo ni več dovažal izkopni material s strani drugih oseb, kot je to navajal in dokazoval toženec in je potrdila tudi priča J. B. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnica ni predložila odločbe inšpektorja št. 06113-483/2007 z dne 25. 4. 2007, na katero se je sklicevala. O tem, da toženec v marcu 2007 ni odpeljal navoženega materiala, ne obstaja pismeni protidokaz dokazom, ki jih je predložil toženec (dopis inšpektorju, zoper katerega ni ugovarjal, evidenčni listi, račun). Sodišče prve stopnje nima dokazne podlage za ugotovitev, da je izvajalec stranskega intervenienta, to je T., d.o.o., po več kot treh letih od dopisa toženca, da je on odpeljal spornih 1000 m3 zemljine iz parcele k.o. X., odpeljal isti material in v enaki količini. Iz listinskih dokazov, ki sta jih predložila tožnica in stranski intervenient, ne izhaja, da gre za odvoz s strani toženca navožene zemljine iz parcele k.o. X. in kdaj je bil odvoz izveden. Da T., d.o.o., ni odpeljala te zemljine, izhaja iz izpovedi B. D., ki je zaposlena pri tej družbi. Priča S. T., zaposlena pri stranskem intervenientu, pa je izjavila, da ji ni poznan račun T., d.o.o., z dne 9. 8. 2010. Izpovedi teh dveh prič nista upoštevani. Tožnica in stranski intervenient nista hotela predložiti naročilnice stranskega intervenienta in specifikacije omenjenega računa z dne 9. 8. 2010. Slednji se po znesku in vsebini ne ujema z vtoževano storitvijo, prav tako se ne ujema s predračunom z dne 14. 6. 2010. Na podlagi izpovedi priče P. je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je sporni material odpeljal D. Toženec je predlagal zaslišanje te priče zato, da bi opozoril, da še tožnica ne ve, kdo je odpravil odvoz spornega materiala. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo, da toženec na te zadeve ni opozoril tožnice. Ko je od toženca izvedela za neuporaben zemeljski izkop, je napotila toženca na stranskega intervenienta, da se z njim dogovori o lokaciji deponiranja tega materiala. Tako je toženec upošteval navodila tožnice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V nasprotju s pritožbenimi navedbami izrek izpodbijane odločbe ni nerazumljiv in ne nasprotuje samemu sebi, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. člena drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločitev iz 1. točke izreka, da se za znesek 978,00 EUR (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.10.2010) postopek ustavi, ne nasprotuje odločitvi iz vmesne sodbe, da je tožbeni zahtevek v višini 17.278,00 EUR po podlagi utemeljen (2. točka izreka), o višini tožbenega zahtevka in o stroških pa bo sodišče odločilo s končno sodbo (3. točka izreka). 2. in 3. točka izreka se nanašata na tožbeni zahtevek, ki je ostal predmet odločanja po delnem umiku tožbe, v skladu s katerim je sodišče prve stopnje v umaknjenem delu ustavilo postopek. V 1. točki izreka ni molče vsebovana tudi odločitev, da je v preostalem delu tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Že ob ločenem branju 2. točke izreka, še bolj pa ob branju 2. in 3. točke izreka kot celote, ki skupaj predstavljata vmesno sodbo, je jasno, da je sodišče prve stopnje odločilo le o utemeljenosti tožbenega zahtevka po podlagi. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločilo o utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini, kar ni združljivo z institutom vmesne sodbe, zato ni utemeljen. Pojasnjeno utemeljuje tudi zaključek, da si ne nasprotujeta niti 2. in 3. točka izreka.

5. Pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je z upoštevanjem dokazov, ki jih je predložil stranski intervenient (račun št. 146 z dne 9. 8. 2010 na A22 in listin na B9 - B26) kršilo določbe ZPP o prekluziji dokazov. Tožnica je že pred prvim narokom za glavno obravnavo predlagala sodišču, naj naloži družbi B., d.o.o., predložitev dokaza o izstavitvi računa družbe T., d.o.o., na podlagi Predračuna št. 140610- A. P. in dokaz, da je družba B., d.o.o., znesek računa tudi dejansko plačala, z utemeljitvijo, da z njimi ne razpolaga (saj jih je neuspešno poskušala pridobiti od navedene družbe). Sodišče prve stopnje je zato v skladu z 228. členom ZPP družbo B., d.o.o., ki je kasneje v pravdo vstopila kot stranski intervenient, pozvalo, naj navedeno predloži. Tožnica je tako že pred prvim narokom za glavno obravnavo predlagala sodišču prve stopnje, naj družbi B., d.o.o., naloži predložitev navedenih listin, ta družba pa jih je predložila v skladu s sklepom sodišča prve stopnje, izdanim na podlagi 228. člena ZPP (sicer po prvem naroku za glavno obravnavo). Zato niso utemeljeni pritožbeni očitki, da bi morala račun št. 146 z dne 9. 8. 2010 in listinske dokaze na B9 – B26 (ki po vsebini dokazujejo njegovo resničnost), da bi bili pravočasno predloženi, tožnica predložiti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo. Pritožba neutemeljeno navaja, da upoštevanje teh dokazov preprečuje 201. člen ZPP. Ne glede na navedeno o prekluziji listinskih dokazov na B9-B26 ni mogoče govoriti tudi zato, ker je šele po seznanitvi z navedenim računom, s katerim nobena od pravdnih strank prej ni razpolagala, saj se je ta nahajal pri družbi B., d.o.o., toženec začel zatrjevati, da ta račun ni v zvezi z obravnavano terjatvijo (pripravljalna vloga z dne 12. 11. 2012).

6. Sodišče prve stopnje je določbo Pravilnika o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih, korektno povzelo, hkrati pa pravilno zaključilo, da določbe omenjenega pravilnika niso relevantne za odločitev v obravnavanem primeru. Enako velja glede Pravilnika o ravnanju z odpadki, na katerega se pritožba prav tako sklicuje. Določba Pravilnika o ravnanju z odpadki, ki nastanejo pri gradbenih delih, po kateri mora investitor za celotno gradbišče pooblastiti enega od izvajalcev del, da bo v njegovem imenu oddajal gradbene odpadke zbiralcu gradbenih odpadkov in ob oddaji vsake pošiljke odpadkov izpolnil evidenčni list, ne predstavlja takšne kogentne določbe, ki bi lahko vplivala na veljavnost Gradbene pogodbe št. 23/07. V nasprotju s pritožbenim stališčem izvajalcu del ne preprečuje sklenitve pogodbe, s katero na podizvajalca prenese izvajanje del in v tem okviru tudi prenos obveznosti v zvezi z deponiranjem materialov od izkopa. V obravnavanem sporu tožnica od toženca zahteva povračilo stroškov, ki jih je imela zaradi odstranitve materiala z nelegalne deponije na parcelah 1587/1 in 1585/3, k.o. X., kamor ga je navozil toženec iz gradbišča P., kjer je opravljal gradbena dela po naročilu tožnice. Zato je za presojo, ali je toženec dolžan tožnici povrniti vtoževane stroške, relevantna Gradbena pogodba št. 23/07, sklenjena med tožnico in tožencem, saj ta določa vsebino njunega dogovora oziroma njune medsebojne pravice in obveznosti. S sklicevanjem na obveznost investitorja in od njega pooblaščenega izvajalca del, kot jo določajo zgoraj navedeni predpisi, se zato toženec ne more uspešno ubraniti tožbenega zahtevka. Prav tako ni relevantno, da se je tožnica s Podjemno pogodbo št. 3/2, sklenjeno z glavnim izvajalcem gradbenih del na zgoraj navedenem gradbišču, to je družbo B., d.o.o., kot naročnikom, sama zavezala opraviti pripravljalna, zemeljska dela in zaščito gradbene jame ter deponirati vse materiale od izkopa (razen kvaliteten material) v skladu z veljavno zakonodajo na lastne stroške in na lastno deponijo. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, ni relevantno, kako je urejeno pogodbeno razmerje med tožnico in družbo B., d.o.o., temveč je odločilna vsebina pogodbe, katere pogodbeni stranki sta bili tožnica in toženec. Iz obrazložitve izpodbijane vmesne sodbe kot celote ne izhaja, da je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnica s pogodbo, ki jo je sklenila s tožencem, v celoti prenesla obveznost, ki jo je prevzela za družbo B., d.o.o., na toženca, torej tudi obveznost deponiranja nekvalitetnega materiala od izkopa. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene.

7. Iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je z Gradbeno pogodbo št. 23/07 tožnica kot naročnica naročila tožencu kot izvajalcu del na objektu M. izvedbo sledečih gradbenih del: pripravljalna dela (rušenje asfalta in betonov ter odvoz na trajno deponijo, vključno z evidenčnimi listi, posek dreves, rušenje robnikov, odstranitev humusa in tenisita), izkop v prodno peščenih zemljinah z nakladanjem in odvozom do 10 km na trajno deponijo, ki jo zagotovi, B. d.d., ter zaključna dela. Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec po pogodbi ni bil zavezan opravljati izkopa v zemljinah, ki niso prodno peščena, oziroma teh zemljin kamorkoli prevažati in odlagati. V obravnavanem primeru je prišlo do situacije, ko izkop ni bil zgolj prodno peščen, pač pa je bila v izkopu glina. Ker se tožnica in toženec nista dogovorila, kako ravnati v tem primeru, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predstavljajo izkop, prevoz in odlaganje takšnega materiala, nepredvidena dela, v zvezi s katerimi bi morali pogodbeni stranki skleniti aneks k pogodbi, pa tega nista storili. Drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Določbo 2. točke 3. člena Gradbene pogodbe št. 23/07, na katero se sklicuje pritožba, je treba razlagati le skupaj s 1. členom te pogodbe. Ob upoštevanju navedenega ni mogoče pritrditi pritožbi, da je bil izkop, nalaganje in odvoz gline kot neuporabne zemljine dogovorjen v 2. točki 3. člena navedene pogodbe. Takšnega zaključka ne utemeljujejo niti začasne in končne situacije, na katere se sklicuje pritožba.

8. Pritožbeno sodišče nima nobenega pomisleka v pravilnost dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da toženec potem, ko je ugotovil, da je v izkopu glina, o tem ni obvestil tožnice in ni zahteval nadaljnjih navodil, temveč je sam reševal situacijo tako, da je material od izkopa deponiral na nelegalni deponiji v k.o. X. Za takšen zaključek je imelo sodišče prve stopnje prepričljivo dokazno podlago v izpovedi samega toženca. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, toženec ne more uspeti z navedbami, da je ravnal po navodilih predstavnika družbe B., d.d., saj obravnavana družba ni bila pogodbena stranka Gradbene pogodbe št. 23/07 in z določili te pogodbe ni bila seznanjena. Toženec bi moral upoštevati zgolj navodila tožnice. Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da bi tudi sicer eventualna obveznost upoštevanja navodil družbe B., d.d., lahko obstajala le v zvezi z določitvijo deponije za prodno peščene zemljine (če bi to obveznost ta družba prevzela).

