Jedro

Sodišče prve stopnje v primeru umika tožbe nima podlage za izvajanje dokaznega postopka v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka. Bistveno je, da se nagrada za postopek oziroma vrednost spornega predmeta določi glede na tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zaradi umika tožbe postopek ustavilo (I. točka izreka) in določilo vrednost spornega predmeta v višini 4.000,00 EUR (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 226,70 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper navedeni sklep v II. in III. točki izreka iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sklepa spremeni tako, da zviša vrednost spornega predmeta in stroške postopka, ki jih je naložilo v plačilo tožeči stranki, poleg tega pa ji naloži tudi stroške pritožbenega postopka. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka s tožbo zahtevala odpravo odločbe tožene stranke, obračun 20 % bruto osnovne plače za čas od 1. 10. 2011 dalje, odvedbo davkov in prispevkov in neto izplačila, obračun 19 % bruto osnovne plače za čas od 1. 10. 2011 dalje, odvedbo davkov in prispevkov ter neto izplačilo. Kot vrednost spornega predmeta je tožeča stranka označila 3.500,00 EUR, čemur je tožena stranka ugovarjala in sicer, da znaša vrednost spornega predmeta za 1. točko tožbenega zahtevka (odpravo odločbe) 3.500,00 EUR, za 2. točko tožbenega zahtevka 13.600,00 EUR in za 3. točko tožbenega zahtevka 12.920,07 EUR. Za določitev vrednosti spornega predmeta je potrebno uporabiti določbo 41. člena ZPP. Sodišče ni določilo vrednosti zahtevkov za vsakega posebej, temveč je kot vrednost upoštevalo le zahtevek za izpodbijanje odločbe. Zahtevek tožeče stranke je med drugim tudi denarni in višino zneska bi sodišče lahko enostavno ugotovilo z matematično operacijo. Nobenega razloga za to ni bilo, da bi sodišče določalo vrednost spornega predmeta po prostem preudarku ali celo določilo vrednost ob upoštevanju 2. točke 22. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.). Sodišče pa je tudi razpolagalo z obračunom plače, na podlagi katerega bi potem enostavno lahko ocenilo vtoževani odstotek plače za vtoževano obdobje. Sodišče prve stopnje je vrednost spornega predmeta ocenilo v najnižjem možnem znesku. Ker je napačno določilo vrednost spornega predmeta, je napačna tudi odločitev o višini nagrade tožene stranke za postopek, ki se določa glede na vrednost spornega predmeta. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ter da je ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker ni na predlog tožene stranke določilo nove vrednosti spora. Tožeča stranka je dejansko postavila opisni zahtevek in zahtevka ni opredelila v denarnem znesku po višini, zato ni nikakršne podlage za določitev stroškov po vrednosti spornega predmeta v višini 30.020,15 EUR, za kar se v prvi vrsti zavzema pritožba. Ker je nagrada za t. i. opisni zahtevek (spada med neocenljive zadeve o premoženjskih posamičnih pravicah v smislu 22. člena ZOdvT) predvidena v ZOdvT, sodišču samo zaradi odmere stroškov ni bilo potrebno določati nove vrednosti spora v smislu tretjega odstavka 44. člena ZPP. ZOdvT v 22. členu ureja določitev vrednosti predmeta po prostem preudarku in v prvem odstavku določa, da če vrednost predmeta ni mogoče določiti po določbah 21. člena tega zakona, se določi po prostem preudarku ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera. V drugem odstavku določa, da če vrednost spornega predmeta ni mogoče določiti niti v skladu s prejšnjim odstavkom, znaša vrednost predmeta 4.000,00 EUR. Ta znesek se lahko ustrezno zniža ali zviša, vendar ne sme preseči 500.000,00 EUR.

Pritožba je neutemeljena tudi v delu, v katerem navaja, da sodišče prve stopnje ni izvajalo dokaza in računskih operacij, koliko bi znašala morebitna razlika v plači, ki jo tožeča stranka opisno podaja. Sodišče prve stopnje v primeru umika tožbe nedvomno nima nobene podlage za izvajanje dokaznega postopka v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka. Bistveno pa je, da se nagrada za postopek oziroma vrednost spornega predmeta določi glede na tožbeni zahtevek ob vložitvi tožbe (tožeča stranka do umika tožbe zahtevka ni spreminjala), zato je sodišče prve stopnje pravilno določilo vrednost spornega predmeta v višini 4.000,00 EUR, saj gre za opisni zahtevek. Ker je v obravnavani zadevi vrednost spornega predmeta kot podlaga za izračun nagrade določena v pravilni višini in v skladu s citiranimi predpisi, je pritožbeno sodišče pritožbo zoper II. točko izreka sklepa zavrnilo kot neutemeljeno.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper III. točko izreka sklepa. Sodišče prve stopnje je stroške odmerilo v skladu z ZOdvT, pri čemer je upoštevalo vrednost spora v znesku 4.000,00 EUR, tožeča stranka pa je v tožbi opredelila vrednost spora 3.500,00 EUR. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da glede na navedene zakonske določbe v konkretnem primeru vrednost spornega predmeta znaša v višini 4.000,00 EUR. V primeru, ko je zahtevek postavljen opisno (gre za neocenljive zahtevke), saj iz podatkov v spisu ne izhaja višina tožbenega zahtevka, je potrebno uporabiti drugi odstavek 22. člena ZOdvT in določiti vrednost predmeta v višini 4.000,00 EUR. Glede na vrednost spora je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno prisodilo nagrado za postopek v skladu s tarifo - višina nagrade s količnikom 1,0 in tar. št. 3100 iz tarife v znesku 206,70 EUR (159 x 1,3) in skupaj z materialnimi stroški v višini 226,70 EUR.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. členu ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato skladno s 154. členom ZPP sama krije svoje pritožbene stroške.