Jedro

S tem ko tovornjaki vozijo po sporni poti, spreminja dotedanji način izvrševanja (so)posesti (ko se je po sporni poti vozil le z osebnim avtomobilom), vendar pa ne do te mere, da bi bilo mogoče tožniku kot soposestniku nuditi posestno varstvo. Gre za uporabo poti, na kateri imata pravdni stranki soposest, tožnik pa v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni navedel, v čem dejanje toženca moti oziroma omejuje njegovo (so)posest oziroma dotedanji način izvrševanja (so)posesti. Vožnja s tovornimi vozili sama po sebi še ne pomeni take uporabe poti, ki bi pomenila motilno dejanje v smislu 35. člena SPZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Toženec je motil tožnika v posesti poti, ki poteka po delu parcele št. 213/2 k.o. Š. s tem, da je bil dne 27.3.2005, okrog 10.30 ure po njegovem naročilu pripeljan tovor s tovornim vozilom last družbe R. d.o.o., do dela parcele, ki po delilni pogodbi z dne 5.1.1996 pripada tožencu (navedeno nepremičnino je predhodno v letu 2004 z bagerjem izravnal izvajalec M.D.) ter s tovornega vozila na to nepremičnino odložil gradbeno barako in gradbene elemente z deskami. 2. Tožencu se prepoveduje v bodoče posegati s takimi ali podobnimi ravnanji v izključno posest tožnika, ki jo ima na delu parcele št. 213/2 k.o. Š., da ne bo izvršbe. 3.toženec je dolžan povrniti tožniku njegove stroške, ki bodo odmerjeni v tem postopku, skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sklepa do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo." Hkrati je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 274.780,00 SIT.

Zoper ta sklep se pritožuje tožeča stranka po svojemu pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navaja, da je stališče, ki ga je sodišče prve stopnje zavzelo v izpodbijanem sklepu, sporno in ne more vzdržati, saj spreminja smisel celotne pravne ureditve motenja posesti. Ekonomski interes tožnika je podan. S spornimi prevozi se namreč povzroča izredno velika škoda na asfaltirani poti, ki jo je v celoti zgradil in stroške pokril tožnik. Toženec kot solastnik pa stroškov, s tem v zvezi ni hotel povrniti, še več, pri izgradnji poti je nagajal in gradnjo na vse načine onemogočal. V predmetni pravdi gre le za reševanje začasne situacije, medtem ko se za dokončno rešitev spornih zadev med pravdnima strankama vodijo drugi postopki. Zaradi zmotnega pravnega naziranja pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje v tej zadevi zmotno ugotovilo. Sklep je tudi neobrazložen, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje se namreč ni spustilo v ugotavljanje razlogov, kako je toženec posest oziroma soposest pridobil. Tožnik zatrjuje, da toženec sporne poti ni imel v posesti niti za vožnjo z osebnimi avtomobili ter je to pridobil šele na podlagi začasne odredbe, ki jo je dne 27.1.2005 izdalo sodišče v pravdni zadevi opr. št. P . Vendar pa se v tej pravdni zadevi ni hotel spustiti v razčiščevanje tega, ker osebni avtomobili na asfaltni poti ne povzročajo take škode. Dejstvo pa je, da toženec na predmetni poti ni imel posesti niti za vožnjo z osebnimi avtomobili. Samo dejstvo, da je tožnik popustil, ne more pomeniti, da lahko toženec sedaj vozi še s tovornimi vozili. Vožnja z osebnim avtomobilom namreč ne konzumira tudi vožnje s tovornim vozilom. Vožnja s tovornimi vozili in gradbeno mehanizacijo povzroča velike motnje tudi sicer, saj se na delu parcele št. 213/2 k.o. Š. nahaja tožnikova stanovanjska hiša, v kateri živi z otrokoma. Sporni prevozi, ki jih je enormno veliko, povzročajo prekomeren ropot, ti prevozi tako predstavljajo motnjo že v smislu motenja mirnega življenja, še večjo motnjo pa povzročajo z ekonomskega razloga. Nesporno je, da pred obravnavanim motilnim dejanjem voženj s tovornimi vozili in gradbeno mehanizacijo za potrebe toženčeve nepremičnine ni bilo, razen dveh, pri čemer se je tožnik v obeh primerih poslužil samopomoči. Tudi, če ima toženec na sporni poti soposest, jo lahko izvršuje le v obstoječem okviru, ne pa tako kot sedaj, ko gre za izjemno frekvenco voženj in to z drugačnimi vozili. Pred opravljanjem spornih prevozov je bilo teh voženj z osebnim avtomobilom le nekaj na leto. Voženj prej in sedaj ni možno primerjati ne glede vrste vozil, ki vozijo, ne glede obsega voženj. Vse sedanje vožnje s tovornimi vozili in gradbeno mehanizacijo nedvomno predstavlja motenje, saj se glede na 35. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) v primeru motenjskih sporov med več posestniki oziroma soposestniki šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti. Pri tem pa tudi to, da je toženec povedal, da skrbijo, da se na sporni poti ne parkira in da je pot stalno prosta, ne pomeni, da motilnega dejanja ni. Na podlagi navedenega tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. Ker pa je pritožba zoper sklep enostransko pravno sredstvo (366. čl. ZPP), pritožbeno sodišče odgovora ni obravnavalo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje v obravnavanem postopku ni zagrešilo v pritožbi zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, glede bistvenih okoliščin spora pa je tudi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnik očita tožencu, da je motil njegovo posest poti, ki poteka po delu parc.št. 213/2 k.o. Š., s tem, da je bil po tej poti, dne 27.3.2005, po njegovem naročilu, pripeljan tovor s tovornim vozilom, in sicer do dela parcele, ki po delilni pogodbi z dne 5.1.1996 pripada tožencu.

35.čl. SPZ določa, da se v razmerju med več posestniki iste stvari šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti.

Drži sicer, da toženec, s tem ko tovornjaki po njegovem naročilu vozijo po sporni poti, spreminja dotedanji način izvrševanja (so)posesti (ko se je po sporni poti vozil le z osebnim avtomobilom), vendar pa ne do te mere, da bi bilo mogoče tožniku kot soposestniku nuditi posestno varstvo. Gre za uporabo poti, na kateri imata pravdni stranki soposest, tožnik pa v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni navedel, v čem dejanje toženca moti oziroma omejuje njegovo (so)posest oziroma dotedanji način izvrševanja (so)posesti. Vožnja s tovornimi vozili pa sama po sebi še ne pomeni take uporabe poti, ki bi pomenila motilno dejanje v smislu 35. člena SPZ. Šele v pritožbi postavljene navedbe o motilnosti dejanja toženca pa predstavljajo pritožbene novote, za katere tožnik ni izkazal, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti pred sodiščem prve stopnje, zato teh navedb sodišče druge stopnje ni moglo upoštevati (1. odst. 337. člena ZPP).

Glede na navedeno se izkaže prepričljiv dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da obravnavano dejanje toženca ni motilno v smislu 35. člena SPZ.

Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem, zavrnilnem (2. točka 365. člena ZPP).

Zaradi neuspeha pritožbe bo morala tožeča stranka kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP).