Jedro

Ukrep odvzema premoženjske koristi je v razmerju do premoženjskega zahtevka subsidiarne narave. Ob dejstvu, da iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da so si obsojenci s kaznivim dejanjem prilastili stvari in denar v skupni vrednosti najmanj 65.429,88 EUR, bi moralo sodišče prve stopnje glede na sprejeto (sicer nepravilno) odločitev, da oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, ugotoviti, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za izrek ukrepa odvzema premoženjske koristi. Po presoji Vrhovnega sodišča so bili podani pogoji za odvzem premoženjske koristi najmanj v višini, kot izhaja iz izreka sodbe ugotovljena vrednost premoženjske koristi, ki so si jo obsojenci pridobili s kaznivim dejanjem. Ker sodišče prve stopnje te premoženjske koristi obsojencem ni odvzelo, je kršilo prvi odstavek 75. člena KZ-1.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi tako, da se ugotovi, da je bila z izpodbijano pravnomočno sodbo kršena določba prvega odstavka 75. člena Kazenskega zakonika.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani so bili obsojeni R. H., I. B. in Z. B. spoznani za krive storitve kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po tretjem in prvem odstavku 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1, za katero je sodišče obsojenemu Z. B. izreklo, obsojenima R. H. in I. B. pa določilo kazen dve leti zapora. Sodišče je slednjima še preklicalo pogojne obsodbe in jima, upoštevajoč določene kazni iz preklicanih pogojnih obsodb in določene kazni iz te sodbe, izreklo enotno kazen dve leti in en mesec zapora oziroma tri leta zapora. Sodišče je obsojencem na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeno kazen zapora vštelo čas, prebit v priporu. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencem naložilo v nerazdelno plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke in 7. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodno takso, oškodovanca A. in V. J. pa je s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom po drugem odstavku 105. člena ZKP napotilo na pravdo. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi zagovornika obsojenega R. H. delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o stroških postopka spremenilo tako, da je obsojenega R. H. oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke in 7. do 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in sodne takse. V ostalem je pritožbo zagovornika obsojenega R. H. in v celoti pritožbi zagovornika obsojenega I. B. ter okrožne državne tožilke zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo vrhovni državni tožilec vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP ugotovi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obsojenim pa ni odvzelo protipravno pridobljene premoženjske koristi, zagrešilo kršitev iz 5. točke 372. člena ZKP, z odsotnostjo obrazložitve tega dejstva pa še kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril obsojeni R. H., ki se strinja s tožilstvom, da je treba sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja vrhovni državni tožilec. Obsojeni H. v nadaljevanju odgovora izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in dokazno oceno sodišča (glede višine škode, povzročene s kaznivim dejanjem, najdenih sledi na kraju dogodka in izvedenskega mnenja). Obsojeni s temi navedbami ne odgovarja na zahtevo za varstvo zakonitosti, temveč po vsebini uveljavlja povsem druge razloge za ugoditev zahtevi za varstvo zakonitosti, kot jih uveljavlja vrhovni državni tožilec. Ker pa je obsojeni odgovor vložil po preteku trimesečnega roka za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti iz tretjega odstavka 421. člena ZKP, Vrhovno sodišče njegovih navedb ni upoštevalo in se do njih ni opredeljevalo.

B-I.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 5. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, ker sodišče prve stopnje kljub temu, da je obsojence spoznalo za krive kaznivega dejanja velike tatvine po tretjem in prvem odstavku 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 20. členom KZ-1 in v izreku sodbe ugotovilo višino protipravne premoženjske koristi, ki so si jo obsojenci pridobili s tem kaznivim dejanjem na škodo oškodovancev A. in V. J., te protipravno pridobljene premoženjske koristi obsojencem ni odvzelo, niti ni ugodilo premoženjskopravnemu zahtevku oškodovancev. Vložnik zahteve pojasnjuje, da je odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi obligatoren ukrep in da dolžnost odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi obstaja tudi takrat, ko oškodovanec poda premoženjskopravni zahtevek, pa ga sodišče napoti na pravdo. Ker sodišče v sodbi ni obrazložilo, zakaj obsojencem ni odvzelo protipravno pridobljene premoženjske koristi, čeprav so bili izpolnjeni zakonski pogoji za ta ukrep, je podana tudi kršitev iz 11. točke 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Po stališču vložnika zahteve je mogoče ugotoviti, da je sodba pomanjkljiva tudi iz razloga, ker se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni opredelilo do priglašenega premoženjskopravnega zahtevka v odnosu do višine škode, povzročene s kaznivim dejanjem, ki jo je ugotovilo v izreku obsodilne sodbe. Kršitev procesnega zakona pa je mogoče očitati tudi sodišču druge stopnje, ker ni ugotovilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, na katero mora paziti po uradni dolžnosti in razveljavilo sodbe sodišča prve stopnje. Ker odvzem protipravno pridobljene premoženjske koristi ni kazenska sankcija, se vložnik zahteve tudi sprašuje, ali je stališče sodišča druge stopnje glede uporabe načela prepovedi spremembe na slabše v obravnavanem primeru sploh utemeljeno.

5. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja naslednja, za odločitev ključna, dejstva: pooblaščenec oškodovancev je tekom postopka priglasil premoženjskopravni zahtevek, v katerem primarno zahteva vrnitev odtujenih predmetov (gotovine in nakita) in povrnitev materialne škode v skupni vrednosti 63.900,00 EUR s pp, podredno pa povrnitev celotne materialne škode v višini 63.900,00 EUR s pp (list. št. 334-336). Kot izhaja iz obrazložitve premoženjskopravnega zahtevka, je vrednost odtujenih predmetov (predelane plemenite kovine – nakita) za oškodovanca neprecenljiva oziroma neskončne materialne vrednosti, nekateri predmeti pa so numizmatični in izredne spominske vrednosti. Neupoštevajoč navedeno pa oškodovanca ocenjujeta, da minimalna vrednost odtujenih predmetov znaša najmanj 10.500,00 EUR. V zaključni besedi na glavni obravnavi dne 7. 2. 2012 je pooblaščenec oškodovancev navedel, da je dokazni postopek potrdil in pokazal, da sta bila oškodovanca oškodovana za najmanj 64.505,40 EUR in 10.000,00 USD, kar pomeni, da je premoženjskopravni zahtevek oškodovancev v celoti utemeljen. Na glavni obravnavi dne 27. 3. 2012 je okrožna državna tožilka modificirala obtožbo (med drugim) tako, da se znesek 64.505,40 EUR nadomesti z zneskom 59.343,35 EUR, s čimer se je pooblaščenec oškodovancev strinjal. iz opisa obsojencem očitanega kaznivega dejanja velike tatvine v sostorilstvu po tretjem in prvem odstavku 205. člena KZ-1 v zvezi z 20. členom KZ-1, vsebovanega v krivdoreku sodbe sodišča prve stopnje, izhaja, da so si obsojenci s kaznivim dejanjem pridobili stvari v skupni vrednosti najmanj 65.429,88 EUR, za kolikor so oškodovali A. in V. J. Sodišče prve stopnje je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca s celotnim priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. V razlogih sodbe je navedlo, da sodišče ne razpolaga z dovolj podatki, da bi lahko odločilo o višini priglašenega premoženjskopravnega zahtevka oškodovancev, saj slednja ocenjujeta, da gre za predmete neprecenljive in numizmatične vrednosti, z nadaljnjim izvajanjem teh dokazov pa bi se kazenski postopek nedvomno preveč zavlekel, česar pa sodišče, glede na to, da so bili vsi trije obsojenci v priporu, ni moglo dopustiti. Premoženjskopravnega zahtevka v delu, ki se nanaša na povračilo materialne škode zaradi poškodbe stanovanjske hiše, pa oškodovanca nastanka škode nista dokazala z računi za popravilo hiše, zato mu sodišče ni moglo ugoditi in je zato oškodovanca z njim napotilo na pravdo. Ukrepa odvzema protipravno pridobljene premoženjske koristi sodišče prve stopnje obsojencem ni izreklo.

državna tožilka je zoper sodbo sodišča prve stopnje vložila pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji in o premoženjskopravnem zahtevku po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 374. členom ZKP, v kateri med drugim navaja, da bi sodišče prve stopnje glede na podatke spisa lahko odločilo tudi o premoženjskopravnem zahtevku oškodovancev vsaj v višini odtujenih (in ne vrnjenih) predmetov in denarja, katerih vrednost je sodišče ugotovilo kot dokazano. Pritožbeno sodišče je sicer pritrdilo pritožbenim navedbam, vendar predlog pritožnice, naj pritožbeno sodišče obsojenim naloži v plačilo tudi priglašeni odškodninski zahtevek, vseeno kot neutemeljen zavrnilo z obrazložitvijo, da državni tožilec ni stranka adhezijskega postopka in zato nima pravice do pritožbe zoper odločitev sodišča, da oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Po stališču pritožbenega sodišča bi pritožnica lahko edinole predlagala, da se obsojenim odvzame protipravno pridobljena premoženjska korist, česar pa v pritožbi ne uveljavlja, pritožbeno sodišče pa bi prekoračilo svoja pooblastila, če bi samo odločalo o tem.

