Jedro

Materialno procesno vodstvo, ki ga ureja 285. čl. ZPP ni bilo potrebno, saj tožena stranka v postopku na prvi stopnji v zvezi s plačilom spornih računov ni podala nobenih navedb.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I. / 1.) Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. VL 1 z dne 9.9.2009 vzdržalo deloma v veljavi v 1. in 3. odst. izreka tako, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki posamične zneske in zakonske zamudne obresti po specifikaciji, ki je tam navedena (skupaj glavnica 42.139,43 EUR s pp), ter stroške izvršilnega postopka v znesku 219,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.9.2009 do plačila; I./2.) V preostalem delu sklep o izvršbi v 1. in 3. odst. izreka razveljavilo in višji tožbeni zahtevek zavrnilo – glede posamičnih zneskov in zakonskih zamudnih obresti po specifikaciji, ki je tam navedena (skupaj glavnica 75.893,15 EUR s pp), ter glede izvršilnih stroškov v znesku 210,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.9.2009 do plačila; II.) Toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 454,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi je v delu, s katerim je bilo tožbenemu zahtevku ugodeno (in sicer le glede četrte do devete alineje 1. odst. izreka), tožena stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev pravdnega postopka ter predlagala njeno spremembo. Trdi, da je sodišče napačno upoštevalo s strani tožene stranke dodatno priznane zneske po računih kot neplačane, čeprav so bili ti dodatno priznani zneski v času do izdaje sodbe že poravnani, česar pa sodišče tekom postopka ni niti ugotavljalo. S tem je toženi stranki naložilo 2 x plačilo istih terjatev, kar je zgrešeno. Tožena stranka je plačala: po situaciji št. 01/09 (vtoževani račun št. 74/09) znesek 20.817,97 EUR; po situaciji 03/09 (vtoževani račun št. 1553/09) znesek 15.561,75 EUR; po situaciji št. 04/09 (vtoževani račun št. 1631/09) znesek 3.680,28 EUR. Znesek vseh treh glavnic je tožena stranka plačala tožeči stranki tako, da je dne 14.4.2011 nakazala 20.000,00 EUR, dne 6.5.2010 je nakazala 5.000,00 EUR in dne 12.5.2010 je nakazala 20.000,00 EUR – kot izhaja iz priloženih potrdil z dne 29.11.2011. Iz namena plačila, navedenega na vseh treh omenjenih potrdilih izhaja, da se nanaša na „poračun vzdrževanja javnih površin“, torej tudi na dodatno priznane zneske po računih št. 74, 1553 in 1631. Da so bili zneski po navedenih računih poravnani je razvidno tudi iz dopisa Občine Postojna št. 35405-1/2009 z dne 10.11.2009, v katerem je navedeno, da bodo naknadno priznani nesporni deli situacij v čim krajšem času tudi poravnani. S tem, ko je tožena stranka v svojih vlogah zatrjevala, da so bili ti zneski po ponovnem pregledu dodatno priznani, je bilo s tem mišljeno priznani in plačani. Zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi s plačilom glavnic je sodišče napačno odločilo tudi v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od priznanih zneskov po vseh treh navedenih računih. Pritožnik sodišču očita, da če je kot odločilno štelo dejstvo, v kakšnem delu je tožena stranka dodatno priznala in plačala situacije oz. račune tožene stranke, bi moralo v okviru materialno pravdnega vodstva pozvati tožečo oziroma toženo stranko, da ustrezno dopolni svoje navedbe (285. čl. ZPP), saj je v skladu s sodno prakso dolžno opraviti materialno pravdno vodstvo, če je strankina trditvena ali dokazna ponudba pomanjkljiva. Čeprav je sodišče kot pravno relevantno okoliščino štelo trditev tožeče stranke, da je tožena stranka naknadno priznala tožeči stranki še določeno razliko po prej navedenih računih, v okviru materialno pravdnega vodstva ni zahtevalo dopolnitve navedb, ampak je brez trditvene podlage pravdnih strank in brez izvedbe dokazov v tej smeri štelo, da dodatno priznani zneski s strani tožene stranke niso bili plačani.