Jedro

Predpostavke oderuške pogodbe po 141. členu ZOR so objektivne in subjektivne. Subjektivne morajo biti podane na strani obeh pogodbenikov: Okoriščenec mora vedeti, da je sopogodbenik v stiski ali v težkem gmotnem položaju, da je nezadostno izkušen, lahkomiseln ali odvisen. Take subjektivne razmere na strani sopogodbenika pa mora izkoristiti, tako da izgovori zase ali za tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil (objektivni element).

Predmet poravnave po 1092. členu ZOR je lahko vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga (tako tudi o obveznostih iz n.pr. pravnomočne sodbe). Za take poravnave veljajo vse splošne določbe o dvostranskih pogodbah, razen če je zanje določeno kaj drugega (tako na primer ni možen ugovor čezmernega prikrajšanja po 1094. členu ZOR). Določbe obravnavanega poglavja ZOR (o poravnavi) pa je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo, ker je izhajalo iz stališča, da je poravnava pravdnih strank temeljila na napačnem prepričanju pogodbenikov, da toženka dolguje tožniku visok denarni znesek. Zmotnost takega izhodišča je v tem, ker gradi na rezultatih pravdnega postopka (po pribavi izvedeniškega mnenja) in ne na okoliščinah, ki so obstajale v času dogovora pravdnih strank.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavita ter v tem delu vrača zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločba o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Pravdni stranki sta 28.10.1991 sklenili kupno pogodbo, s katero je toženka prodala tožniku stanovanje v Luciji. Glede kupnine je bil dogovor tak, da bo tožnik kot gradbenik dokončal toženkino stanovanjsko hišo v gradnji, pri čemer bo vrednost stanovanja vzel na račun plačila gradbenih del, manjkajočo razliko do celotne vrednosti gradnje pa bo toženka doplačala. Konec leta 1991 je tožnik napravil obračun del, januarja 1992 pa še obračun za dodatna dela. Ker je prišlo med strankama do spora o vrednosti opravljenih del in dodatnih del, sta se po pogajanjih dne 13.2.1992 dogovorili, da bo toženka plačala tolarsko vrednost 30.000,00 DEM za gradbena dela do 19.2.1992, za dodatna dela pa 75.000,00 DEM, do 22.2.1992. Ker toženka prevzetih obveznosti do tožnika ni izpolnila, je tožnik vložil 21.4.1992 tožbo, s katero je zahteval od toženke plačilo 123.000,00 DEM v tolarski vrednosti.

Toženka je med pravdo vložila nasprotno tožbo, s katero je zatrjevala, da predstavlja sporazum pravdnih strank z dne 13.2.1992 oderuško pogodbo. V nasprotni tožbi je postavila zahtevek, da naj se ugotovi, da je dogovor z dne 13.2.1992 ničen, podrejeno pa naj se razveljavi ter razveljavi tudi kupna pogodba z dne 28.10.1991. Sodišči nižjih stopenj sta po izvedenem postopku ugotovili, da je vrednost vseh po tožniku opravljenih gradbenih del 150.783,00 DEM in da toženka tožniku ničesar ne dolguje, ker je izročila tožniku 95.523,00 DEM vredno stanovanje in mu v gotovini plačala še 53.813,00 DEM. Glede na take ugotovitve sta ocenili, da predstavlja dogovor pravdnih strank z dne 13.2.1992, s katerim se je toženka zavezala tožniku plačati še dodatne zneske, oderuško pogodbo. Zato sta ugodili toženkini nasprotni tožbi in odločili, da je sporazum pravdnih strank z dne 13.2.1992 ničen, ter sta zavrnili tako tožnikov zahtevek na plačilo 123.000,00 DEM v tolarski vrednosti kot nadaljnji toženkin zahtevek iz nasprotne tožbe, da naj se pogodba pravdnih strank z dne 28.10.1991 razveljavi. S tako odločitvijo se je sodišče druge stopnje strinjalo ter je zato zavrnilo tožnikovo pritožbo, v razlogih pa je še menilo, da je zapis z dne 13.2.1992 najbližji izvensodni poravnavi.

