Jedro

Pri nadaljevanem motilnem dejanju teče rok za vložitev tožbe, odkar je tožnik izvedel za prvo ravnanje in tistega, ki je motil posest. V skladu z 32. členom SPZ pravočasno vložena tožba za prvo motilno ravnanje zajema tudi nadaljnja motilna ravnanja. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I., III., V. in VIII. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Radovljici je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencema naložilo vzpostavitev prejšnjega stanja hiše (parc. št. 3/5, k. o. X) in gospodarskega poslopja (parc. št. 3/6, k. o. X) tako, da na vhodna vrata hiše namestita kljuko, prvotno ključavnico, odstranita nabiralnik, na vrata gospodarskega poslopja pa namestita prvotno ključavnico. Toženca sta se v bodoče dolžna vzdrževati takih ali podobnih ravnanj, ki bi tožnika motila v njegovi posesti opisanih objektov, vključno z odstranjevanjem žaluzij (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna nazaj na okna hiše namestiti odstranjene žaluzije (II. točka izreka). Toženca je zavezalo, da se v bodoče vzdržita odstranjevanja obstoječih oken ter podobnih ravnanj, ki bi motila tožnika v posesti objekta (III. točka izreka). Tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna nazaj namestiti prvotna okna, je zavrnilo (IV. točka izreka). Tožencema je naložilo, da se v bodoče vzdržita vseh gradbenih in obnovitvenih del ter podobnih ravnanj na hiši, ki bi motila tožnika v njegovi posesti objekta (V. točka izreka). V VI. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna odstranitvi ves vgrajeni material na oknih. Prav tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta v notranjosti hiše dolžna odstraniti vse vgrajene okenske police (VII. točka izreka). Tožencema je naložilo solidarno povračilo 2.357,30 EUR tožnikovih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (VIII. točka izreka).

2. Zoper I., III., V. in VIII. točko izreka se pritožujeta toženca, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Najprej vlagata pritožbo zoper sklep o združitvi štirih pravdnih zadev pod enotno opravilno številko P 67/2016. Poudarjata, da gre v dani situaciji za nadaljevana motilna dejanja. Tožnik je bil v posesti nepremičnine moten nepretrgoma že od 19. 5. 2015 do vložitve vseh tožb, pri čemer pa prvotno stanje posesti ni bilo vzpostavljeno. Tako so bile druga, tretja in četrta tožba vložene prepozno, ugovor litispendence pa je utemeljen. Sodišče bi moralo vse nadaljnje tožbe zavreči kot prepozne oziroma jih zavreči iz razloga, ker je v predmetni zadevi že tekla pravda. Tudi sodišče je že v prvem stavku obrazložitve povedalo, da gre za pravdo med istimi strankami zaradi motenja posesti iste nepremičnine. Kasneje pa je prišlo samo s seboj v nasprotje z ugotovitvijo, da gre za različne zahtevke, vlaganja nadaljnjih tožb pa je dopustilo. S tem, ko tožb ni zavrglo, je kršilo določilo tretjega odstavka 189. člena ZPP. Sicer pa je bilo ravnanje tožencev nujno za pridobitev soposesti na spornih nepremičninah. Toženca nista bila seznanjena z dejstvom, da vrata, ki vodijo v kletne prostore hiše, ne omogočajo normalnega dostopa v hišo. Menila sta, da ima tožnik vedno možnost dostopati do hiše oziroma v njeno notranjost s ključem od kletnih vrat. Menjavo oken sta naročila z namenom izboljšanja lastnosti nepremičnine, saj so bila stara okna in žaluzije dotrajani. Glede na to, da so bili restitucijski zahtevki večinoma zavrnjeni, bi moralo sodišče zavrniti tudi prepovedne zahtevke, če se ti upoštevajo vzajemno, kot zatrjuje sodišče. Zmotna je odločitev v stroškovnem delu. Tožnik ni uspel v štirih zahtevkih, kar predstavlja skoraj polovico njegovih zahtevkov. Na podlagi navedenega bi moralo sodišče pri odločanju uporabiti določilo drugega odstavka 154. člena ZPP in upoštevati delni uspeh tožnika kot merilo za določitev višine priznanih stroškov. Sodišče priznanih stroškov ni konkretiziralo, zato se toženca do njih ne moreta opredeliti. V obrazložitvi sklepa je sicer navedeno, da so stroški odmerjeni na podlagi specificiranega stroškovnika pooblaščenke tožnika, vendar pa toženca s tem stroškovnikom nista seznanjena, zato ugovarjata višini priznanih stroškov. Priglaša stroške pritožbenega postopka in predlagata, da pritožbeno sodišče njuni pritožbi ugodi, sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo podal odgovor. V odgovoru pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom prvega sodišča ter predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbi 426. člena ZPP se obravnavanje tožbe zaradi motenja posesti omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Izključeno je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti posesti ali odškodninskih zahtevkih.

