Predlog se zavrne.
Predlog se zavrne.
1.Tožnika sta s toženko sklenila pogodbo o dolgoročnem stanovanjskem kreditu, vezano na švicarski frank (CHF). V zavarovanje toženkine terjatve so ustanovili hipoteko na nepremičnini tožnice in jo, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti, vknjižili v zemljiško knjigo. Po sklenitvi pogodbe se je bistveno spremenilo valutno razmerje med CHF in EUR, zato se je kreditna obveznost tožnikov drastično povečala. Tožnika sta zatrjevala, da jima toženka ni ustrezno pojasnila mehanizma delovanja valutne klavzule - glavnega pogodbenega pogoja, sicer pogodbe ne bi sklenila. Tožnika sta zato zahtevala (a) ugotovitev ničnosti sklenjene pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve ter (b) plačilo razlike med evrsko protivrednostjo izplačanega kredita in vsoto vseh opravljenih plačil, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva dokončnega poplačila kredita (28. 2. 2019).
2.V delu, bistvenem za odločitev o predlogu za dopustitev revizije, je sodišče prve stopnje ugodilo ničnostnemu zahtevku in razsodilo, da mora toženka tožnikoma plačati 99.929,03 EUR z zakonskimi obrestmi od 28. 2. 2019 dalje. V višjem delu je kondikcijski zahtevek zavrnilo.
3.Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi toženke. Sodbo sodišča prve stopnje je spremenilo tako, da je datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti nadomestilo z dnevom vložitve tožbe (6. 7. 2023), sicer pa je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
4.Zoper takšno odločitev toženka vlaga predlog za dopustitev revizije. Predlaga, da se revizija dopusti glede vprašanj:
1.Ali je materialnopravno pravilno izhodišče višjega sodišča, da se lahko potrošnik šele od dneva pravnomočnosti odločbe, s katero je bila kreditna pogodba razglašena za nično, zaveda dejanskih in pravnih posledic za uveljavljanje svojega zahtevka?
2.Ali je sodišče pravilno presodilo, ko je odločanje o konkretni zadevi vezalo na pravne standarde, katerih vsebina je bila napolnjena za nazaj, vendar v kontekstu razumevanja teh standardov in razmer v času odločanja, ne v času, ko bi moral biti ta standard spoštovan, če to pomeni poseg v pravice pravne osebe?
3.Ali je sodišče materialno pravo uporabilo napačno, ker bi moralo v konkretni zadevi uporabiti institut delne ničnosti?
4.Ali je v konkretnem primeru materialnopravno pravilna odločitev sodišč prve in druge stopnje glede višine kondikcijskega zahtevka tožeče stranke - to je, da mora banka potrošniku vrniti celotno preplačilo nad vrednostjo najetega kredita, kar se izračuna na način, da se od seštevka plačanih obrokov kredita, v evrski vrednosti na dan plačila posameznega obroka, odšteje znesek dobljenega kredita, v evrski vrednosti na dan nakazila na račun potrošnika? Toženka v predlogu še navaja, da mora Vrhovno sodišče za pravilno razlago in uporabo prava EU začeti postopek predhodnega odločanja (267. člen Pogodbe o delovanju EU; PDEU). Predlaga postavitev vprašanja: Ali je v kontekstu sporne kreditne pogodbe zahteva po preglednosti lahko izpolnjena zgolj v primeru, če je prodajalec ali ponudnik potrošniku sporočil informacije o ekonomskih okoliščinah, ki bi lahko vplivale na nihanje menjalnega tečaja, ali pa gre zgolj za eno od okoliščin, ki so lahko v določenih primerih relevantne za presojo?
5.Toženka je naknadno vložila še vlogo, poimenovano kot "Predlog za dopolnitev oziroma postavitev dodatnih vprašanj za predhodno odločanje SEU". Navaja, da predlog za predhodno odločanje, ki ga je na SEU vložilo Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 14/2025, odpira več dilem, kot jih odraža zastavljeno vprašanje. Vrhovnemu sodišču predlaga, (i) da ji omogoči izjavo glede že postavljenega predhodnega vprašanja (in o vseh odločitvah, sprejetih v zvezi s tem), (ii) da za pravilno razlago in uporabo prava EU ponovno sproži postopek predhodnega odločanja pred SEU in predlaga postavitev (dodatnih) treh vprašanj:
1.Ali je pravo EU, zlasti 288. člen Pogodbe o delovanju EU (PDEU), treba razlagati tako, da nacionalno sodišče, ki odloča o sporu med posamezniki in ki določb nacionalnega prava, ki so v nasprotju s sodno razlago določb direktive, ne more razlagati tako, da bi bile v skladu s sodno razlago direktive, zgolj na podlagi prava EU ni zavezano, da ne uporabi teh nacionalnih določb?
