Jedro

Čeprav sta stranki solastnici, prva toženka ni upravičena do brezplačne uporabe solastnih nepremičnin (oziroma do brezplačne uporabe tožničinega solastninskega deleža), zlasti še, ker tožnici ni omogočila, da bi skupaj z ostalimi solastniki uporabljala solastne nepremičnine. Za take situacije je treba uporabiti 219. člen ZOR, kar je uveljavljeno stališče slovenske judikature. Dejstvo, da solastne nepremičnine še niso razdeljene, ne pomeni, da jih prva toženka (in preostala solastnika) ne bi smeli uporabljati (tako stališče revizija neutemeljeno pripisuje sodiščema prve in druge stopnje), pač pa le, da ne more (oziroma ne morejo) brezplačno uporabljati celotnih nepremičnin.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, ki se nanaša na drugega toženca in tretjo toženko ter na odločbo o stroških postopka.

Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvo toženko zavezalo, da mora tožnici plačati 2.508.460 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2002 dalje, drugega toženca in tretjo toženko pa, da ji morata plačati vsak po 492.559 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2002. Višje tožbene zahtevke je zavrnilo. Zavrnilo je tudi zahtevke iz nasprotne tožbe, da mora tožnica (oziroma po nasprotni tožbi toženka - v nadaljevanju tožnica) plačati prvi toženki (po nasprotni tožbi tožnici - v nadaljevanju prva toženka) 52.022 SIT, drugemu tožencu (po nasprotni tožbi drugemu tožniku - v nadaljevanju drugi toženec) 641.745 SIT in tretji toženki (po nasprotni tožbi tožnici - v nadaljevanju tretja toženka) pa 661.745 SIT. V zvezi z zahtevkoma prve toženke za plačilo 2.250.000 SIT in tretje toženke za plačilo 750.000 SIT je nasprotno tožbo zavrglo. Tožence je zavezalo, da morajo tožnici povrniti 518.734 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11.3.2002. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožencev in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da so se toženci na račun tožničinega prikrajšanja okoristili z uporabo solastnih nepremičnin (219. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89 - ZOR).

Zoper to sodbo (ne pa tudi zoper sklep) so toženci vložili revizijo zaradi "nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava". Navajajo, da iz podatkov spisa izhaja, da si je tožnica prilastila del zapuščine, preden je bila ta razdeljena. Zato upravičeno uveljavljajo vrednost prilaščenega avtomobila in denarnih sredstev kot del zapuščine. Sodišči prve in druge stopnje sta spregledali, da drugi toženec ne živi na naslovu V. 14 a in da zato tožnici ničesar ne dolguje. Sodišči nista ugotavljali, koliko časa je drugi toženec živel v V. ter ali je tam živel v času, za katerega tožnica zahteva plačilo. Zato so nepravilno odmerjeni tudi pravdni stroški. Nepravilno pa so odmerjeni tudi, ker so prisojeni zneski različni.

Sodišče je sprejelo mnenje izvedenca glede višine zneskov, za katere bi bilo mogoče nepremičnine oddati. Gre torej za domnevo, ki ni z ničemer potrjena, saj je izvedenec te zneske le dopustil. Zahtevek je tudi nepravilno postavljen v tuji valuti, saj je v Sloveniji uradna valuta tolar. Zaradi tako postavljenega zahtevka tudi ni mogoče preizkusiti dosojenih zneskov (gre namreč za zahtevek za plačilo za 217 mesecev). Splošno znano pa je, da se je tečaj DEM nenehno spreminjal. Sodišče po mnenju revizije ne bi smelo uporabiti določb 219. člena ZOR. To utemeljuje z naslednjim: "Pravdne stranke so idealni solastniki in zato ni določena stvar, last tožnice, ki jo drugi solastniki uporabljajo. Določena bo šele, ko bo nepremičnina fizično razdeljena. V kolikor bi namreč obveljalo, da toženci ne morejo uporabljati oz. da morajo plačevati za uporabo deleža, s tem dejansko nepremičnine in svojih deležev sploh ne morejo uporabljati". Po mnenju revizije uporaba določbe 219. člena ZOR tudi zato ne prihaja v poštev, ker gre za stanovanjsko hišo, zaradi česar bi moralo sodišče uporabiti Stanovanjski zakon. Pravna narava zahtevka je namreč najemnina. Ta izraz se uporablja v teku celotnega postopka. Z zahtevkom, ki ga uveljavlja tožnica, se izigrava tudi davčna zakonodaja. Najemnina, prisojena kot plačilo za prikrajšanje, je dejansko odškodnina in ni predmet obdavčitve (pri najemnini pa je najemodajalec davčni zavezanec).

Toženci so dopolnili revizijo, vendar šele po izteku revizijskega roka (26.5.2004). Zato revizijsko sodišče dopolnitve ni vsebinsko obravnavalo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je delno nedovoljena, delno pa neutemeljena.

