Jedro

Okoliščina, da za zapadlo in neplačano obveznost družbe namesto nje, ker je prenehala obstajati odgovarja njena pravna naslednica, terjatve tožnice iz naslova neplačanih davkov in prispevkov ni spremenila v kašno drugo terjatev.

Ker določba prvega odstavka 1. člena ZDavP primere postopanja davčnega organa po določbah upravnega postopka ne omejuje personalno, temveč je za pristojnost davčnega organa dovoj, da gre za "davčno stvar", davčne obveznosti v danem primeru, kljub temu, da gre za prehod premoženja davčnega zavezanca - družbe na pravno naslednico - njeno družbenico, ne morejo biti predmet civilnopravnega spora, o katerem ni odločalo sodišče v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da ni pristojno za odločanje o predmetni zadevi, in tožbo zavrglo.

Tožnica v pritožbi zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da določbe Zakona o davčnem postopku (Ur.l. RS, št. 18/96; v nadaljevanju ZDavP) v skladu z določbo 1. člena veljajo za posameznike, pravne osebe in druge stranke ter državne organe, kadar so ti davčni zavezanci ali kadar za davčnega zavezanca obračunavajo in plačujejo davke. Po mnenju pritožnice je v primeru neplačanih obveznosti izbrisane družbe glede na določbo prvega odstavka 394. člena Zakona o gospodarskih družbah (Ur.l. RS, št. 30/93; v nadaljevanju ZGD) razumeti, da so družbeniki dolžni sami plačati dolgove družbe, niso pa davčni zavezanci v smislu ZDavP, zoper katere bi lahko tožnica uveljavljala plačilo dolgov v upravnem postopku. Po njenem mnenju konkretna zadeva tudi ne ustreza primeru iz 13. člena ZDavP. V primeru iz 13. člena ZDavP na osebe, zoper katere davčni organ nadaljuje postopek odmere davka, to je dediče, preide premoženje pokojnega davčnega zavezanca. Prehod premoženja, ki je obdavčeno, je odločilen v smislu, da dediči zaradi njega pridobijo status davčnega zavezanca. Pri izbrisu družbe po uradni dolžnosti po določilih 27. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Ur.l. RS, št. 54/99; v nadaljevanju ZFPPod) ne pride do kakršnegakoli prehoda premoženja izbrisane družbe na družbenike. Iz tega razloga družbenik ne pridobi statusa davčnega zavezanca in postopek izterjave davka zoper njega po določilih ZDavP ni mogoč. Termin pravno nasledstvo iz 13. člena ZDavP poleg tega obsega le univerzalno pravno nasledstvo, kar pa odgovornost družbenikov za obveznosti izbrisane družbe ni. Glede na specialen status družbenikov izbrisane družbe je mogoče njihovo obveznost plačila dolgov uveljavljati le v sodnem postopku, in sicer v prekluzivnem roku enega leta po objavi sklepa o izbrisu družbe iz sodnega registra. Pritožnica še dodaja, da bi bilo kršeno temeljno načelo (z izbrisom družbe povezanega) insolvenčnega prava, to je načelo enakega obravnavanja upnikov, če bi imela Republika Slovenija možnost terjati poplačilo terjatve iz naslova davčnih obveznosti po ZDavP, medtem ko bi morali drugi upniki zaradi poplačila svojih terjatev predlagati ustrezen sodni postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica sama navaja, da se tožbeni zahtevek nanaša na plačilo neporavnanih davkov in prispevkov družbe T. d.o.o. iz Ljubljane, ki je bila po skrajšanem postopku izbrisana iz sodnega registra in je torej prenehala obstajati. Glede družbenikov družbe, ki je prenehala obstajati, se v skladu z določbo četrtega odstavka 27. člena ZFPPod šteje, da so podali izjavo v smislu prvega odstavka 394. člena ZGD, to je, da so poplačane vse obveznosti družbe in da prevzemajo obveznosti plačila morebitnih preostalih obveznosti družbe. Družbeniki družbe, ki je prenehala obstajati, so torej glede njenega premoženja (aktive in pasive) pravni nasledniki družbe že po samem zakonu.

Okoliščina, da za zapadlo in neplačano obveznost družbe namesto nje, ker je prenehala obstajati, odgovarja njena pravna naslednica, terjatve tožnice iz naslova neplačanih davkov in prispevkov ni spremenila v kakšno drugo terjatev. Tožbeni zahtevek se kljub prehodu premoženja na pravno naslednico še vedno nanaša na terjatev iz naslova neplačanih davčnih in drugih obveznih dajatev (prispevkov).

Ker določba prvega odstavka 1. člena ZDavP primere postopanja davčnega organa po določbah upravnega postopka ne omejuje personalno, temveč je za pristojnost davčnega organa dovolj, da gre za "davčno stvar", davčne obveznosti v danem primeru, kljub temu, da gre za prehod premoženja davčnega zavezanca - družbe na pravno naslednico - njeno družbenico, ne morejo biti predmet civilnopravnega spora, o katerem bi odločalo sodišče v pravdnem postopku.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da v obravnavi zadevi ne gre za civilnopravni spor v smislu določbe 1. člena ZPP in pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 18. člena ZPP. Pri tem tudi ni storilo nobene od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo in v skladu z določilom 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Stroške pritožbenega postopka krije pritožnica sama, ker s pritožbo ni uspela. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.