9. Navedene dejanske ugotovitve utemeljujejo sklep, da toženec ni ravnal v skladu s 625. členom Obligacijskega zakonika (OZ), ki nalaga podjemniku, da naročnika opozori na pomanjkljivosti v njegovem naročilu ter na druge okoliščine, za katere je vedel ali bi bil moral vedeti in bi bile lahko pomembne za naročeno delo, sicer odgovarja za škodo. Pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje, da ravnanje toženca, ki je kljub vednosti, da deponija na parceli k.o. X., ni legalna, na tej parceli odlagal material, tudi sicer ne ustreza ravnanju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Tudi če bi šteli, da je tožnik sam poiskal deponijo v smislu izpolnitve njegove pogodbene obveznosti, bi ravnanju s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, s katero bi bil v tem primeru dolžan izpolniti pogodbeno obveznost, ustrezalo le deponiranje materiala na legalni deponiji, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje v 19. točki obrazložitve.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec ni odpeljal 1000 m2 zemljine, ki jo je na nelegalno deponijo na Š. (v k.o. X.) navozil iz gradbišča P. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z metodičnimi napotki 8. člena ZPP, torej celovita in popolna, poleg tega je tudi vsebinsko prepričljiva. O zgoraj navedenem dejstvu se je sodišče prve stopnje utemeljeno prepričalo na podlagi izpovedi priče S. S. (inšpektorja), da je stanje zemljišč v k.o. X., ki ga je redno spremljal in fotografiral, v relevantnem obdobju ostajalo praktično nespremenjeno, na podlagi izpovedi S. T. ter na podlagi listinskih dokazov (korespondence med stranskim intervenientom in tožnico ter korespondence med tožnico in tožencem v letu 2010 glede problematike odstranitve 1000 m3 materiala iz nelegalne deponije v k.o. X.). Izpovedi toženca in njegovim dopisom iz marca 2007, iz katerih izhaja, da je material iz nelegalne deponije odstranil, pa sodišče prve stopnje ni sledilo, za kar je navedlo prepričljive razloge. V nasprotju s pritožbenimi navedbami priča J. B. ni potrdil, da so na nelegalno deponijo vozili tudi drugi. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom in razlogi sodišča prve stopnje, da na podlagi računov, ki jih je toženec predložil za odlaganje odpadkov na legalno deponijo J., ni mogoče zaključiti, da se nanašajo na 1000 m3 materiala, ki je bil odložen na nelegalni deponiji. Okoliščini, da tožnica ni predložila odločbe inšpektorja št. 06113-483/2007 z dne 25.4.2007, na katero se je sklicevala, in da v spisu ni listinskih dokazov iz obdobja med marcem 2007 in aprilom 2010, ne zmanjšujeta prepričljivosti dokazne ocene. Da je toženec sam navedel, da je priča v drugi zadevi izpovedala, da je zemljino odpeljal D., sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot nosilni, temveč le kot dodatni argument za zaključek, da toženec ni odpeljal materiala z nelegalne deponije. Navedeno okoliščino je smelo upoštevati glede na določbo 8. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče ne dvomi niti v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je 1000 m3 materiala, ki ga je toženec navozil na nelegalno deponijo, za stranskega intervenienta po njegovem naročilu odpeljala družba T., d.o.o. (ker tega materiala nista odpeljala ne toženec ne tožnica), za kar mu je izstavila tudi račun z dne 9. 8. 2010 (A22). Za takšen zaključek je imelo dokazno podlago v listinskih dokazih, ki sta jih predložila tožnica in stranski intervenient. Drugačne pritožbene navedbe so neutemeljene. Z opozarjanjem na neujemanje predračuna in računa pritožba ne vzbuja dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Tudi neujemanje zneska računa z dne 9. 8. 2010 z zneskom vtoževane terjatve je v razlogih izpodbijane vmesne sodbe zadovoljivo pojasnjeno, zato pritožba z opozarjanjem na neskladnost ne more uspeti. Datum odvoza materiala in njegova količina niti ne predstavlja pravno relevantnega dejstva za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka po podlagi. Iz izpovedi prič B. D. in S. T. kot celote ni mogoče zaključiti, da T., d.o.o., ni odpeljal s strani toženca nelegalno odloženega materiala, za kar se zavzema pritožba. V zvezi z izpovedjo priče B. D. je mogoče zaključiti predvsem to, da se ta priča ni spomnila okoliščin v zvezi z naročenim odvozom materiala na legalno deponijo. Iz izpovedi priče S. T. kot celote pa kvečjemu izhaja ravno obratno od tega, kar zatrjuje pritožba. Pritožba ne more uspeti niti z navedbami, da tožnica in stranski intervenient nista predložila naročilnice in specifikacije računa z dne 9.8.2010. Namesto navedenega je stranski intervenient predložil listinske dokaze na B9 – B26. 12. Stranski intervenient je stroške odvoza materiala na legalno deponijo zaračunal tožnici kot pogodbeni stranki, ki je navedene stroške tudi poravnala (s kompenzacijo).

13. Glede na vse navedeno se pritožbeno sodišče strinja s presojo sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek za povračilo stroškov odvoza materiala, ki ga je toženec odložil na nelegalni deponiji, na legalno deponijo, utemeljen po podlagi. Toženec jih je dolžan povrniti na podlagi odškodninske odgovornosti.

14. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o pritožbenih stroških. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).