Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča nastop zakonske rehabilitacije nima vpliva na oceno, ali je bil profil odvzetega vzorca DNK, ki je bil obtožencu odvzet 15.1.2001 (v kazenskem postopku, ki se je končal s pravnomočno obsodilno sodbo pod opr. št. K 47/01) zakonito in ustavno skladno hranjen in uporabljen v obravnavanem postopku pri odkrivanju storilca obravnavanih kaznivih dejanj, za katere je bil obtoženec z izpodbijano sodbo spoznan za krivega.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi M.H. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso za pritožbo v višini 390,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obtoženega M.H. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 in poskus kaznivega dejanja požiga po prvem odstavku 222. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Na podlagi 57. in 58. člena KZ-1 je obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je za kaznivo dejanje velike tatvine določilo kazen štiri mesece zapora, za kaznivo dejanje poskusa kaznivega dejanja požiga štiri mesece zapora, nakar mu je, na podlagi prvega odstavka 53. člena KZ-1, določilo enotno kazen sedem mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obtoženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Glede premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati B.M. 200,00 EUR. Na podlagi prvega in drugega odstavka 75. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo premoženjsko korist tako, da je odločilo, da je dolžan plačati 400,00 EUR. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, kar bo odmerjeno s posebnim sklepom, pri čemer je sodno takso za izrek pogojne obsodbe odmerilo na 200,00 EUR in za varnostni ukrep odvzema predmetov 60,00 EUR.

2. Proti taki sodbi je vložil pritožbo obtoženčev zagovornik. Navaja, da uveljavlja pritožbeni razlog absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da izpodbijana sodba temelji na nezakonito pridobljenem dokazu – profilu odvzetega vzorca DNK, ki ga je potrditvah pritožnika policija nezakonito (oziroma protiustavno) hranila. Po trditvah pritožnika bi moral biti profil odvzetega vzorca DNK obtoženca, ki je bil pridobljen za potrebe kazenskega postopka, ki se je pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici vodil po opr. št. K 47/2001, v katerem je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja velika tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ ter mu je sodišče izreklo pogojno obsodbo, v kateri je bila določena kazen deset mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, brisan iz evidence z nastopom zakonske rehabilitacije 12.2.2005 oziroma, upoštevajoč sedaj veljavni Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) najkasneje leta 2011 (ob nastopu zastaranja kazenskega pregona). Po oceni pritožnika so bili podatki iz evidence DNK po letu 2011 uporabljeni nezakonito in v nasprotju z ustavo (35 in 38. členom Ustave RS) in 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah.

5. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da sodišče prve stopnje zatrjevane kršitve kazenskega postopka ni zagrešilo in drugače od pritožnika, sprejema oceno sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni šlo za nezakonito ali protiustavno hrambo profila odvzetega vzorca DNK obtoženca. Na ugovore obrambe v tej smeri (kar je ponovljeno v pritožbi) je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo v 3. in 4. točki izpodbijane sodbe. Pritožnik ima sicer prav, da se z zakonsko rehabilitacijo izbriše obsodba iz kazenske evidence in prenehajo vse njene pravne posledice, obsojenec pa velja za neobsojenega (prvi odstavek 82. člena KZ-1), vendar v obravnavani zadevi ne gre za primer, ko bi sodišče štelo, da je bil obtoženec že obsojen za kazniva dejanja. Po oceni pritožbenega sodišča nastop zakonske rehabilitacije nima vpliva na oceno, ali je bil profil odvzetega vzorca DNK, ki je bil obtožencu odvzet 15.1.2001 (v kazenskem postopku, ki se je končal s pravnomočno obsodilno sodbo pod opr. št. K 47/01) zakonito in ustavno skladno hranjen in uporabljen v obravnavanem postopku pri odkrivanju storilca obravnavanih kaznivih dejanj, za katere je bil obtoženec z izpodbijano sodbo spoznan za krivega. Z obdelavo profila DNK oziroma profiliranjem DNK z namenom odkrivanja storilcev kaznivih dejanj se uresničuje ena od temeljnih obveznosti države, ki je v zagotavljanju učinkovite zaščite in varnosti vseh pred kriminalno dejavnostjo, zato je bil poseg v ustavno varovano pravico do informacijske zasebnosti obtoženca iz prvega odstavka 38. člena Ustave RS utemeljen, saj je imel poseg ustavno dopusten cilj. Odgovor na vprašanje, ali je bil ukrep tudi nujen (in sorazmeren) glede na namen, ki ga je zasledoval Zakon o policiji (ZPol), je mogoče oceniti tudi v luči sedaj veljavnega Zakona o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 15/13 – v nadaljevanju ZNPPol), ki ga izpostavlja pritožnik v pritožbi. Ta zakon ureja zbiranje in obdelavo podatkov v petem poglavju (od členov 112 do 129). Kot eno izmed evidenc, ki jih vzdržuje policija, jih upravlja in v katerih zaradi opravljanja policijskih nalog uslužbenci policije zbirajo in obdelujejo osebne podatke (prvi odstavek 123. člena ZNPPol), je zakonodajalec v 8. točki drugega odstavka 123. člena ZNPPol določil tudi evidenco preiskav DNK. V 125. členu ZNPPol pa je določil, kateri so tisti dodatni osebni podatki ter drugi podatki in informacije, ki se poleg skupnih osebnih podatkov v evidencah obdelujejo v posameznih evidencah policije. Hrambo in dostop do podatkov iz navedene evidence je določil v 128. členu ZNPPol, blokiranje podatkov pa v 129. členu ZNPPol (povzeto iz 12. točke odločbe Ustavnega sodišča RS U-I 312/11-21 z dne 13.2.2014). Upoštevajoč prej navedeni zakon in podatke kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje in jih izpostavlja pritožnik, to je, da je kazenski pregon za kaznivo dejanje v okviru katerega je bil pridobljen vzorec profila DNK obtoženca, zastaral leta 2011, bi nastopil pogoj blokiranja tega podatka v skladu s prvim odstavkom 129. člena ZNPPol leta 2011, in bi se moral najprej obravnavati skladno s predpisi, ki urejajo poslovanje organov z dokumentarnim gradivom. Kot izhaja iz 129. člena zgoraj navedenega zakona se po blokiranju podatki – profil odvzetega vzorca DNK, hranijo še določeno obdobje in sicer 30 let za kazniva dejanja, za katera je predpisana zaporna kazen do 8 let. Ker je profil odvzetega vzorca DNK obtoženca izviral iz kaznivega dejanja velike tatvine, za katerega je bila in je predpisana zaporna kazen do pet let, to pomeni, da je v obravnavani zadevi ta pogoj izpolnjen, kot tudi drugi pogoj, kot izhaja iz tretjega odstavka 129. člena istega zakona, da je dostop do teh blokiranih podatkov dovoljen policistom in pristojnim državnim organom le zaradi preiskovanja storitve kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti, kar je tudi obravnavani primer, saj je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivih dejanj, ki se po uradni dolžnosti tudi preganjata.

6. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, je pokazal, da ta ni podan. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ter njihove ocene pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje je tudi pravilno uporabilo določbe kazenskega zakonika. Pri sprejemanju dokazne ocene je ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) in v skladu z drugim odstavkom 355. člena ZKP ter je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih za vsako posamezno točko sodbe (šesti in sedmi odstavek 364. člena ZKP) ter tistih dejstvih in okoliščinah, ki predstavljajo kontrole okoliščine za pravno relevantna dejstva. Analiziralo je obtoženčev zagovor ter izpovedbe zaslišanih prič ter je na podlagi presoje vseh dokazov skupaj (ko je pretehtalo vsak dokaz posebej in v zvezi z drugimi dokazi) sprejelo pravilne dejanske in pravne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi razlogi. Argumenti, ki jih je sodišče prve stopnje podalo za svojo dokazno oceno so logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi ter jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se v izpodbijani sodbi že nahajajo odgovori na vse pritožbene navedbe pritožnika. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je preiskava električnega časovnega stikala pokazala, da so bile na njem (na nogicah, ki služijo nastavitvi časa vklopa) biološke sledi človeškega izvora, katerih profil DNK se ujema s profilom DNK obtoženca, ki se je že nahajal v bazi NFL. Pritožnik nima prav, da se „DNK analiza lahko smatra le kot indic“, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo in tega pritožnik ne izpodbija, da je bila obtoženčeva DNK najdena na kraju dejanja in sicer v notranjosti električnega časovnega stikala, ki je zavarovano s plastičnim pokrovčkom tako, da je sled lahko pustil le nekdo, ki je namenoma odmaknil pokrovček in stikalo premikal. Sodišče prve stopnje je logično in prepričljivo utemeljilo, da je neverjetno, da bi se obtoženčeva biološka sled po nekem naključju znašla ravno na tem električnem stikalu časa, ki je bil uporabljen pri izvršitvi obravnavanih kaznivih dejanj, predvsem upoštevajoč to, da je bila edina biološka sled na tem merilniku in dejstvo, da je obtoženec v lokal občasno zahajal ter tudi živi v bližnjem kraju. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi nadalje obrazložilo, da je bila biološka sled najdena na nogicah, ki služijo nastavitvi časa vklopa, te nogice pa se nahajajo pod prozornim plastičnim pokrovom. Pritožbeno sodišče zato pritrjuje sodišču prve stopnje, da se ta sled ni znašla tam po naključju niti ne v primeru, če bi se nekdo dotaknil zunanjosti stikala. Sled je lahko pustila le oseba, ki je nastavljala čas vklopa in ta je bil tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ravno obtoženec. Pritožnik trdi, da je imel obtoženec alibi, saj je njegova partnerka C.C. izpovedala, da je bil obtoženec spornega dne pri njej in da zato očitanih kaznivih dejanj ni mogel izvršiti. Pritožbeno sodišče odgovarja, da sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo ponujenemu alibiju obtoženca in izpovedbi priče C.C. ni dalo teže kot jo pričakuje pritožnik, saj je priča izpovedala, da je obtoženec bil v noči s 5. na 6.2.2013 in naslednji dan ves čas z njo, kar pa za obravnavano zadevo ni ključno, kot je prepričljivo pojasnilo sodišče prve stopnje, saj sta bila obravnavani kaznivi dejanji izvršeni šele v naslednji noči. Čeprav motiv ni zakonski znak obravnavanih kaznivih dejanj, pritožnik nima prav, da se glede tega sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni opredelilo. Nasprotno izhaja iz 8. točke izpodbijane sodbe, kjer je sodišče prve stopnje ocenilo, da je obtoženec obravnavano dejanje storil očitno zaradi pridobitve premoženjske koristi. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo odgovorilo na pritožbene navedbe, ki se nanašajo na trditev, da so imele druge osebe, ki so bile v sporu z lastnikom lokala, večji motiv, da izvršijo očitana kazniva dejanja, pri čemer posebej izpostavlja motiv oškodovanca. Pritožnik nima prav, da se sodišče prve stopnje v presojo teh navedb ni spuščalo, saj je v 8. točki izpodbijane sodbe podalo prepričljive razloge, ki jih pritožnik ni mogel izpodbiti.

8. Čeprav pritožnik ne izpodbija odločbe o kazenski sankciji, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo tudi v tej smeri, saj pritožba zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki se poda v korist obtoženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP). Sodišče prve stopnje je odločbo o kazenski sankciji obrazložilo v 11. točki izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je ustrezno ovrednotilo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izrek kazenske sankcije ter je obtožencu izreklo primerno kazensko sankcijo – pogojno obsodbo, določilo je primerni zaporni kazni in primerno enotno zaporno kazen ter primerno preizkusno dobo. V odločbo o kazenski sankciji ni bilo potrebno poseči. 9. Ker tudi preizkus izpodbijane sodbe, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v mejah 383. člena ZKP ter preizkus odločbe o odvzemu premoženjske koristi na podlagi 386. člena ZKP ni pokazal nepravilnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

10. Obtoženec s pritožbo svojega zagovornika ni uspel, zato je v skladu z 98. členom, v zvezi s 95. členom ZKP, dolžan plačati stroške pritožbenega postopka. Ti predstavljajo sodno takso v znesku 390,00 EUR (tarifna številka 7122 Zakona o sodnih taksah).