O nedovoljenosti revizije: Ker tožnica uveljavlja zahtevke zoper več tožencev, se presoja pravica do revizije po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (2. odstavek 41. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 - 2/2004 - ZPP). To pomeni, da ima pravico do revizije le prva toženka, ki ji je naloženo plačilo 2.508.460 SIT, ne pa tudi drugi toženec in tretja toženka, ki jima je naloženo plačilo 492.559 SIT (drugi odstavek 367. člena ZPP). Nihče pa nima pravice do revizije zoper tisti del sodbe, s katerim so zavrnjeni zahtevki iz nasprotne tožbe. Od teh zahtevkov namreč noben ne presega 1.000.000 SIT. Zakon sicer ne določa, da velja pravilo o ločenem ugotavljanju vrednosti spornega predmeta tudi za aktivno sosporništvo. Ker pa se morajo enaki procesni položaji enako obravnavati, ni videti razlogov, da pravilo o vrednosti spornega predmeta pri pasivnem sosporništvu ne bi veljalo tudi za aktivno sosporništvo (tako se je to sodišče izreklo tudi v sodbi in sklepu II Ips 345/2002, II Ips 456/2002, v sklepu II Ips 116/2003 in številnih drugih odločbah). Nedovoljena je končno tudi revizija zoper odločbo o stroških postopka, saj ne predstavlja sklepa, s katerim bi bil postopek pravnomočno končan (1. odstavek 384. člena ZPP - prim. tudi pravno mnenje VS RS, sprejeto na občni seji dne 15.12.1998, Pravna mnenja II/98, str. 4-6). Revizijsko sodišče je tako revizijo zavrglo v delu, ki se nanaša na drugega toženca in tretjo toženko ter na odločbo o stroških postopka (377. člen ZPP).

O neutemeljenosti revizije: Za obveznost nadomestiti vrednost koristi, ki jo je imel tisti, ki je uporabil tujo stvar v svojo korist (219. člen ZOR), se je v sodni praksi ustalil izraz uporabnina. Prav tako je utrjeno stališče sodne prakse, da je uporabnina enaka znesku povprečne tržne najemnine za uporabljano stvar (prim. odločbe VS RS II Ips 395/2003, II Ips 533/2001 in številne druge, prim. tudi Strajnar, Neupravičena pridobitev, Pravosodni bilten, letnik XXIV, št. 2, str. 169).

Kolikšna bi bila taka najemnina za uporabo posamezne stvari, in kolikšna bi bila bremena (plačilo davka in drugi stroški), ki jih prinaša uporaba stvari, pa je dejansko vprašanje. Teh ugotovitev zato z revizijo ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Neutemeljen je revizijski očitek, da je "zahtevek nepravilno postavljen v tuji valuti, saj je v RS uradna valuta tolar". Tožnici je namreč dosojen znesek v domači valuti. Pri ugotavljanju njegove višine (povprečne tržne najemnine za nepremičnine pravdnih strank) je bila sicer uporabljena tuja valuta (DEM oz. EUR), vendar le kot eden od parametrov za dejansko (in ne pravno) metodo izračunavanja najemnine (bržkone, ker so bile, kot je notorno, v tistem ekonomsko nestabilnem času tržne najemnine izražene v tuji valuti). Tudi za ta revizijski očitek velja zato prepoved iz tretjega odstavka 370. člena ZPP.

Čeprav sta stranki solastnici, prva toženka ni upravičena do brezplačne uporabe solastnih nepremičnih (oziroma do brezplačne uporabe tožničinega solastninskega deleža), zlasti še, ker tožnici ni omogočila, da bi skupaj z ostalimi solastniki uporabljala solastne nepremičnine (gl. drugi stavek na 4. strani sodbe sodišča prve stopnje). Za take situacije je treba uporabiti 219. člen ZOR, kar je uveljavljeno stališče slovenske judikature (prim. odločbe VS RS: sodbo II Ips 169/99, sodbo II Ips 131/99, sodbo II Ips 364/2000, sklep II Ips 533/2001, sklep II Ips 395/2003 in številne druge).

Dejstvo, da solastne nepremičnine še niso razdeljene, ne pomeni, da jih prva toženka (in preostala solastnika) ne bi smeli uporabljati (t ko stališče revizija neutemeljeno pripisuje sodiščema prve in druge stopnje), pač pa le, da ne more (oz. ne morejo) brezplačno uporabljati celotnih nepremičnin. Tudi zaradi afirmacije tožničine solastninske pravice mora prva toženka tožnici nadomestiti korist od uporabe, za katero je bila tožnica prikrajšana (pri tem ni nepomembno ponovno poudariti ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženci tožnici niso omogočili, da bi skupaj z njimi uporabljala sporne nepremičnine sorazmerno svojemu deležu).

Neutemeljeno je tudi revizijsko stališče, da je "pravna narava zahtevka zahteva za plačilo najemnine". Kot je že pojasnjeno, gre namreč za obogatitveni zahtevek, ki tožnico upravičuje do nadomestitve koristi, ki jo je imela prva toženka od uporabe solastnih nepremičnin. Ta korist (uporabnina) je enaka znesku povprečne tržne najemnine. Najemnina (in vse, kar je lahko z njo povezano) je tu le sredstvo (oziroma metoda) za ugotovitev uporabnine (koristi, ki jo je imela prva toženka od uporabe).

Ker je materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo v preostalem delu zavrnilo (378. člen ZPP).