6. Pritožbeno razlogovanje v zvezi z nepravilno odločitvijo o združitvi vseh štirih pravdnih zadev je neutemeljeno. Ravnanje sodišča, ki nadaljnjih treh tožb ni zavrglo in tudi ni sledilo ugovoru litispendence, je povsem pravilno. Pritožba zmotno meni, da gre v danem primeru za nadaljevano motilno dejanje. Enako velja tudi glede razlogovanja sodišča v 23. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, kar pa na pravilnost in zakonitost odločitve ni imelo vpliva, saj je sodišče na koncu sprejelo pravilen zaključek. Bistvenih kriterij za presojo, ali gre pri motenju posesti za nadaljevano motilno dejanje, je v poteku motenja v daljšem časovnem obdobju in na isti način, pri čemer prvotno stanje v vmesnem času ni ponovno vzpostavljeno. Pri nadaljevanem motilnem dejanju teče rok za vložitev tožbe, odkar je tožnik izvedel za prvo ravnanje in tistega, ki je motil posest.(1) V skladu z 32. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ) pravočasno vložena tožba za prvo motilno ravnanje zajema tudi nadaljnja motilna ravnanja. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za takšno situacijo. S prvo tožbo je tožnik uveljavljal vzpostavitev prejšnjega stanja hiše in gospodarskega poslopja na način, da toženca na vhodna vrata hiše namestita kljuko, prvotno ključavnico, odstranita nabiralnik, na vrata gospodarskega poslopja pa namestita prvotno ključavnico in se v bodoče vzdržita takih ali podobnih ravnanj, vključno z odstranjevanjem žaluzij. Ta tožba je bila vložena 9. 6. 2015. Naslednja tožba, ki je bila vložena 27. 7. 2015, je v povezavi z menjavo oken in se torej nanaša na drugačno motilno ravnanje. V tretji tožbi z dne 31. 8. 2015 je tožnik zatrjeval, da sta toženca okna zapolnila s sterudorjem in purpenom, kar ne predstavlja istovrstnega motilnega ravnanja, kot je bilo zatrjevano v drugi tožbi z dne 27. 7. 2015. Četrta tožba z dne 19. 10. 2015 pa se nanaša na vgradnjo okenskih polic. Zaradi raznovrstnosti ne gre ne za ponavljajoča in ne za nadaljevana motitvena ravnanja. Tožnik je po vsakem novem motitvenem ravnanju vložil novo tožbo, prvo sodišče pa jih je pravilno združilo v enotno obravnavanje. Glede na prej pojasnjeno pa je tudi ugovor litispendence povsem neutemeljen. Zadeva I Cp 1457/2013, ki jo izpostavlja pritožba, pa za konkretni primer ni uporabljiva, saj obravnava istovrstna motitvena ravnanja.

7. Toženca v pritožbi zatrjujeta, da je bilo njuno ravnanje nujno za pridobitev soposesti na spornih nepremičninah. Slednje ne more imeti želene teže in je za motenjsko pravdo nebistveno. V motenjskih pravdah se ugotavlja le zadnje posestno stanje in motenje, ne pa pravica do posesti.

8. Sprejete odločitve ne more omajati pritožbeno zatrjevanje o (ne)seznanjenosti tožencev z dejstvom, da vrata, ki vodijo v kletne prostore hiše, ne omogočajo normalnega dostopa v hišo. Enako velja glede njunega zmotnega predvidevanja, da lahko tožnik venomer dostopa do hiše oziroma v njeno notranjost s ključem kletnih vrat. Bistveno je, da sta toženca tožnika motila v posesti hiše in gospodarskega poslopja, pri čemer motitvenih ravnanj niti ne zanikata. Zato tudi ne moreta uspeti z ugovorom, da sta z menjavo oken izboljšala lastnosti nepremičnin.

9. Sodišče pravilno pojasni, da so prepovedni zahtevki postavljeni v povezavi z restitucijskimi. To pa še ne pomeni, da bi moralo zaradi zavrnitve nekaterih restitucijskih zahtevkov enako postopati tudi s prepovednimi zahtevki. Razlog zavrnitve restitucijskih zahtevkov je, kot pravilno razloguje prvo sodišče, v njihovi objektivni nezmožnosti izpolnitve in posledični neizvršljivosti. Večina stvari, ki naj bi bila predmet restitucije, je bila ob zaključku glavne obravnave že uničenih, kar je narekovalo zavrnitev restitucijskih zahtevkov.

10. Pritožba se neutemeljeno zavzema za drugačno stroškovno odločitev. Sicer pravilno opozarja, da so bili štirje restitucijski zahtevki zavrnjeni, vendar pa je treba pri tem upoštevati tudi razloge za zavrnitev, ki so v uničenju stvari, ki bi bile predmet restitucije. Razlog za zavrnitev je, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, objektivna nezmožnost izpolnitve. Stroškovno odločitev je sodišče ustrezno pojasnilo v točkah 44 – 46 obrazložitve. V 45. točki je pojasnjena odmera stroškov; pritožbeni ugovor tožencev, da tožniku priznanih stroškov ne moreta preveriti, pa glede na jasen zapis, da sta pravdni stranki skupaj s sodbo prejeli stroškovnika, ne more biti utemeljen. Navedeno izhaja tudi iz povratnice in odredbe sodišča, da se pravdnima strankama skupaj s sklepom pošlje tudi stroškovnik, zato pritožbena zatrjevanja v zvezi s stroškovno odločitvijo niso utemeljena.

11. Ker pritožba, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, ni utemeljena, podani pa tudi niso pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

12. Toženca s pritožbo nista uspela, zato morata na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP sama nositi stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče pri odločitvi o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili za pravdo potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP). Med takšne pa ni mogoče uvrstiti stroškov za odgovor na pritožbo, ki bistveno ne pripomore k odločitvi pritožbenega sodišča, saj stranka ni navedla ničesar meritorno pomembnega, zato je bil njen odgovor na pritožbo nepotreben. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Op. št. (1): Primerjaj II Cp 92/2016, I Cp 4032/2005, I Cp 1457/2013, I Cp 3366/2014, II Cp 913/2011, I Cp 3351/2015