Jedro

Ker tožnika nihče ni silil k neustreznemu delu, ga nihče ni poniževal ali trpinčil in kot invalid tudi ni bil diskriminiran, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranke same krijejo vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta prvotožena in drugotožena stranka dolžni tožniku v roku 15 dni po pravnomočnosti nerazdelno plačati odškodnino v višini 14.200,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 2. 2014 dalje do plačila (točka I izreka) in naložilo tožniku, da toženima strankama nerazdelno povrne stroške postopka v znesku 1.255,69 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je bil nosilni razlog sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka v tem, da tožnik ni uspel dokazati, da je na delovnem mestu doživel diskriminacijo s strani delavcev obeh toženih strank ter trpinčenje s strani prvotožene stranke, ki so ga v drugotoženi stranki dopuščali. Sklicuje se na izpovedi prič A.A. in B.B. ter na pisno opozorilo tožniku zaradi neizpolnjevanja delovne obveznosti dne 23. 1. 2013. S temi dokazi je bilo dejansko stanje nepopolno in pristransko ugotovljeno v korist obeh toženih strank, odločitev sodišča prve stopnje pa najmanj preuranjena. S strani tožnika je bil zaslišan le on, ostali predlagani dokazi pa niso bili izvedeni. Razlog, zaradi katerega je sodišče prve stopnje zavrnilo zaslišanje priče C.C., ni bil utemeljen, saj je tožnik njegovo zaslišanje predlagal že v tretji pripravljalni vlogi in nato tudi na prvem naroku za glavno obravnavo. Zato v tem primeru ne gre za nedovoljen dokaz informativne narave, saj bi njegovo zaslišanje le podkrepilo tožnikove tožbene navedbe. Z neizvedbo predlaganih dokazov je sodišče zagrešilo kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP in po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta priča je namreč delala s tožnikom na ringu v proizvodnji in bi lahko potrdila tožnikove navedbe, da je stroj, ki je postavljen na ring za izkopitenje, star in je bil velikokrat pokvarjen, zato se strojno izkopitenje sploh ni dalo opravljati in tako tudi delovnega mesta strojno izkopitenje ne more biti. Kljub temu pa so tožnika k delu silili, kar mu je povzročilo bolečine v poškodovani roki in je moral iskati zdravniško pomoč. Sodišče je kot kronski pisni dokaz upoštevalo pisno opozorilo z dne 23. 1. 2013, čeprav je tožnik dne 28. 1. 2013 zavrnil navedbe v tem opozorilu, tega sodišče ni upoštevalo. Sodišče v točki 3 razlogov izpodbijane sodbe protispisno ugotavlja, da je tožnik šele na drugem naroku za glavno obravnavo trdil, da naj bi bil opis delovnega mesta v pogodbi o zaposlitvi v delu, ki se nanaša na strojno izkopitenje, drugačen od tistega, ki ga je tožnik dejansko opravljal. To je v nasprotju s tistim, kar je sodišče ugotavljalo v točki 1 obrazložitve. Tožnik je že na prvem naroku za glavno obravnavo jasno navedel, da se je delo strojnega izkopitenja opravljalo večinoma ročno in ne strojno in je bilo zato delo, ki ga je tožnik dejansko opravljal drugačno od dela, ki bi ga po pogodbi o zaposlitvi moral opravljati. Ker je bil opis dela v pogodbi o zaposlitvi zavajujoč, je tožnik predlagal vpogled v spis ZPIZ št. ... zaradi vpogleda v dopolnilno izvedensko mnenje z dne 24. 1. 2013. Že priči A.A. in B.B. sta izpovedali, da se je tudi strojno izkopitenje opravljalo večji del ročno. Zaradi tega je vpogled v ta spis nujen, saj bi bilo potrebno vpogledati v izvedensko mnenje in opis delovnega mesta, izvedba tega dokaza pa bi bila v tožnikovo korist, saj tožnik ročnega izkopitenja ni mogel opravljati. Zaradi tega je jasno, da niso na mestu razlogi sodbe v točki 12, ko je sodišče poklonilo vso vero priči A.A., da ročnega izkopitenja pri toženih strankah tožniku niso odrejali. To pa kaže tudi, da sodišče delovnega procesa ne pozna, zato bi s pribavo spisa dejansko stanje lažje, popolno in pravilno ugotovilo. Sodišče je ravnalo v nasprotju s 7. in 213. členom ZPP. Nadalje je sodišče nekritično sledilo izpovedi A.A., čeprav je iz listin in izpovedi tožnika razvidno, da je bilo jedro konflikta med tožnikom in A.A., njeno izpoved pa bi sodišče lahko preverilo le z zaslišanjem C.C. Ni nepomembno, da B.B. ni vedela ničesar o konfliktu tožnika s A.A. in da v času njenega vodenja s tožnikom ni imela konfliktov. Obe priči sta izpovedali, da se je pri določenih čevljih izkopitenje opravljalo le ročno, nobena pa ne, da je bil stroj, ki je bil na razpolago star in večkrat v okvari. Zaslišanje C.C. pa bi bilo potrebno tudi v zvezi ugotavljanja odnosa A.A. do tožnika, saj je C.C. nepristranska priča. Zaradi navedenega tožnik uveljavlja tudi bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, 8., 13. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