V reviziji zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik uveljavljal bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagal, da naj se sodba spremeni tako, da se ugodi njegovemu zahtevku in zavrne nasprotni toženkin zahtevek ali pa izpodbijana sodba razveljavi.

Očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP utemeljuje z izvajanjem, da je sodišče v nasprotju z izvedenim postopkom zaključilo, da je tožnik ustvaril stanje, zaradi katerega kontrola gradnje ni bila možna. Taka ugotovitev je v nasprotju z izpovedbama prič M. in B.. Sodišče se ni opredelilo do razlik med mnenjem izvedenca in drugimi v postopku pribavljenimi mnenji in izpovedbami prič. Sodišče druge stopnje pa na vrsto pritožbenih trditev ni odgovorilo in jih je pavšalno zavrnilo.

Po revizijskih izvajanjih je bila zagrešena tudi zmotna uporaba materialnega prava, predvsem 141. člena ZOR. Zaradi zmotnega materialnopravnega pristopa sta nepopolno ugotovili tudi dejansko stanje. Ob zapisu dogovora 13.2.1992 med strankama ni bilo spora o pogodbenem razmerju, pač pa le o plačilu opravljenih del. Ob takem stanju je uporaba 1097. člena ZOR zmotna, ker je med pravdnima strankama obstajalo razmerje. Če je pri toženki obstajalo napačno prepričanje, da tožniku ne dolguje visokega denarnega zneska, potem ni podlage za uporabo 141. člena ZOR. Pravni vir za rešitev spora je kupna pogodba z dne 28.10.1991, ki je v 3. točki določala medsebojna razmerja pravdnih strank. S to pogodbo niso bila dogovorjena le dodatna dela, ki pa so bistveno vplivala na končni obračun. Sodišči se nista opredelili do posameznih elementov, ki so podlaga za uporabo 141. člena ZOR. Prezrli sta, da je s toženko sodeloval R. B., gradbeni strokovnjak. Njegova izpoved je zato odločilna za rešitev spora in ni možno govoriti o toženkini stiski, lahkomiselnosti, odvisnosti ali neizkušenosti, saj je angažirala ustrezno strokovno pomoč. Pa tudi v težkem gmotnem položaju ni bila. Podan tudi ni objektivni element nesorazmerja med medsebojnimi dajatvami iz 141. člena ZOR. Če je zapis z dne 13.2.1992 predstavljal poravnavo, je vprašanje, ali je 15. člen ZOR sploh možno uporabiti. Tožnik spornih del ni opravljal za trg ampak na podlagi dogovora s toženko.

Izvedenec bi moral zato preveriti tožnikove obračune, medtem ko vodenje gradbene knjige ni bilo obvezno. Za odločitev je pomembno, da je dokazal obseg opravljenih del in ceno, toženka pa ni zanikala tega in je le pavšalno govorila, da naj bi plačala preveč.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena ZPP 1977, v nadaljevanju ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99).

Revizija je utemeljena.

