Jedro

ZPND v tretjem odstavku 19. člena določa, da se ukrepi izrečejo za največ 12 mesecev in se lahko na predlog, ki je vložen pred njihovim iztekom, večkrat podaljšajo. Drugače kot za prvi izrek ukrepa, za podaljšanje ukrepa niso izrecno določene predpostavke, ki morajo biti podane za odločitev o podaljšanju. Pri presoji, katere od predpostavk, ki so določene za izrek ukrepa, morajo biti podane za njihovo podaljšanje, je zato treba upoštevati namen instituta. Ker ukrepi po ZPND omejujejo pomembne osebne dobrine povzročitelja nasilja, mora biti za njihov izrek izkazano njegovo nasilno ravnanje. Ukrepi morajo biti zadostni, da žrtev zaščitijo v obdobju, ki ga potrebuje, da se zagotovi trajnejšo zaščito. Podobno kot pri presoji o trajanju ukrepa, je tudi pri odločanju o njegovem podaljšanju treba ovrednotiti tako okoliščine na strani žrtve, kot tudi na strani povzročitelja nasilja. Presoja o tem, ali žrtev še potrebuje varstvo, temelji tako na oceni verjetnosti ponavljanja nasilnih ravnanj, kot tudi na ovrednotenju vpliva že izvršenih nasilnih ravnanj na žrtev. Pomembne so torej okoliščine, ki so bile podlaga za prvi izrek ukrepa, kot tudi ravnanja povzročitelja nasilja in žrtve med izvrševanjem ukrepa.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog predlagateljice za podaljšanje ukrepov izrečenih s sklepom s 18. 9. 2020 (I. točka izreka). Predlagateljici je naložilo, naj povrne nasprotnemu udeležencu stroške postopka v znesku 447,98 EUR, v roku 15 dni od prejema sklepa.

2. Zoper sklep se pritožuje predlagateljica iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navaja, da nasprotni udeleženec ni prerekal, da je 2. 11. 2020 poklical na telefonsko številko predlagateljice, niti ni prerekal, da je bil v novembru 2020 pred njenim blokom. Sam je zaslišan izpovedal, da se ga je predlagateljica ustrašila. Sodišče se ni opredelilo do zatrjevanega telesnega kaznovanja mld. A. v novembru 2020. Telesno kaznovanje je na podlagi prvega odstavka 3.a člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) prepovedano. Napačna je tudi odločitev o stroških, sodišče pa je uporabilo premajhen nabor kriterijev in napačno zaključilo, da je bil postopek izpeljan v interesu predlagateljice. Sodišče bi moralo upoštevati premoženjsko stanje strank. Predlagateljica je nezaposlena in preživlja šest otrok, od katerih je pet mladoletnih. Očetje za otroke ne plačujejo preživnin, država pa pomaga predlagateljici pri preživljanju. Nasprotni udeleženec je lastnik stanovanjske hiše v M., ki jo oddaja in prejema vsaj 1.000 EUR mesečne najemnine ter je redno zaposlen. Predlagateljica je podala predlog zato, da bi zaščitila svoje otroke. Poleg tega je trdila, da je bil nasprotni udeleženec ponovno nasilen do A. in jo je telesno kaznoval, zaradi česar bi moralo sodišče zatrjevana dejstva raziskati in se glede njih izreči. Ker se ni, ima sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti. Podana je bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče bi moralo pri odločanju o stroških upoštevati tudi ravnanje nasprotnega udeleženca. Ta je v času veljavnosti izrečenih ukrepov te kršil. Protispisen je zaključek sodišča, da predlagateljica ni dokazala z zadostno stopnjo verjetnosti, da jo je nasprotni udeleženec snemal. Nasprotni udeleženec za svoje trditve, da na posnetkih ni predlagateljice, ni predložil nobenega dokaza. Sodišče bi moralo zaključiti, da je nasprotni udeleženec kršil izrečene ukrepe in z večimi kršitvami pri predlagateljici povzročil strah.

3. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. S sklepom z 18. 9. 2020 so bili nasprotnemu udeležencu za obdobje treh mesecev izrečeni ukrepi prepovedi vstopa v stanovanje v M., na naslovu ..., kamor se je predlagateljica z otroki preselila 1. 10. 2020, približati se stanovanju na razdaljo manjšo od 200 metrov, se zadrževati in približevati osnovni šoli, ki jo otroci obiskujejo, se zadrževati in približevati vrtcu X v M., se zadrževati in približevati stanovanju, kjer živi predlagateljičina mati ter navezovati stike s predlagateljico in otroki na kakršenkoli način ali vzpostaviti z njimi srečanje.

6. Predlagateljica je 17. 12. 2020 predlagala podaljšanje ukrepov za šest mesecev, s trditvijo, da je nasprotni udeleženec kršil prepoved navezovanja stikov, saj je 2. 11. 2020 poklical na mobilni telefon predlagateljice, v novembru 2020 pa je hčerko A. telesno kaznoval in jo učil grdih besed. Navedla je še, da je v novembru 2020 prišel pred njen blok in da jo je zaslišan na naroku 26. 11. 2020, v zadevi II N 000/2020, neutemeljeno obtoževal in jo nezakonito snemal. Izrečeni ukrepi na podlagi ZPND zato niso zalegli. Do predlagateljice je še naprej žaljiv, zaradi česar se počuti ponižano, manjvredno in doživlja duševne stiske. Ukrepe je zato treba podaljšati.

7. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da navedena ravnanja nasprotnega udeleženca ne predstavljajo fizičnega ali psihičnega nasilja nad predlagateljico in otroci, ki bi utemeljevalo podaljšanje izrečenih ukrepov. Zato je predlagateljičin predlog zavrnilo.

8. ZPND v tretjem odstavku 19. člena določa, da se ukrepi izrečejo za največ 12 mesecev in se lahko na predlog, ki je vložen pred njihovim iztekom, večkrat podaljšajo. Drugače kot za prvi izrek ukrepa, za podaljšanje ukrepa niso izrecno določene predpostavke, ki morajo biti podane za odločitev o podaljšanju. Pri presoji, katere od predpostavk, ki so določene za izrek ukrepa, morajo biti podane za njihovo podaljšanje, je zato treba upoštevati namen instituta. Ker ukrepi po ZPND omejujejo pomembne osebne dobrine povzročitelja nasilja, mora biti za njihov izrek izkazano njegovo nasilno ravnanje. Ukrepi morajo biti zadostni, da žrtev zaščitijo v obdobju, ki ga potrebuje, da se zagotovi trajnejšo zaščito. Podobno kot pri presoji o trajanju ukrepa, je tudi pri odločanju o njegovem podaljšanju treba ovrednotiti tako okoliščine na strani žrtve, kot tudi na strani povzročitelja nasilja. Presoja o tem, ali žrtev še potrebuje varstvo, temelji tako na oceni verjetnosti ponavljanja nasilnih ravnanj, kot tudi na ovrednotenju vpliva že izvršenih nasilnih ravnanj na žrtev. Pomembne so torej okoliščine, ki so bile podlaga za prvi izrek ukrepa, kot tudi ravnanja povzročitelja nasilja in žrtve med izvrševanjem ukrepa.

9. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da kršitve, na katere se sklicuje predlagateljica, ne utemeljujejo podaljšanja izrečenih ukrepov. Ni sporno, da je bil 2. 11. 2020 sprožen klic s telefona nasprotnega udeleženca in je poklical predlagateljico, a je dejstvo, da se telefonski pogovor ni opravil. Ko je nasprotni udeleženec zaznal, da telefon kliče1 oz. se je sprožil, je torej prekinil in se zveza ni vzpostavila. Tudi dogodek, ko je nasprotni udeleženec prišel pol ure prezgodaj na predajo otroka, in nato počakal pred blokom predlagatelja pol ure2, ne predstavlja kršitve ukrepa, ki bi utemeljevala podaljšanje.

