Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti pogojev za izdajo začasne odredbe ugotovilo, da je verjetno izkazana terjatev in to tudi sprejemljivo obrazložilo. Vendar je bila premalo izkazana nevarnost, da bi bilo brez pomislekov mogoče pritrditi odločitvi o potrebnosti njenega zavarovanja z izdano začasno odredbo. Toženčevo ravnanje v smeri onemogočene ali otežene izterjave, mora biti konkretno izkazano, kar bremeni tožečo stranko in se kaže v njegovem obnašanju, ko na primer brezplačno odtujuje ali razprodaja svoje premoženje, ga zapravlja, se prezadolžuje in podobno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po ugovoru tožene stranke odločilo, da ostane v veljavi sklep o začasni odredbi, z dne 18.6.1996, s katerim se je tožeči stranki dovolilo, da do pravnomočnosti pravdnega postopka v tej zadevi, zadrži v hrambi toženčev solastni osebni avtomobil, znamke TOYOTA ...

Zoper sklep se je toženec pritožil iz vseh treh pritožbenih razlogov v smislu prvega odstavka 353 čl. v zvezi s 381 čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP in v zvezi s 14 čl. Zakona o izvršilnem postopku - ZIP (zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava).

Predlagal je, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi ugovoru, razveljavi sklep o začasni odredbi in zavrne predlog za njegovo izdajo, ali pa, da se ga razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje, da o ugovoru ponovno odloča, vendar drugi sodnik oz.

sodnica.

Pritožba je utemeljena.

V čem bi naj sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pritožba ne pove. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kakšnih absolutnih bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katere je sicer dolžno paziti po uradni dolžnosti, v skladu z drugim odstavkom 365 čl., v zv. s 381 čl. ZPP in 14 čl. ZIP.

Sklep o začasni odredbi, s katero je tožnikoma dovoljeno zadržati v hrambi toženčev solastni avtomobil, do pravnomočnosti tega pravdnega postopka, je sodišče prve stopnje oprlo na zaključek, da je terjatev izkazana s toženčevim priznanjem obstoja dolga in z obljubo na vrnitev posojenega zneska takrat, ko mu je bila predlagana ponudba, da namesto vrnitve denarja tožnikoma, podari enemu od sinov solastninski delež na kupljenem stanovanju, nevarnost pa z odtujitvijo oz. poškodovanjem avtomobila, ki bi onemogočila, ali izrazito otežila poplačilo denarne terjatve. Toženec namreč ima, glede na navedbe tožeče stranke, tako obremenjen osebni dohodek s kreditnimi in preživninskimi obveznostmi, da bi bila vsaka izvršba neuspešna. Pri tem stališču je vztrajalo tudi v sklepu, s katerim je odločilo, da ostane sklep o začasni odredbi v celoti v veljavi.

Za izdajo začasne odredbe, za zavarovanje denarne terjatve, morata biti po čl. 265 ZIP izpolnjeni dve predpostavki, verjetnost obstoja terjatve in verjetnost nevarnosti, da bo toženec sicer onemogočil ali precej otežil njeno izterjavo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je verjetno izkazana terjatev in to tudi sprejemljivo obrazložilo.

Vendar je to premalo, da bi bilo brez pomislekov mogoče pritrditi odločitvi o potrebnosti njenega zavarovanja z izdano začasno odredbo.

Predpostavka verjetnosti, da bo brez začasne odredbe izterjava terjatve onemogočena, ali precej otežena se nanaša na subjektivno nevarnost. Toženčevo ravnanje v smeri onemogočene ali otežene izterjave, mora biti konkretno izkazano, kar bremeni tožečo stranko in se kaže v njegovem obnašanju, ko na primer brezplačno odtujuje ali razprodaja svoje premoženje, ga zapravlja, se prezadolžuje in podobno. Prav glede te okoliščine pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, na kar tudi posredno opozarja pritožba, ki zatrjuje, da toženčevo premoženjsko stanje sploh ni slabo in da je preživninska obveznost za enega od sinov ukinjena s pravnomočno sodbo prvostopnega sodišča, in da zato trditev, da bi naj prav toženčeva preživninska obveznost onemogočila izterjavo terjatve, nima nobene podlage. Sodišče prve stopnje teh zatrjevanih okoliščin ni dovolj raziskalo in je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V ponovnem postopku bo seveda treba zatrjevane okoliščine raziskati v nakazani smeri, nato pa glede na sprejete dejanske zaključke ponovno odločiti o ugovoru toženca zoper sklep o začasni odredbi in takrat tudi premotriti ostala izvajanja pritožbe o tem, da je avto, ki je predmet začasne odredbe bil tožencu samovoljno odvzet in da je pri prvostopnem sodišču v teku izvršilni postopek za njegovo vrnitev.

Šele po nakazani dopolnitvi postopka, bo s pravilno uporabo materialnega prava mogoče zanesljivo odločiti o utemeljenosti toženčevega ugovora. Zato je bilo odločiti kot izhaja iz izreka tega sklepa (3 toč. čl. 380 ZPP, v zv. s 14 čl. ZIP).

Predlogu za vrnitev zadeve v odločanje drugemu sodniku oz. sodnici prvostopnega sodišča, pritožbeno sodišče ni sledilo, ker za to ni imelo utemeljenega razloga. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje podpira samovoljo in da negira svoj izvršilni sklep je spričo prizadevanja prve stopnje, da v tekoči pravdni zadevi sporno razmerje korektno razreši, povsem neutemeljen in deplasiran.