3. Toženi stranki sta na pritožbo odgovorili. Prerekata vse pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlagata, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožniku pa naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tudi ne tistih, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi razlogi sodbe sodišča prve stopnje v celoti strinja in jih ne ponavlja, skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP pa odgovarja le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

6. Neutemeljene so pritožbene navedbe o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka.

Najprej pritožbeno sodišče ugotavlja, da absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba ni podana, saj iz listin v spisu ne izhaja, da bi bila javnost glavne obravnave izključena.

Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju, in se sodba da preizkusiti. Dejstvo, da se tožnik ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je sprejelo odločitev, pa ni bistvena kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ampak bi lahko šlo za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ker pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju, tudi ta pritožbeni razlog ni podan.

Sodišče prve stopnje s tem, ko ni zaslišalo predlagane priče C.C. in pribavilo upravnega spisa ZPIZ št. ..., ni kršilo določb ZPP. Tožnik je vpogled v ta spis predlagal zaradi vpogleda v dopis tožene stranke z dne 24. 1. 2013, s katerim je ta zahtevala dopolnilno izvedensko mnenje v zvezi z ustreznostjo delovnega mesta, na katero je bil tožnik razporejen s pogodbo o zaposlitvi pomožni sestavljalec obutve in zaradi vpogleda v dopolnilno mnenje invalidske komisije. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik šele na drugem naroku za glavno obravnavo trdil, da je opis delovnega mesta pomožni sestavljalec obutve iz pogodbe o zaposlitvi drugačen od tistega, ki ga je dejansko opravljal. Ker tožnik razlogov za izvedbo tega dokaza ni navedel pravočasno, sodišče utemeljeno tega dokaza ni izvedlo. Pribava spisa zaradi vpogleda v dopolnilno izvedensko mnenje pa tudi ni bila potrebna, saj že iz dopisa ZPIZ z dne 13. 2. 2013 izhaja, da je tožnik sposoben opravljati dela po pogodbi o zaposlitvi. Prav tako je iz utemeljenih razlogov, s katerimi se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče in ki izhajajo iz točke 3 obrazložitve, zavrnilo tudi zaslišanje priče C.C. Tako tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da nikakor ne držijo pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje izvedbo tega dokaznega predloga zavrnilo, ker ga je tožnik predlagal prepozno. Razlogi za zavrnitev izvedbe tega dokaza, navedeni v točki 3 obrazložitve, so drugi. Je pa pritožbena novota (337. člen ZPP) navajanje tožnika v pritožbi, da bi predlagana priča C.C. potrdila tožnikove navedbe, da je bil stroj, ki je bil postavljen na ring za izkopitenje, star in večkrat pokvarjen, saj tega tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjeval. 7. Tožnik, ki je invalid III. kategorije invalidnosti zaradi nesreče pri delu, je bil skladno s preostalo delovno zmožnostjo premeščen na delovno mesto pomožni sestavljalec obutve (pogodba o zaposlitvi z dne 1. 12. 2010). Delavci prvotožene stranke naj bi ga šikanirali in z njim ravnali diskriminatorno, ko so ga uporabljali za dela, ki niso ustrezala njegovim preostalim delovnim sposobnostim, drugotožena stranka pa ni z ničemer poskrbela, da bi bil tožnik kot invalidna oseba zavarovan pred mobingom. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik trditev o diskriminatornem obravnavanju ni podal, ravnanja, ki jih je navedel tj zmerjanje in siljenje v delo, ki ga ni zmožen opravljati, pa bi lahko pomenila trpinčenje na delovnem mestu. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da tožniku ni bilo potrebno opravljati dela, ki zanj ni bilo ustrezno, zato ne držijo pritožbene navedbe, da so ga k opravljanju neustreznega dela silili. Vsa dela, ki so mu bila odrejena so bila v skladu z opisom del in nalog pomožnega sestavljalca obutve. Opravljal je le strojno izkopitenje in ne ročnega, kot je zatrjeval. Nadalje je bilo tudi ugotovljeno, da je A.A. točno vedela, katera dela lahko tožnik opravlja skladno s pogodbo o zaposlitvi, in ga ni silila k opravljanju neustreznih del. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnik ročnega izkopitenja obutve ni opravljal, saj je bilo v času, ko se je obdelovala obutev, za katero strojno izkopitenje ni prišlo vpoštev, tožniku odrejeno drugo delo iz opisa del in nalog njegovega delovnega mesta.