10. Tudi glede zatrjevanega neupravičenega snemanja predlagateljice, za katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da predlagateljici ni uspelo z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi nasprotni udeleženec sploh snemal predlagateljico, je mogoče ugotoviti enako, kot za ostale zatrjevane kršitve. Ovrednotene okoliščine na strani predlagateljice in nasprotnega udeleženca ne utemeljujejo podaljšanja ukrepov. Nasprotni udeleženec je prepričljivo pojasnil, da ni snemal predlagateljice, ampak hčerko, za namene postopka II N 000/2020 (postopek teče med udeležencema postopka zaradi varstva, vzgoje, določitve stikov in preživnine za mld. hči A.), da bi dokazal, da se ga hčerka razveseli. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo tudi, da ni šlo za ponavljajoče dejanje.

11. Tudi navedbe predlagateljice, da naj bi jo nasprotni udeleženec neutemeljeno obteževal, ne utemeljujejo podaljšanje izrečenega ukrepa. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je odnos med udeležencema postopka konflikten in njuna komunikacija zaostrena, vendar ne do take mere in v taki obliki, da bi šlo za kršitev ukrepov po ZPND, ki bi utemeljevali podaljšanje že izrečenih ukrepov.

12. Za navedbe o telesnem kaznovanju mladoletne A. in učenju grdih besed je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da niso izkazane z dovolj visoko stopnjo verjetnosti. O teh navedbah se je opredelilo v 14. točki obrazložitve, zato pritožbene trditve o pomanjkanju razlogov in bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljene. Pritožba pravilno opozarja, da je kakršnokoli telesno kaznovanje (otrok) prepovedano in ga ne opravičujejo nobeni izgovori o vzgoji. Vendar v obravnavanem primeru ni izkazano z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi bilo zaradi kršenja ukrepa (predlagateljica zatrjuje, da naj bi nasprotni udeleženec mld. A. „pokal po rokici“, nasprotni udeleženec pa zanika, da bi A. udaril po roki in navaja, da jo je okregal le dvakrat in enkrat rahlo udaril po roki, ker je bilo njeno ravnanje nedopustno, kar se je zgodilo pred novembrom 2020), te treba podaljšati. Glede na to, da se odloča o varstvu, vzgoji, stikih in preživnini v postopku II N 000/2020, iz sklepa o izrečenih ukrepih z 18. 9. 2020 in poročila CSD s 4. 9. 2020 pa izhaja, da mladoletna A. s strani očeta ni ogrožena (prim. 17. točko obrazložitve) tudi po oceni pritožbenega sodišča zatrjevane okoliščine ne utemeljujejo podaljšanja ukrepa.

13. Prvostopenjsko sodišče je stroškovno odločitev oprlo na osmi odstavek 22.a člena ZPND, po katerem sodišče v postopku odloča o stroških po prostem preudarku. Kriterijev pri uporabi prostega preudarka je več - od premoženjskega stanja strank in razlogov za spor do uspeha v pravdi. Prvostopenjsko sodišče je to upoštevalo in pri odločitvi o stroških postopka upoštevalo vse okoliščine primera. Ob upoštevanju razlogov za postopek ter uspeha v postopku je odločilo, da je dolžna povrniti predlagateljica nasprotnemu udeležencu njegove stroške postopka. Pritožbeno sodišče odločitev prvostopenjskega sodišča sprejema. To je svojo odločitev obrazložilo in vsebinsko ustrezno napolnilo. Predlagateljica s predlogom ni uspela, niti ni izkazala, da bi bil predlog v korist otrok, kot zatrjuje v pritožbi.

14. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj glede na opisano niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Predlagateljica s pritožbo ni uspela, nasprotni udeleženec pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k rešitvi zadeve, zato vsak krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 155. in 165. člen ZPP).

1 Prvostopenjsko sodišče je prepričljivo obrazložilo, zakaj verjame nasprotnemu udeležencu, da se mu je po pomoti sprožil telefon. 2 Tudi v tem primeru je prvostopenjsko sodišče prepričljivo obrazložilo, da je prišlo zaradi nepazljivosti nasprotnega udeleženca do zmede pri predaji otroka, saj je prišel nasprotni udeleženec prezgodaj po hčerko, nato pa pol ure čakal pred blokom pravi termin za predajo.