Ker pritožbenih stroškov tožena stranka ni priglasila, se o njih ni odločalo.

Določbe ZPP in ZIP, so bile uporabljene kot pravna pravila.

Obrazložitev

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje po ugovoru tožene stranke odločilo, da ostane v veljavi sklep o začasni odredbi, z dne 18.6.1996, s katerim se je tožeči stranki dovolilo, da do pravnomočnosti pravdnega postopka v tej zadevi, zadrži v hrambi toženčev solastni osebni avtomobil, znamke TOYOTA ...

Zoper sklep se je toženec pritožil iz vseh treh pritožbenih razlogov v smislu prvega odstavka 353 čl. v zvezi s 381 čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP in v zvezi s 14 čl. Zakona o izvršilnem postopku - ZIP (zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava).

Predlagal je, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugodi ugovoru, razveljavi sklep o začasni odredbi in zavrne predlog za njegovo izdajo, ali pa, da se ga razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje, da o ugovoru ponovno odloča, vendar drugi sodnik oz.

sodnica.

Pritožba je utemeljena.

V čem bi naj sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, pritožba ne pove. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kakšnih absolutnih bistvenih kršitev določb procesnega prava, na katere je sicer dolžno paziti po uradni dolžnosti, v skladu z drugim odstavkom 365 čl., v zv. s 381 čl. ZPP in 14 čl. ZIP.

Sklep o začasni odredbi, s katero je tožnikoma dovoljeno zadržati v hrambi toženčev solastni avtomobil, do pravnomočnosti tega pravdnega postopka, je sodišče prve stopnje oprlo na zaključek, da je terjatev izkazana s toženčevim priznanjem obstoja dolga in z obljubo na vrnitev posojenega zneska takrat, ko mu je bila predlagana ponudba, da namesto vrnitve denarja tožnikoma, podari enemu od sinov solastninski delež na kupljenem stanovanju, nevarnost pa z odtujitvijo oz. poškodovanjem avtomobila, ki bi onemogočila, ali izrazito otežila poplačilo denarne terjatve. Toženec namreč ima, glede na navedbe tožeče stranke, tako obremenjen osebni dohodek s kreditnimi in preživninskimi obveznostmi, da bi bila vsaka izvršba neuspešna. Pri tem stališču je vztrajalo tudi v sklepu, s katerim je odločilo, da ostane sklep o začasni odredbi v celoti v veljavi.

Za izdajo začasne odredbe, za zavarovanje denarne terjatve, morata biti po čl. 265 ZIP izpolnjeni dve predpostavki, verjetnost obstoja terjatve in verjetnost nevarnosti, da bo toženec sicer onemogočil ali precej otežil njeno izterjavo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je verjetno izkazana terjatev in to tudi sprejemljivo obrazložilo.

Vendar je to premalo, da bi bilo brez pomislekov mogoče pritrditi odločitvi o potrebnosti njenega zavarovanja z izdano začasno odredbo.

Predpostavka verjetnosti, da bo brez začasne odredbe izterjava terjatve onemogočena, ali precej otežena se nanaša na subjektivno nevarnost. Toženčevo ravnanje v smeri onemogočene ali otežene izterjave, mora biti konkretno izkazano, kar bremeni tožečo stranko in se kaže v njegovem obnašanju, ko na primer brezplačno odtujuje ali razprodaja svoje premoženje, ga zapravlja, se prezadolžuje in podobno. Prav glede te okoliščine pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, na kar tudi posredno opozarja pritožba, ki zatrjuje, da toženčevo premoženjsko stanje sploh ni slabo in da je preživninska obveznost za enega od sinov ukinjena s pravnomočno sodbo prvostopnega sodišča, in da zato trditev, da bi naj prav toženčeva preživninska obveznost onemogočila izterjavo terjatve, nima nobene podlage. Sodišče prve stopnje teh zatrjevanih okoliščin ni dovolj raziskalo in je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. V ponovnem postopku bo seveda treba zatrjevane okoliščine raziskati v nakazani smeri, nato pa glede na sprejete dejanske zaključke ponovno odločiti o ugovoru toženca zoper sklep o začasni odredbi in takrat tudi premotriti ostala izvajanja pritožbe o tem, da je avto, ki je predmet začasne odredbe bil tožencu samovoljno odvzet in da je pri prvostopnem sodišču v teku izvršilni postopek za njegovo vrnitev.

Šele po nakazani dopolnitvi postopka, bo s pravilno uporabo materialnega prava mogoče zanesljivo odločiti o utemeljenosti toženčevega ugovora. Zato je bilo odločiti kot izhaja iz izreka tega sklepa (3 toč. čl. 380 ZPP, v zv. s 14 čl. ZIP).

Predlogu za vrnitev zadeve v odločanje drugemu sodniku oz. sodnici prvostopnega sodišča, pritožbeno sodišče ni sledilo, ker za to ni imelo utemeljenega razloga. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje podpira samovoljo in da negira svoj izvršilni sklep je spričo prizadevanja prve stopnje, da v tekoči pravdni zadevi sporno razmerje korektno razreši, povsem neutemeljen in deplasiran.

Ker pritožbenih stroškov tožena stranka ni priglasila, se o njih ni odločalo.

Določbe ZPP in ZIP, so bile uporabljene kot pravna pravila.