Pri presoji, ali je bila v postopku na nižjih stopnjah zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, je moralo revizijsko sodišče upoštevati razloge obeh izpodbijanih sodb in tožnikove revizijske trditve o domnevnih nejasnostih in pomanjkljivostih teh sodb. Presoja navedenih vsebin kaže po oceni revizijskega sodišča, da se tožnik predvsem ne strinja z dokazno oceno sodišč nižjih stopenj, ki bi morala biti po njegovi oceni drugačna in da je zaradi navedene pomanjkljivosti zgrešena tudi pravna presoja spora. Take pomanjkljivosti je mogoče v revizijskem postopku uveljavljati samo v obsegu, kolikor pomenijo zmotnost materialnopravne presoje, medtem ko dokazne ocene kot elementa dejanskih ugotovitev v reviziji ni mogoče uveljavljati (tretji odstavek 385. člena ZPP). O materialnopravnih razsežnostih spora bo pojasnjeno spodaj. Glede uveljavljenih postopkovnih kršitev pa je ocena revizijskega sodišča, da v reviziji zatrjevane domnevne kršitve niso podane, ker je iz obeh sodb nižjih sodišč razvidna njuna tako imenovana miselna pot sprejetih odločitev, saj sta dovolj jasno pojasnili tako dejansko podlago, kot pravne razloge za sprejeto odločitev (saj je lahko tudi pravno zgrešena sodba v procesnem oziru brez pomanjkljivosti). Torej zatrjevanih procesnih pomanjkljivosti izpodbijani sodbi po presoji revizijskega sodišča ne vsebujeta.

Očitek o procesnih kršitvah enake narave na drugi stopnji, zapisan s trditvijo, češ da sodišče druge stopnje ni presodilo vrste navedb v pritožbi, pa je povsem pavšalen in zato nesposoben procesnopravne presoje. Uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP po ugotovitvah revizijskega sodišča ni bila zagrešena. Zato ocenjuje, da tožnikova revizija v smeri postopkovnih kršitev ni utemeljena.

Utemeljena pa je revizija iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. V tej smeri revizija utemeljeno očita sodiščema nižjih stopenj, da sta spor pravdnih strank presojali iz materialnopravno zmotnih izhodišč. Navedeni materialnopravno zmoten pristop se kaže v smeri obeh v postopkih uporabljenih pravnih podlag: pri odločanju na podlagi oderuške pogodbe - 141. člen ZOR in pri odločanju na podlagi poravnave - 1089. in naslednji členi ZOR.

a) Oderuška pogodba: Predpostavke oderuške pogodbe po 141. členu ZOR so objektivne in subjektivne. Subjektivne morajo biti podane na strani obeh pogodbenikov: Okoriščenec mora vedeti, da je sopogodbenik v stiski ali v težkem gmotnem položaju, da je nezadostno izkušen, lahkomiseln ali odvisen. Take subjektivne razmere na strani sopogodbenika pa mora izkoristiti, tako da izgovori zase ali za tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil (objektivni element).

V postopkih je bilo ugotovljeno, da je tožnik 14.12.1991 obračunal prvotno dogovorjena gradbena dela v višini 7,054.456,00 SIT, da je ta znesek na sestanku s toženko in sodelujočimi 13.2.1992 znižal na 5,814.584,00 SIT, kar je bilo preračunano na 181.750,00 DEM in po odbitku vrednosti stanovanja (95.523,00 DEM) in že prejetega plačila (53.813,00 DEM ali skupaj 149.341,00 DEM), je ostala neporavnana razlika 32.384,00 DEM, glede katere sta stranki pod točko a) sporazuma z dne 13.2.1992 dogovorili, da bo toženka plačala tožniku okroglo razliko 30.000,00 DEM do 19.2.1992. Dalje je bilo ugotovljeno, da je tožnik 11.2.1992 izstavil še obračun za dodatna dela v višini 2,694.785,00 SIT, da sta pravdni stranki na že omenjenem sestanku 13.2.1992 ugotovili to obveznost v višini 75.000,00 DEM in da se je toženka pod točko b) zavezala na navedenem sestanku, da bo tožniku ta znesek plačala do 22.2.1992. Gornje ugotovitve kažejo, da sta bila dne 13.2.1992 dosežena dva sporazuma: Eden za dogovorjena gradbena dela in drugi za dodatna gradbena dela. Z določilom 141. člena ZOR zahtevano očitno nesorazmerje med dajatvama (obveznostima) pogodbenikov bi bilo mogoče v obravnavanem primeru ugotoviti tako, da bi se primerjal obračun za dogovorjena gradbena dela z dogovorom iz točke a) sporazuma, obračun za dodatna dela pa z dogovorom iz točke b) dogovora. Materialnopravno izhodišče sodišč nižjih stopenj, ki sta obveznosti iz obeh dogovorov za opravljena in zaračunana dela sešteli in zaradi tega nista mogli primerjati pravnorelevantnih vrednosti, je bilo napačno. Tak pristop je zato onemogočil pravilno uporabo 141. člena ZOR o obstoju objektivnega elementa.