2.Ali je treba drugi odstavek 1. člena Direktive 93/13 razlagati tako, da pogodbeni pogoj o obveznosti vračila nominalnega zneska v tuji valuti (CHF), ki odraža dispozitivno pravilo nacionalnega prava o monetarnem nominalizmu (371. člen Obligacijskega zakonika), ne spada na področje uporabe Direktive 93/13?
3.Ali je treba šteti, da se 6. in 7. člen Direktive 93/13 (ter sodna praksa v zvezi z njima) ne uporabljata za določitev restitucijskih zahtevkov strank, ki izhajajo iz ničnosti pogodbe po nacionalnem pravu, tako da se ti zahtevki presojajo izključno po nacionalnih pravilih (npr. o neupravičeni obogatitvi)?
Predlog ni utemeljen.
Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)). Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča, če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če sodna praksa višjih sodišč ni enotna, ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.
Vrhovno sodišče je ocenilo, da pogoji za dopustitev revizije, ki izhajajo iz 367.a člena ZPP, niso izpolnjeni, zato je predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP). Ob tem je presodilo tudi, da niso podani razlogi za postavitev predhodnih vprašanj SEU.
Vrhovno sodišče najprej kratko pojasnjuje, da je bil predmetni postopek prekinjen zaradi odločanja SEU o predlogu za predlogu za predhodno odločanje v zadevi II Ips 14/2025. Ko je SEU je s sklepom C-368/25 o predlogu odločilo, je odpadel razlog prekinitve tega postopka. Vrhovno sodišče je s sklepom nato ugotovilo, da se postopek v obravnavani zadevi nadaljuje. Sklep je bil, skupaj z odločitvijo SEU, toženki vročen, kar ji je omogočalo, da se o tem izreče, česar ni izkoristila.
Merila obvezne predložitve zadeve SEU ureja tretji odstavek 267. člena PDEU. Skladno s sodno prakso SEU mora nacionalno sodišče, kadar se sooči z vprašanjem razlage prava EU, izpolniti predložitveno dolžnost, razen če se ugotovi: i) da vprašanje ni upoštevno, ii) da je upoštevna določba prava EU že bila predmet razlage SEU (acte éclairé) ali iii) da se pravilna uporaba prava EU ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za razumen dvom (acte clair). V takih primerih lahko nacionalno sodišče opusti predložitev predhodnega vprašanja in ga reši sámo.
Predhodno vprašanje mora biti oblikovano tako, da SEU omogoči razlago prava EU, kadar je to potrebno za odločitev nacionalnega sodišča v konkretni zadevi. Nanašati se mora na razlago ali presojo veljavnosti prava EU, ne pa na razlago nacionalnega prava ali ugotavljanje dejstev. Prvo in tretje vprašanje, ki ju toženka predlaga za začetek postopka predhodnega odločanja, sta bili z odločitvijo C-368/25 (Malec) že predmet razlage. V navedeni zadevi se je SEU opredelilo do dilem, ki jih je v predlogu za predhodno odločanje izpostavilo Vrhovno sodišče. K temu gre dodati, da odločitev o kondikcijskem zahtevku ni oprta na Direktivo 93/13, pač pa na določbe nacionalnega prava, ki jih je sodišče razlagalo evropsko skladno in brez učinka contra legem (II Ips 14/2025). Drugo zastavljeno vprašanje za rešitev konkretnega spora niti ni upoštevno, saj toženka v zvezi s tem ne ponuja revizijskega vprašanja, poleg tega pa se nanaša na razlago nacionalnega prava. Po presoji Vrhovnega sodišča zato ne gre za vprašanja, glede katerih ima Vrhovno sodišče predložitveno dolžnost.
Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).
-------------------------------
1 Zadeva C-144/23 s 15. 10. 2024 in tam citirane odločbe SEU.