Jedro

Skok iz lebdečega helikopterja, pa čeprav le v višini okoli enega metra od tal, in doskok na neravno površino v teku, je nevarna dejavnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženka plačati tožniku 2.300.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo v zvezi s poškodbo levega kolena, do katere je prišlo na vojaški vaji teritorialne obrambe 18.6.1986 ob sestopu iz lebdečega helikopterja. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem prisodilnem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Stališče obeh sodišč je, da je dokazana toženkina objektivna odgovornost, ker je v ugotovljenih okoliščinah vaja skoka iz helikopterja pomenila nevarno dejavnost, in da znaša pravična odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti 800.000 SIT, za strah 300.000 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti 1.200.000 SIT, skupaj torej 2.300.000 SIT.

Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma da se dosojena odškodnina zniža. Po mnenju revizije izvedba vojaške vaje v ugotovljenih okoliščinah ne pomeni nevarne dejavnosti, odgovornost za škodo pa je v celoti ali pretežno na tožniku. Oddaljenost od tal en meter ne pomeni posebne razdalje. Po sodni praksi celo skok s palico, ki presega štiri metre, ni nevaren. Enako velja za doskoke pri izvajanju orodne telovadbe. Upoštevati je treba tudi dejstvo, da je šlo za vojake, ki so bolj izurjeni od drugih ljudi. Toženka trdi, da poškodba tožniku ni nastala v neposredni zvezi s helikopterjem, pač pa zaradi tožnikovega nerodnega doskoka. Zato gre za njegovo izključno krivdo. Vaji bi se lahko izognil, če se te faze vaje ne bi udeležil. Pri tej trditvi toženka v oklepaju navaja izjavi dveh prič. Vztraja tudi pri ugovoru, da bi tožnik lahko pred prihodom na teritorialne vaje zahteval zdravniško opravičilo. Po prvi poškodbi kolena iz leta 1978 je tožnik opustil vse športne dejavnosti. Zato bi moral enako stališče zavzeti tudi do te vaje, česar pa sodišči nista upoštevali. Tožnikove sposobnosti so bile zmanjšane za 30 % že po poškodbi iz leta 1978. Višina prisojene odškodnine odstopa od standardov pravične denarne odškodnine, kar velja za vse postavke. Toženka omenja tudi zvin iste noge v obdobju pred obravnavano poškodbo, glede katerega je sodišče zavrnilo dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja. Zato bi bil tožnik, če je sploh podana toženkina odgovornost, upravičen le do minimalne odškodnine.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Uvodoma revizijsko sodišče poudarja, da je revizija izredno pravno sredstvo proti drugostopenjski sodbi z omejenim obsegom in omejenimi razlogi izpodbijanja v primerjavi s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom proti prvostopenjski sodbi. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Zato tistih revizijskih trditev, ki gredo v tej nedovoljeni smeri, revizijsko sodišče ne more in ne sme obravnavati.

V tej zadevi pravkar povedano velja za trditve (ki naj bi utemeljile tožnikovo krivdo ali vsaj deljeno krivdo), da naj bi tožnik že po poškodbi iz leta 1978 opustil vse športne aktivnosti, nadalje, da naj bi bila že po tej poškodbi njegova življenjska aktivnost zmanjšana za 30 %, in da naj bi si tožnik isto nogo zvil še enkrat pred obravnavano poškodbo.

Prva trditev je v nasprotju z razlogi prvostopenjskega sodišča, da je tožnik pred obravnavanim dogodkom in kljub poškodbi iz leta 1978 občasno še igral nogomet in namizni tenis, sedaj pa tega ne zmore več. V nasprotju je tudi z razlogi pritožbenega sodišča, da prejšnja poškodba tožnika ni ovirala, da se ne bi aktivno udeleževal vaj takratne teritorialne obrambe. Ker s tako trditvijo toženka utemeljuje svoje stališče, da naj bi moral tožnik pridobiti zdravniško spričevalo že pred udeležbo na vajah, z njim ne more uspeti. Zato revizijsko sodišče na tem mestu le dodaja, da se je vaja sestopa iz helikopterja po izjavi komandanta takrat izvajala prvič in tudi zadnjič. Toženka ne pojasni, kako naj bi tožnik, tudi če bi imel resnejše težave s kolenom, vnaprej vedel prav za to vajo.

Druga trditev pomeni nepravilno povzemanje razlogov obeh sodišč, ki temeljijo na izvedenskem mnenju: ugotovljeno znižanje življenjske aktivnosti je pripisati v razmerju 70 % škodnemu dogodku in 30 % poškodbi iz leta 1978. Tretja trditev o zvinu iste noge pred obravnavanim škodnim dogodkom je v nasprotju z razlogi prvostopenjskega sodišča na osmi strani njegove sodbe, da je do tega prišlo šele leta 1998 in da je dokazni predlog za dopolnitev izvedenskega mnenja zavrnilo zato, ker je imel izvedenec na razpolago celoten tožnikov zdravstveni karton. Obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga na zadnjem naroku je bila še bolj obširna. Toženka v pritožbi ni uveljavljala morebitne relativne procesne kršitve zaradi neizvedbe predlagane dopolnitve izvedenskega mnenja. Zato ni razumljivo, kaj želi doseči s ponavljanjem podobnih pritožbenih trditev, s katerimi pa je uveljavljala nepopolno ugotovitev dejanskega stanja.

Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč je bil tožnik vpoklican na vojaške vaje takratne teritorialne obrambe. Dne 18.6.1986 so izvajali vojaško nalogo desanta s helikopterjem, v okviru katere je skupaj z drugimi udeleženci moral skakati iz helikopterja. Iz prižganega, v zraku lebdečega in rahlo se premikajočega helikopterja so morali z višine približno enega metra doskočiti na neraven travnik in steči stran. Tožnik je ob doskoku padel in si poškodoval levo koleno. Presoja obeh sodišč je bila, da je šlo pri izvajanju te vaje za nevarno dejavnost in da je zato podana toženkina objektivna odgovornost (173. in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika).

Revizijsko sodišče pritrjuje taki materialnopravni presoji obeh sodišč. Stvar ali dejavnost sta po drugem odstavku 154. člena ZOR nevarni, kadar iz njiju izvira večja škodna nevarnost za okolico. Gre torej za nevarnost, ki presega nevarnosti, s katerimi se človek srečuje pri običajnih opravilih. Pravilna je presoja, da so v tej zadevi ugotovljene okoliščine pomembno povečale nevarnost telesne poškodbe izvajalcev vojaške vaje, zaradi česar gre za objektivno odgovornost organizatorja vaje. Pritožbeno sodišče je ugotovljene okoliščine strnilo v stavek: Skok iz lebdečega helikopterja, pa čeprav le v višini okoli enega metra od tal, in doskok na neravno površino v teku, je nevarna dejavnost. Že iz tako oblikovanega stavka izhaja, da ni odločilna višina, s katere je bilo treba skočiti. Zato v reviziji ponujena primerjava s skokom v višino s palico ali doskokom pri orodni telovadbi ni ustrezna. Pomemben je poudarek, da je šlo za lebdeči helikopter pri odskoku in za neravno površino travnika pri doskoku, kar vse je bilo treba storiti hitro oziroma v teku. Prva okoliščina pomeni, da ne gre za trdno, ampak za lebdeče, nefiksirano, rahlo se premikajoče odskočišče, kar vpliva na ravnotežje in zanesljivost pri izvajanju vaje. Druga okoliščina o neravni površini travnika dodatno zmanjšuje zanesljivost doskoka. Ker pa je bilo treba vajo izvesti hitro oziroma po doskoku steči stran od helikopterja, je tudi to dodatno vplivalo na manjšo zanesljivost izvajalcev vaje in s tem na večjo nevarnost njihovega poškodovanja. Zato se revizijsko sodišče strinja z materialnopravno presojo obeh sodišč o toženkini objektivni odgovornosti.

Na drugačno odločitev ne more vplivati revizijsko poudarjanje okoliščine, da naj bi šlo za vojake. Zanje sicer lahko veljajo zahtevnejši kriteriji glede telesnih spretnosti in sposobnosti, vendar v obravnavani zadevi ne gre za vojaka niti v smislu vojaškega obveznika, ki služi vojaški rok, še manj pa za poklicnega vojaka. Za prvo kategorijo res veljajo strožje zahteve, ker gre praviloma za mlade ljudi v starosti okoli dvajsetih let, ki med služenjem vojaškega roka redno izvajajo vaje telesnega urjenja, zaradi česar so zahteve za telesno spretnost in vzdržljivost strožje. Te zahteve so še strožje pri poklicnem vojaku. Tožnik ni bil ne eno ne drugo. Šlo je za 37 let starega civilista, zaposlenega izven teritorialne obrambe, ki je bil vpoklican na vaje teritorialne obrambe in se je takih vaj udeleževal v povprečju enkrat na leto. Zato zanj ne morejo veljati taka merila kot za vojake.

Revizijsko sodišče je že pojasnilo, zakaj tožniku ni mogoče pripisati prispevka v zvezi z možnostjo pridobitve zdravniškega spričevala pred prihodom na vaje teritorialne obrambe. Enak odgovor velja za revizijsko trditev, da bi se lahko skoku iz helikopterja izognil na sami vaji. Revizija se tu sklicuje na izpovedi dveh prič o zatrjevano samostojni odločitvi vsakega udeleženca, ali bo skočil iz helikopterja. Navedeni izpovedi že revizija sama povzema v oklepaju. Gre namreč za izpovedi o drugačnem dejanskem stanju, kot je bilo ugotovljeno v postopku, saj je prvo sodišče verjelo dvema drugima pričama, ki sta prepričljivo pojasnili prav nasprotno. To okoliščino pa sta obe sodišči tudi materialnopravno pravilno presodili. Uporaba tretjega odstavka 177. člena ZOR v obravnavani zadevi ne pride v poštev.

Glede pravilne uporabe materialnega prava pri višini odškodnine revizija uveljavlja le, da prisoja pri vseh oblikah odstopa od siceršnje prisoje v podobnih primerih. Ta očitek je neutemeljen. Vse oblike nepremoženjske škode zaradi naknadno potrjenega natrganja prednje kržne vezi v levem kolenu so v dejanskem obsegu razvidne iz razlogov prvostopenjske sodbe, potrjenih z drugostopenjsko sodbo. Po opravljenjem preizkusu revizijsko sodišče ugotavlja, da so pri prisoji posameznih zneskov in skupnega zneska 2.300.000 SIT pravilno uporabljena vsa merila za pravično denarno odškodnino iz 200. in 203. člena ZOR.

Zato je na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo toženkino neutemeljeno revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.