Materialnopravno pomanjkljiv pa je bil pristop sodišč nižjih stopenj tudi v vrednotenju subjektivnih predpostavk iz 141. člena ZOR: Ni bilo ugotovljeno, v kakšnih okoliščinah in predvsem kdaj naj bi tožnik grozil toženki. Ni bil ocenjen pomen dejstva, da je imela toženka strokovne pomočnike na sestanku 13.2.1992 in tudi pred tem. Prav tako ni bilo upoštevano, da je pred sestankom pribavila cenitev del, ki jo je opravil cenilec M. in da je tudi njen nadzorni organ - M. podal obračun dogovorjenih gradbenih del (ki se je skoraj ujemal z znižanim zneskom, ki ga je tožnik zahteval na sestanku 13.2.1992).

b) Poravnava po 1089. in naslednjih členih ZOR: Če je bil med strankama sklenjen sporazum o gradbenih delih 28.10.1991 (ali okoli tega datuma), to dejstvo ni preprečevalo možnosti poravnave v smislu 1089. in naslednjih členov ZOR zgolj o še preostalih obveznostih pravdnih strank (o plačilu opravljenih del in odpravi pomanjkljivosti gradnje). Namreč predmet poravnave po 1092. členu ZOR je lahko vsaka pravica, s katero lahko kdo razpolaga (tako tudi o obveznostih iz na primer pravnomočne sodbe). Za take poravnave veljajo vse splošne določbe o dvostranskih pogodbah, razen če je zanje določeno kaj drugega (tako na primer ni možen ugovor čezmernega prikrajšanja po 1094. členu ZOR). Določbe obravnavanega poglavja ZOR (o poravnavi) pa je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo, ker je izhajalo iz stališča, da je poravnava pravdnih strank temeljila na napačnem prepričanju pogodbenikov, da toženka dolguje tožniku visok denarni znesek. Zmotnost takega izhodišča je v tem, ker gradi na rezultatih pravdnega postopka (po pribavi izvedeniškega mnenja) in ne na okoliščinah, ki so obstajale v času dogovora pravdnih strank (13.2.1992). Tedaj pa so obstajale med drugim naslednje okolnosti (ki izhajajo iz sodb): da je tožnik podal obračun del, da se toženka z obračunom ni strinjala, ker da je previsok, da je pribavila cenitev M. in svojega nadzornega organa in da sta si obe pravdni stranki pred tem in na sestanku 13.2.1992 pomagali s svetovalci tudi gradbene stroke. Skratka, da so pred zapisom dogovora tekla pogajanja o višini stroškov oziroma obračuna dvoje vrst gradbenih del. Glede na spredaj navedene razloge, po katerih zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, niso bile ugotovljene in predvsem niso bile ocenjene potrebne okoliščine spora, spor pravdnih strank na podlagi dosedanjih ugotovitev ni bilo mogoče razrešiti. Revizijsko sodišče je zato na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP tožnikovi reviziji ugodilo in v izpodbijanem delu razveljavilo sodbi sodišč nižjih stopenj. V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dokazni postopek dopolniti v smereh, ki so v spredaj navedenih razlogih navedene kot pomanjkljivosti. Med drugim bo potrebno ugotoviti okoliščine o grožnjah, ki naj bi jih tožnik uporabil proti toženki. Predvsem pa bo potrebno oceniti že izvedene dokaze, ki pa zaradi drugačnega materialnopravnega prepričanja sodišč nižjih stopenj doslej niso bili upoštevani.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.