Jedro

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati resničnosti trditev, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, zlasti pa ne takšnih okoliščin, ki bi opravičevale denarno odškodnino za zatrjevano okrnitev ugleda ali dobrega imena. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati, da je s tem, ko je uporabnikom storitev ob dogovarjanju za pogreb, predlagal oziroma "favoriziral" določene izvajalce spremljevalnih pogrebnih storitev, ki jih sicer tožeča stranka ni izvajala, okrnil ugled in dobro ime tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka od toženca uveljavljala plačilo odškodnine v znesku 15.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu v roku 8 dni povrniti pravdne stroške tega postopka v znesku 633,79 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 338. člena ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče preveliko vlogo dalo navedbam tožene stranke, ki ne predstavljajo dokaza, saj toženec ni bil zaslišan. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem izvedenca finančno - ekonomske stroke, zaradi česar je dejansko stanje napačno ugotovilo, s tem pa so kršena tudi določila ZPP. Obrazložitev sodišča je pavšalna, brez prepričljivih argumentov. Sodišče se ni opredelilo do predložene listinske dokumentacije. Poudarja, da iz izpovedi uporabnikov storitev izhaja predvsem to, da gre za način delovanja toženca. Ne glede na to, da je sodišče zaključilo, da so stranke prosto izbrale izvajalca ostalih spremljajočih dejavnosti k pogrebni dejavnosti, je bistveno, da jim je sam pristop, ki ga je izvajal toženec, povzročal nelagodje, jezo in slabo počutje. Vse to pa je bilo povezano s tožečo stranko, saj so stranke dobile negativno asociacijo na tožečo stranko. Ravnanje toženca je treba ocenjevati kot celoto. Sodišče se mora glede na razhajanje prič v njihovih izpovedih odločiti, komu bo verjelo, pri čemer so na eni strani uporabniki storitev, ki so nezainteresirani za izid postopka in na drugi strani izvajalci, ki jih je toženec favoriziral, priporočal in vsiljeval uporabnikom storitev, ki pa imajo interes, da navedeno ne pride na dan. Sodišče bi pri odločanju to moralo upoštevati. Ker toženec ni bil zaslišan o ničemer, kar so povedale priče naročniki storitev, je šteti, da to, o čemer so izpovedale, drži. Toženec se narokov za glavno obravnavo osebno ni udeleževal, s tem pa nekako priznal, da je nenehno zavajal uporabnike storitev in da so mu uporabniki storitev izročali gotovino za zagotovitev storitev spremljevalnih pogrebnih storitev. Nelogično in nenavadno je sklepanje sodišča, da četudi je toženec predlagal storitve točno določenih zunanjih izvajalcev, s katerimi je imel sam, tj. v svojem imenu, dogovor o posredovanju storitev s plačilom provizije za posredovanje, ob dejstvu, da so bili uporabniki storitev seznanjeni, da pri tem ne gre za storitve, ki bi jih neposredno ali posredno zagotavljala tožeča stranka. To ni moglo vplivati na osebnostne pravice oziroma ugled tožeče stranke. Ob tem pa sodišče navaja, da je ravnanje toženca predstavljalo kršitev njegovih delovnih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Tožeča stranka izpostavlja izpoved direktorja tožeče stranke, da so se uporabniki storitev s tožencem kot vodjo pokopališke dejavnosti pri tožeči stranki, dogovarjali za storitve, ki jih tožeča stranka ne nudi, pri čemer jim je toženec ponujal le določene izvajalce. S tem so nastali očitki v smeri favoriziranja določenih izvajalcev spremljevalnih pogrebnih storitev s strani tožeče stranke, kar je vplivalo na ugled in dobro ime tožeče stranke, kljub temu, da ni tožeči stranki nihče očital, da neustrezno deluje, ker naj ne bi izdajala računov in opravljala storitve "na črno". Sodišče je spregledalo, da je bil toženec pri "ponujanju" storitev precej agresiven, s svojim početjem pa je povzročil pri strankah precej slabe volje, negodovanja in grenak priokus. Počutile so se izrabljene v težkih čustvenih situacijah, kar pomeni, da je bilo dejanje toženca še bolj sprevrženo. Nelogična je obrazložitev sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da bi zaradi ravnanj toženca veljala za podjetje, ki ne spoštuje pietete do pokojnih in osebnostnih pravic sorodnikov ter da izkorišča nevednost ljudi, ko so čustveno na dnu, saj so o tem izpovedale priče. Toženec se je bil dolžan vzdržati vseh ravnanj, s katerimi bi tožeči stranki kot delodajalcu lahko nastala škoda. S svojim ravnanjem je okrnil ugled in dobro ime tožeče stranke ter povzročil škodo na njenem ugledu. Ravnanja toženca so očrnila celotno poslovanje tožeče stranke, saj so menili, da se za temi ravnanji toženca skriva tožeča stranka, zaradi česar so imeli negativno mnenje o poslovanju tožeče stranke. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo prereka vse pritožbene navedbe tožeče stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker ni izvedlo dokaza s postavitvijo izvedenca finančno – ekonomske stroke. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, ter utemeljeno zavrnilo tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede vseh odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena. Tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca ekonomsko – finančne stroke, ki je bil predlagan v zvezi z ugotavljanjem višine odškodnine, ker je bil nepotreben, saj je ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen že po temelju.

7. Tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do izvedenih dokazov. Če se sodišče ni izrecno opredelilo do vseh izvedenih dokazov, to ne pomeni, da jih ni upoštevalo pri dokazni oceni. Kadar je iz obrazložitve sodbe mogoče razbrati, kateri dokazi so ključni za ugotovitev odločilnih dejstev, je jasno tudi to, kateri dokazi niso pomembni za ugotavljanje odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje je pri oblikovanju dokazne ocene poudarilo tiste dokaze, ki jih je pravilno ocenilo kot odločilne za ugotavljanje pomembnih dejstev. Po presoji pritožbenega sodišča zato dokazni oceni sodišča prve stopnje ni mogoče očitati, da ne upošteva procesnih zahtev iz 8. člena ZPP. Kot določa ZPP v 8. členu, o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi navedlo, zakaj je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine. Zato uveljavljani očitek o relativni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 8. člena ZPP ni utemeljen.

8. Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu od toženca, kot od svojega bivšega delavca, uveljavljala plačilo odškodnine v višini 15.000,00 EUR, ker naj bi ji toženec s svojim ravnanjem v času zaposlitve okrnil ugled in dobro ime in ji s tem povzročil škodo. Tožeča stranka je tožencu očitala, da je posegel v njeno osebnostno pravico oziroma da je kršil njen ugled in dobro ime s tem, ko je uporabnikom storitev vsiljeval spremljevalne pogrebne storitve točno določenih izvajalcev pod pretvezo, da ima tožeča stranka z njimi sklenjeno pogodbo o sodelovanju, za izvedbo teh storitev pa je prevzemal gotovino, brez potrdila in računa, s čimer je ustvaril vtis, da tožeča stranka posluje nezakonito. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toženec s svojim ravnanjem ni kršil ugleda in dobrega imena tožeče stranke, zato je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s prvim odstavkom 360. člena ZPP še dodaja:

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec pri tožeči stranki zaposlen od leta 1997, nazadnje na delovnem mestu Vodja enote pokopališče in pogrebne dejavnosti. Tožencu je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 7. 2015, katerega zakonitost je bila potrjena s sodbo Delovnega sodišča v Kopru, opr. št. Pd 142/2015 (potrjeno s sodbo VDSS, opr. št. Pdp 480/2016). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožeča stranka nudi storitev pogreba v smislu pokopa, ne nudi pa spremljevalnih pogrebnih storitev, tj. storitev kamnoseka, cvetličarja, pevca, govorca. Te storitve so uporabniki storitev dolžni zagotoviti sami.

11. Pravno podlago tega spora, iz katere je pravilno izhajalo sodišče prve stopnje, predstavljata 177. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013, s spremembami) in 183. člen Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/01, s spremembami). V 177. členu ZDR-1 je določeno, da je delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu, škodo dolžan povrniti. V skladu s 183. členom OZ je za okrnitev ogleda ali dobrega imena pravni osebi mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni, če okoliščine primera to opravičujejo. Predpostavke odškodninske obveznosti po citiranem zakonskem določilu so torej: splošne predpostavke (protipravnost, vzročna zveza in škoda), ki so združene v pojavni obliki okrnitve ugleda ali dobrega imena in jih mora dokazati oškodovanec, krivda (pri čemer je na povzročitelju škode dokazno breme, da se razbremeni odgovornosti in dokaže, da je ravnal z zadostno skrbnostjo oziroma da ni kriv) ter posebna predpostavka, da okoliščine primera opravičujejo odškodnino. Sodišče prve stopnje pa je pravilno poudarilo, da se pri pravnih osebah obstoj škode predpostavlja oziroma za obstoj pravno priznane nepremoženjske škode po 183. členu OZ zadostuje že sama kršitev te osebnostne pravice.

12. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da tožeči stranki ni uspelo dokazati resničnosti trditev, s katerimi utemeljuje svoj zahtevek, zlasti pa ne takšnih okoliščin, ki bi opravičevale denarno odškodnino za zatrjevano okrnitev ugleda ali dobrega imena. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožencu ni mogoče očitati, da je s tem, ko je uporabnikom storitev ob dogovarjanju za pogreb, predlagal oziroma "favoriziral" določene izvajalce spremljevalnih pogrebnih storitev, ki jih sicer tožeča stranka ni izvajala, okrnil ugled in dobro ime tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi skladnih izpovedi prič pravilno ugotovilo, da so uporabniki storitev vedeli, da spremljevalne pogrebne storitve (npr. storitve kamnoseka, cvetličarja, pevca, govorca) niso storitve tožeče stranke in da je izbira spremljevalnih pogrebnih storitev prosta. Priče so tudi skladno izpovedale, da ravnanja toženca niso povezovale s tožečo stranko na način, da bi toženec te storitve predlagal v imenu tožeče stranke, pač pa kvečjemu v imenu predlaganih izvajalcev. Dokazna ocena izvedenih dokazov, kot jo je napravilo sodišče prve stopnje, je logična in prepričljiva in se z njo pritožbeno sodišče strinja. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje preveliko vlogo dalo navedbam toženca, so neutemeljene, zlasti ker tožeča stranka pavšalnega očitka ne pojasni, zato ga pritožbeno sodišče ne more preizkusiti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da dejstvo, da se toženec narokov ni udeleževal, pomeni, da je s tem toženec priznal, da je zavajal uporabnike storitev. Izostanku toženca z narokov namreč takšne posledice ZPP ne pripisuje.

13. Glede na to, da so bili uporabniki storitev seznanjeni, da spremljevalnih pogrebnih storitev ni zagotavljala tožeča stranka, je pravilna tudi presoja sodišča prve stopnje, da morebitna neizstavitev računa s strani zunanjega izvajalca za opravljene storitve, ob tem, da so uporabniki storitev tožencu izročali gotovino za zagotovitev spremljevalnih pogrebnih storitev, ni vplivala na ugled in dobro ime tožeče stranke. Iz enakega razloga na njen ugled ne more vplivati morebitni dogovor med tožencem in izvajalci spremljevalnih storitev o posredovanju storitev s plačilom provizije za posredovanje.

14. Pravilen je tudi dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi zaradi ravnanj toženca veljala za podjetje, ki ne spoštuje pietete do pokojnih in osebnostnih pravic sorodnikov ter da izkorišča nevednost ljudi, ki so čustveno na dnu. Zgolj na podlagi izpovedi prič, da so se zaradi ravnanja toženca počutile prizadete in izkoriščene, pa ni mogoče zaključiti, da so zaradi toženčevega ravnanja obstajale takšne okoliščine, ki bi opravičevale denarno odškodnino za zatrjevano okrnitev ugleda ali dobrega imena tožeče stranke kot tedanjega delodajalca toženca.

15. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo tudi izpoved priče A.A., ki je edina izpovedala, da je zaradi toženčevega ravnanja štela, da je tožeča stranka tista, ki zagotavlja tudi spremljevalne pogrebne storitve, in pojasnilo, zakaj je zaključilo, da tožencu ni mogoče očitati, da je pričo zavajal, da tožeča stranka izvaja tudi kamnoseške storitve. Pritožbeno sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje s tem v zvezi strinja. Pritožbeni očitki, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedi A.A., so zato neutemeljeni.

16. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

17. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP). Toženec pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k rešitvi zadeve, zato ga ni mogoče šteti med potrebne stroške (155. člen ZPP).