Jedro

Kakšne druge trditvene podlage, na podlagi katere bi bil upravičen do povračila škode, razen te, da je lastnik poškodovane nepremičnine, tožnik ni podal. V zvezi z njo pa je bistvena ugotovitev, da je bilo sporno zemljišče do konca graditve v družbeni lastnini, to pa je razlog, ki je tožniku preprečeval pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Revizija se zavrne.

Druga tožena stranka sama nosi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 11.485,90 EUR odškodnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožniku je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženk.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da druga toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

3. Tožnik je zoper navedeno sodbo vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da naj Vrhovno sodišče preizkusi razloge, ki jih bo pravilno ponovil. Trdil in izpovedal je, da je ob gradnji dobil dokument o lokacijskem stanju nepremičnine, iz katerega je razvidno, da mora zaprositi za gradbeno dovoljenje. To je tudi storil, vendar ni dobil nobenega odgovora. S prvo toženko ni sklenil nobene pogodbe, želel pa je zadevo urediti, odkupiti zemljišče in je redno plačeval prispevke za uporabo zemljišča. Izpovedal je, da živi v hiši s svojo družino od leta 1988, da ima hiša številko, da plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča in druge prispevke. V dokaz, da je nepremičnina tožnikova je predložil projekt in ni logično, da bi se dokumentacija glasila na tožnikovo ime, sporna nepremičnina pa bi bila last prve toženke, kar se tudi ne trdi. Zaključki v sodbi glede lastništva so materialnopravni zmotni. Tožnik je zgradil hišo, vedel je, da gradi na tujem svetu, lastnik zemljišča (prva toženka) pa je gradnjo dovolila. Učinke gradnje na tujem svetu je treba presojati po določbah 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), saj gre za nov objekt, ki izpolnjuje pogoj za pridobitev lastninske pravice. Dogovorjena gradnja kaže na pridobitni način, katerega oporo je najti v ZTLR. Tožnikovo delo in materialna vlaganja navezujejo na stvarnopravne posledice. Nesporno je, da so se gradbena dela vršila, tudi s težko mehanizacijo in ni sprejemljivo, da naj tožnik ne bi opredelil, katero ravnanje druge toženke šteje za protipravno in nedopustno. Nedvomno je, da je opravljanje del z gradbeno mehanizacijo povzročilo škodo in je bila ta zaradi opravljanja del s težko mehanizacijo predvidljiva. V okoliščinah, v katerih se je gradilo, se je moglo predvideti, da bo povzročena škoda, zato ne drži, da vzročna zveza med dejanjem in škodo ni bila predvidljiva. Drugo toženo stranko veže profesionalna skrbnost in je obstajala dolžnost predvideti negativne posledice njenega ravnanja, kar se izenači z objektivno predvidljivostjo teh posledic. Odgovornost druge toženke kot profesionalne osebe za škodo je objektivna in tožniku ni bilo treba trditi, da bi uporabila napačno mehanizacijo ali da bi jo uporabila na napačen način. Ne drži, da tožnik ni zatrjeval protipravnosti. Ne gre za strokovnjaka, ki bi vedel, ali je druga toženka uporabljala napačno mehanizacijo ali opustila kakšno dolžno ravnanje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in toženima strankama. Na revizijo je odgovorila druga tožena stranka in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožnik je zahteval povračilo škode (zaradi stroškov sanacije razpok na objektu in zaradi manjvrednosti nepremičnine), ki mu je nastala zaradi gradbenih del s težko mehanizacijo v neposredni bližini njegove nepremičnine, ki jih je izvajala druga tožena stranka kot pogodbeni izvajalec prve tožene stranke.

7. Sodišče prve stopnje je zahtevek (prvenstveno) zavrnilo na podlagi zaključka, da tožnik ni upravičen terjati odškodnine na stvari, glede katere ni dokazal, da je njegova. Ugotovilo je naslednje dejansko stanje, ki je prestalo pritožbeni preizkus, izpodbiti pa ga ni mogoče z revizijo (prim. tretji odstavek 370. člena ZPP): - v zemljiški knjigi je na nepremičnini parc. št. 2274/14 k. o. ..., za katero tožnik trdi, da je njegova, vpisana lastninska pravica prve tožene stranke; - tožnik je stanovanjski objekt gradil od leta 1988 približno dve leti; - tožnik je vedel, da gradi na tujem zemljišču; - lastninska pravica prve tožene stranke je bila vpisana na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL), pred tem je bila vpisana družbena lastnina, na kateri je imela pravico uporabe prva tožena stranka oziroma njen pravni prednik.

8. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tožnik ni mogel postati lastnik sporne nepremičnine z gradnjo na tujem, saj je bilo zemljišče takrat v družbeni lastnini, pa tudi ZTLR, niti Obči državljanski zakonik nista omogočala originarne pridobitve lastninske pravice za nedobrovernega graditelja. Pravnoposlovne pridobitve lastninske pravice tožnik ni zatrjeval, prav tako ne priposestvovanja. Sodišče druge stopnje je stališčem sodišča prve stopnje pritrdilo in poudarilo, da za lastnico velja prva tožena stranka. Navedlo je še, da tožnik lastnik sporne nepremičnine ni mogel postati na podlagi določb o gradnji na tujem zemljišču, saj se je zavedal, da zemljišče ni njegovo.

9. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je tožnik svojo upravičenost do povračila škode utemeljeval z navedbo, da je lastnik sporne nepremičnine. Kakšne druge trditvene podlage, na podlagi katere bi bil upravičen do povrnitve škode, ni podal. 10. Lastništva sporne nepremičnine pa po oceni sodišč prve in druge stopnje ni dokazal, v zvezi s čimer revizijsko sodišče pritrjuje tudi presoji, da tožnik lastninske pravice na sporni nepremičnini ni pridobil z gradnjo na tujem zemljišču. Zmotno je sicer stališče drugostopenjskega sodišča, da tožnik lastnik sporne nepremičnine ni mogel postati po določbah o gradnji na tujem zemljišču (po ZTLR) zaradi tega, ker se je zavedal, da zemljišče ni njegovo. ZTLR je namreč pod pogoji iz 25. člena tudi nedobrovernemu graditelju izjemoma omogočal pridobitev lastninske pravice na tujem zemljišču.(1) Vendar omenjeno zmotno stališče ni vplivalo na pravilnost končne odločitve. Bistvena je namreč ugotovitev, da je bilo sporno zemljišče do konca graditve v družbeni lastnini, to pa je razlog, ki je graditelju oziroma v konkretnem primeru tožniku preprečeval pridobitev lastninske pravice.(2) Drugačno revizijsko zavzemanje je zato neutemeljeno.

11. Zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka je utemeljena že s (pravilno) oceno o pomanjkanju njegove (materialne) aktivne legitimacije. Glede na navedeno se revizijske navedbe v zvezi z nedopustnostjo ravnanja toženih strank in vzročno zvezo izkažejo za nerelevantne.

12. Odločitev sodišč je torej pravilna, zaradi česar je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP), skupaj s priglašenimi revizijskimi stroški (prvi odstavek 165. člena ZPP). Glede na to, da odgovor na revizijo druge tožene stranke ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi zadeve na revizijski stopnji, stroškov zanj ni mogoče šteti za pravdo potrebnih. Druga tožena stranka zato svoje revizijske stroške nosi sama (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 1059/2007 in II Ips 1060/2007 ter II Ips 587/2009. Op. št. (2): Prim. sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 8/2008 in načelno pravno mnenje občne seje VSS, Poročilo VSS 2/87, str. 11.