Jedro

Predsednik disciplinske komisije ima samo tiste pravice, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba ali splošni akt (originarne pravice). Ker našteti delovno pravni predpisi predsedniku disciplinske komisije ne dajejo posebnih pooblastil za opravljanje posameznih procesnih dejanj, so njegova pooblastila le derivativne narave.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb disciplinskih organov tožene stranke z dne 14.11.1996 in 21.2.1997, na podlagi katerih je bil tožnik spoznan za odgovornega hujše kršitve delovne obveznosti, storjene s tem, da je dne 25.10.1996 ob 8.30 zjutraj zapustil svoje delovno mesto in pustil stroj (prešo) brez nadzora, kar je povzročilo zategnjenost stroja in posledično nastanek materialne škode, najmanj v višini 10.000,00 DEM. Za navedeno kršitev iz 24. točke 7. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti je disciplinska komisija tožniku izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je pritrdilo oceni disciplinskih organov, da je tožnik z dokazanim mu nedopustnim ravnanjem izpolnil znake očitane hujše kršitve delovne obveznosti, to je povzročitve materialne škode toženi stranki, ki presega 10 % od povprečnega osebnega dohodka v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekli mesec. Zato mu je bil v zakonito izvedenem postopku utemeljeno izrečen najstrožji disciplinski ukrep.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo izpodbijano sodbo.

Tožeča stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga tako spremembo izpodbijane sodbe, da se v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožnika oziroma podredno, da se obe sodbi nižjih sodišč razveljavita in zadeva vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da so bile v disciplinskem postopku, izvedenem pri toženi stranki, storjene bistvene kršitve postopka, saj je v njem odločala disciplinska komisija, imenovana v nasprotju z določili Pravilnika o disciplinski odgovornosti. Člani disciplinske in pritožbene komisije so bili izvoljeni po nepristojnem organu, ker jih je namesto upravnega odbora tožene stranke izvolila skupščina družbe in še to v nezakoniti sestavi (brez predstavnikov sindikata).

Ugotovitev sodišča, da pri toženi stranki ni bil organiziran sindikat, je brez dokazne podlage. V primeru, če pri toženi stranki temeljna oblika delovanja sindikata ni bila ustanovljena, bi morala družba v tej smeri spremeniti določbe pravilnika, ki urejajo sestavo disciplinske komisije oziroma pritožbenega organa. Tožnik tudi zanika storitev očitane kršitve delovne obveznosti, saj ni zapustil stroja brez nadzora, niti ni nikoli dobil nobenih navodil za ravnanje z njim. Tehnološki odpad, ki se je za strojem nabiral, pa ni povzročil nobene škode. Zato ni podana niti njegova disciplinska, niti odškodninska odgovornost. Revizija je bila v skladu s 3. odstavkom 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 - v nadaljevanju: ZPP, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - še uporabiti) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče na podlagi določila 386. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti samo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, sicer pa se preizkus omejuje le na tiste bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki jih vlagatelj revizije konkretno zatrjuje. Tožeča stranka tega ni storila, saj zatrjuje domnevni obstoj bistvenih kršitev postopka, ki se nanašajo na toženo stranko pri izvedbi disciplinskega postopka. Zato je revizijsko sodišče opravilo preizkus le glede morebitne kršitve pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, ki v postopku ni bila ugotovljena.

Podlaga za presojo pravilne uporabe materialnega prava so določbe Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90 - ZTPDR) in Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR), ki urejajo odgovornost delavcev za delovne obveznosti, disciplinske organe in disciplinski postopek. O disciplinski odgovornosti delavca za storjeno kršitev delovne obveznosti, za katero se izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja, odloča disciplinska komisija (2. odstavek 59. člena ZTPDR). V 3. odstavku 60. člena ZTPDR je določeno, da ima disciplinska komisija predsednika in najmanj dva člana ter enako število namestnikov, ki se volijo na dve leti. Po petem odstavku istega zakonskega določila lahko dela disciplinska komisija v polni sestavi ali v senatu, ki ima najmanj tri člane.