8. Iz izpovedi prič A.A. in B.B. izhaja le, da se izkopitenje obutve opravlja strojno ali ročno, in ne, kakor to zatrjuje tožnik v pritožbi, da se je tudi strojno izkopitenje opravljalo večji del ročno. B.B. je izpovedala, da je način izkopitenja obutve odvisen od vrste obutve in vrste kopit. Pri mokasinu je možno samo ročno izkopitenje. Povedala pa je tudi, da pri strojnem izkopitenju kalupa ni bilo potrebno ročno odpirati, medtem ko je bilo zapiranje kalupa ročno, vendar to fizično ni bilo težko. A.A. pa je v zvezi s strojnim izkopitenjem povedala, da je bilo to opravilo tožniku ponujeno zaradi tega, ker je ta delovna operacija prenesla več delovnih minut, zato je bilo njegovi delovni skupini lažje dosegati normo in da je bilo to delo za tožnika ustrezno.

9. Sodišče prve stopnje je v točki 12, kljub pomanjkanju tožnikove trditvene podlage, ugotavljalo ali je tožniku A.A. odredila ročno izkopitenje obutve. Na podlagi njene prepričljive izpovedi, pisnega opozorila tožniku zaradi neizpolnjevanja delovnih obveznosti z dne 23. 1. 2013 in dopisa tožnikovega pooblaščenca z dne 28. 1. 2013 je pravilno zaključilo, da tožniku ročno izkopitenje obutve ni bilo odrejeno, ampak mu je bilo odrejeno le strojno izkopitenje, ki pa je, glede na tožnikovo preostalo delovno zmožnost, za tožnika ustrezno opravilo. Tako sodišče pisnega opozorila z dne 23. 1. 2013 ni upoštevalo kot kronski dokaz. Upoštevalo je vse relevantne listine v spisu in izpovedi vseh zaslišanih prič ter tožnika. Zato so vse pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

10. Ker tožnika nihče ni silil k neustreznemu delu, ga nihče ni poniževal ali trpinčil in kot invalid tudi ni bil diskriminiran, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine iz tega naslova. Pri tem je uporabilo pravilno materialnopravno podlago in sicer določbe 6. in 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) o prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov ter prepovedi spolnega in drugega nadlegovanja ter trpinčenja na delovnem mestu, prav tako pa tudi določbo 1. odstavka 147. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) o odškodninski odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom tretjemu povzroči delavec.

11. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, niso podani, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP sam krije svoje pritožbene stroške. Toženi stranki pa svoje stroške krijeta sami, ker z odgovorom na pritožbo k odločitvi nista bistveno pripomogli (155. člen ZPP).