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Tožeča stranka je v predmetni pravdi vtoževala (med drugim) tudi plačilo računov št. 74 in 1553 (delno) ter rač. št. 1631, izstavljenih na podlagi pripadajočih obračunskih situacij in med pravdnima strankama dne 26.10.2005 sklenjene koncesijske pogodbe za izvajanje gospodarske javne službe vzdrževanja javnih prometnih površin ter spremljajočih objektov in naprav. Sodišče prve stopnje je predvsem na podlagi dopisa tožene stranke z dne 10.11.2009, št. 35405-1/2009, ugotovilo, da je v zvezi z navedenimi računi tožeče stranke, po prvotni zavrnitvi situacij (na podlagi dodatne obrazložitve tožeče stranke ali na podlagi dodatne dokumentacije), tožena stranka dodatno priznala določene zneske (in sicer po računu št. 74 znesek 20.817,97 EUR, po računu št. 1553 znesek 15.561,75 EUR in po računu št. 1631 znesek 3.680,28 EUR); glede na to je zahtevku tožeče stranke v tem delu utemeljeno ugodilo, tako glede posamičnih zneskov glavnic kot tudi glede zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti v plačilo dalje. Trditev v pritožbi, da je iz navedenega dopisa razvidno, da so bili zneski po omenjenih treh računih poravnani, je pritožbena novota, ki je glede na izostanek pogojev iz 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ni mogoče upoštevati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predmetni postopek pričel teči prav na podlagi zatrjevanj tožeče stranke, da od tožene stranke uveljavlja plačilo (med drugim tudi) spornih treh računov za opravljene storitve. Glede na to je bilo na toženi stranki dokazno breme za trditve, da so bili navedeni računi plačani. Odgovor tožene stranke na tako jasno postavljeno trditev tožeče stranke bi lahko bil, da je račune (v celoti ali delno) plačala. Materialno procesno vodstvo, ki ga ureja 285. čl. ZPP ni bilo potrebno, saj tožena stranka v postopku na prvi stopnji v zvezi s plačilom spornih računov ni podala nobenih navedb, tako da ni bilo potrebe po njihovi dopolnitvi. In če sodišče prve stopnje tekom postopka ni ugotavljalo dejstva, ali so bili po toženi stranki priznani zneski po spornih računih tudi plačani, tega ni storilo zato, ker tožena stranka navedenega dejstva ni zatrjevala. Tudi sklicevanje na v pritožbi navedeno odločbo drugega višjega sodišča ne bi moglo pripeljati do drugačnega zaključka že zato, ker je tudi tam očitno zastopano stališče, da je sodišče dolžno opraviti materialno procesno vodstvo takrat, ko je strankina trditvena ali dokazna ponudba pomanjkljiva. V obravnavanem primeru pa ta ni bila pomanjkljiva, ampak je ni bilo. Namen določila iz 285. čl. ZPP pa ni v tem, da bi moralo sodišče stranko pozivati k navedbi takšnih dejstev, na podlagi katerih bo lahko v pravdi odločeno v njeno korist. Glede na to zatrjevana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Pritožnica pa ni prepričljiva niti s svojo trditvijo, da se predložena potrdila o plačilih nanašajo prav na vse tri sporne račune. Iz namena nakazila je res razvidno, da je šlo za „poračun vzdrževanja javnih površin“, vendar pa niti iz preostalega zapisa v rubriki „namen nakazila“ ni razvidno, da bi šlo za plačilo spornih treh računov, ravno tako pa to ni razvidno iz zneskov nakazil (20.000 EUR dne 14.4.2010, 5.000 EUR dne 6.5.2010 in 20.000 EUR dne 12.5.2010, skupaj 45.000 EUR), ki se ne ujemajo niti glede dodatno priznanega zneska po posamičnem računu in niti glede njihovega seštevka.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.