Sodišči prve in druge stopnje sta ob dejanski ugotovitvi, da se je tožena stranka v januarju 1996 statusno preoblikovala kot družba z omejeno odgovornostjo, pravilno oprli svojo pravno presojo o pristojnosti skupščine za izvolitev članov disciplinskih organov na določbo točke 8.2.3. družbene pogodbe z dne 17.1.1996. Po določbi 438. člena Zakona o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/93 do 84/98 - ZGD) se pravice, ki jih imajo družbeniki pri upravljanju družbe in način njihovega izvrševanja, določijo z družbeno pogodbo, če zakon ne določa drugače. Tako je tožena stranka v točki 8.1.2. navedene družbene pogodbe določila, da uresničujeta upravljanje in zastopanje družbe dva organa, to je skupščina in poslovodni odbor. Pristojnosti skupščine kot najvišjega organa družbe so določene v točki 8.2.3., ki v zadnji alinei vsebuje pooblastilo skupščine za odločanje tudi o drugih zadevah, za katere tako določa zakon. Ker ni dvoma, da je v pristojnosti skupščine tudi izvolitev disciplinskih organov, revizijsko sklicevanje na njeno stvarno nepristojnost, ni utemeljeno.

Utemeljena tudi ni revizijska trditev o bistveni kršitvi poteka disciplinskega postopka zato, ker je bil predsednik disciplinske komisije imenovan šele z določitvijo senata v konkretni zadevi.

Predvsem je opozoriti, da je s senatnim odločanjem uresničeno načelo zbornosti. To pa pomeni, da ima predsednik disciplinske komisije samo tiste pravice, ki jih določa zakon, kolektivna pogodba ali splošni akt (pravice originarnega značaja). Ker našteti delovnopravni predpisi predsedniku disciplinske komisije ne dajejo posebnih pooblastil za opravljanje posameznih procesnih dejanj, so bila njegova pooblastila v obravnavanem primeru le derivativne narave. To pomeni, da so bila omejena zgolj na formalno vodstvo disciplinskega postopka in zato ne morejo imeti za posledico nezakonitosti njegove izvedbe.

Na zakonitost izvedenega disciplinskega postopka tudi ne more vplivati zatrjevana kršitev, da v disciplinske organe ni bil izvoljen noben član sindikata. Ob ugotovljenem dejstvu, da sindikat pri toženi stranki ni bil organiziran, ni bilo mogoče zadostiti normi iz 2. odstavka 10. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti. Ker navedena določba ne temelji na obvezni določbi zakona oziroma nima prisilne narave, njena uresničitev ne more imeti za posledico očitane nezakonite sestave disciplinske komisije. Če namreč uresničitev te avtonomne norme ni mogoča zaradi dejstva (ki ga tožeča stranka ni ovrgla, niti poskušala ovreči s ponudbo nasprotnih dokazov), da sindikat v družbi ni ustanovljen, je njena obveznost, da se v disciplinsko komisijo imenujejo tudi predstavniki sindikata, ugasnila oziroma miruje do organiziranja sindikata pri toženi stranki.

Revizijske trditve, ki se nanašajo na ugotovljena dejstva in okoliščine, zaradi katerih je sodišče tožnika spoznalo za odgovornega očitane in dokazane mu hujše kršitve delovne obveznosti iz 24. točke 7. člena Pravilnika o disciplinski odgovornosti, pa predstavljajo izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, ki na revizijski stopnji ni več dovoljeno. Po izrecni določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskega razloga iz 3. točke 1. odstavka 385. člena ZPP upošteva revizijsko sodišče dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi, in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje. Tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb disciplinskih organov je bil zavrnjen potem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podana tožnikova disciplinska odgovornost za dokazano mu hujšo kršitev delovne obveznosti (iz velike malomarnosti povzročena materialna škoda toženi stranki, ki presega 10 % povprečnega osebnega dohodka v gospodarstvu Republike Slovenije za pretekli mesec). Svojo odločitev je sprejelo na podlagi ugotovitev, izhajajočih iz predloženega disciplinskega spisa in v postopku zaslišanih prič M. P., M. H., S. E. in tožnika. Iz dokazne ocene izvedenih dokazov izhaja, da je tožnik, čeprav je bil seznanjen z jasnim navodilom (in na to okoliščino izrecno opozorjen dva dni pred škodnim dogodkom), da stroja med obratovanjem ne sme zapustiti brez nadzora, ne da bi ga predhodno zaustavil, storil prav to. Zaradi njegovega nedopustnega ravnanja je nastala ugotovljena škoda (ki presega polovico letnega povprečja osebnega dohodka na delavca, kar je po prvi alinei 8. člena pravilnika pogoj za izrek obligatornega ukrepa prenehanja delovnega razmerja), zaradi izpada delovanja stroja pa ni prišlo samo do zastoja dela, temveč tudi do motenj delovnega procesa. Ugotovljena dejstva so narekovala sodišču pravilno materialnopravno presojo, da je bil tožnik za očitano in dokazano nedopustno dejanje - opredeljeno v pravilniku o disciplinski odgovornosti kot hujša kršitev delovne obveznosti - zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Teh dejanskih ugotovitev tožeča stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP in ZTPDR, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).