B-II.

6. Odločanje o premoženjskopravnem zahtevku predstavlja kazenskemu postopku pridruženi (adhezijski) postopek. Smisel adhezijskega postopka je v tem, da se oškodovancu čim prej in s čim manjšimi stroški povrne škoda, ki mu je bila povzročena s kaznivim dejanjem. Predvsem odpade potreba po posebnem pravdnem postopku, v katerem bi se z namenom ugotavljanja obstoja in višine škode ponavljali bolj ali manj isti dokazi kot v kazenskem postopku. Zato po določbi prvega odstavka 100. člena ZKP ni dovoljeno obravnavanje tega zahtevka v kazenskem postopku le v primeru, če bi se s tem kazenski postopek preveč zavlekel. Pri presoji, ali bi se zaradi obravnavanja premoženjskopravnega zahtevka kazenski postopek preveč zavlekel, je treba pretehtati, katere dokaze bi bilo potrebno izvesti glede presoje utemeljenosti tega zahtevka in kaj to pomeni v primerjavi z dokazi, ki jih bo moralo sodišče izvesti glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP sme sodišče napotiti oškodovanca na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom samo v primeru, če podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo o tem zahtevku. Navedeno torej pomeni, da v primeru, ko je višina škode zakonski znak kaznivega dejanja in jo mora kazensko sodišče že zaradi tega ugotavljati v dokaznem postopku, sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom ne sme napotiti na pravdo (tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 76/2010 z dne 20. 1. 2011). Na podlagi ugotovitve, da vsebuje v obravnavanem primeru opis kaznivega dejanja v izreku obsodilne sodbe natančen izračun povzročene škode (to je vrednost ukradenih predmetov in denarja) in da je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ugotavljalo dejstva in izvajalo dokaze glede višine škode, ki je bila oškodovancema povzročena s kaznivim dejanjem, ter se do višine povzročene škode opredelilo v obrazložitvi sodbe, Vrhovno sodišče ugotavlja, da dajejo podatki kazenskega postopka zanesljivo podlago za prisojo premoženjskopravnega zahtevka (najmanj) v višini v izreku sodbe ugotovljene vrednosti ukradenih predmetov in denarja, ki so si jih obsojenci prilastili na škodo obeh oškodovancev. Po presoji Vrhovnega sodišča je zato sodišče prve stopnje z napotilom oškodovancema, da v pravdi uveljavljata celoten premoženjskopravni zahtevek, ker glede na navedbe oškodovancev o neprecenljivi in numizmatični vrednosti ukradenih predmetov nima podlage za odločitev o njihovi vrednosti, z nadaljnjimi dokazi pa bi se postopek preveč zavlekel, kršilo določbo drugega odstavka 105. člena ZKP. Ne drži pa očitek zahteve, da je v tem pogledu obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje pomanjkljiva, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj dejstev in okoliščin, na podlagi katerih je ugotovilo višino škode, ki jo je zapisalo v izrek sodbe, ne more uporabiti tudi pri presoji utemeljenosti premoženjskopravnega zahtevka. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi pojasnilo, da o premoženjskopravnem zahtevku ne more odločiti zato, ker nima podatkov o tem, kolikšne numizmatične oziroma neprecenljive vrednosti so bili odtujeni predmeti. Ni namreč mogoče sprejeti stališča, da sodba o nečem nima razlogov, če so razlogi sodbe zgrešeni.

7. Ukrep odvzema premoženjske koristi, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, izhaja iz načela, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma gre za izravnavo stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja (prvi odstavek 74. člena KZ-1). Po prvem odstavku 75. člena KZ-1 se storilcu ali drugemu prejemniku koristi odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska korist, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če pa mu jih ni mogoče odvzeti, se mu odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi. Izhajajoč iz določbe prvega odstavka 76. člena KZ-1 (varstvo oškodovanca) se ukrep odvzema premoženjske koristi (ki se izvrši v korist proračuna) v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca vselej uporabi subsidiarno, kar pomeni, da ga je sodišče dolžno izreči, če ugotovi, da je obdolženec s kaznivim dejanjem pridobil premoženjsko korist, in: a) če oškodovanec ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka, b) če je bil oškodovancu v kazenskem postopku prisojen premoženjskopravni zahtevek, kadar premoženjska korist presega oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahtevek, ali c) če sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

8. Vrhovno sodišče je v obravnavanem primeru ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni imelo zakonske podlage za napotitev oškodovancev na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom in je s tem prekršilo drugi odstavek 105. člena ZKP. Upoštevajoč zgoraj navedeno izhodišče, da je ukrep odvzema premoženjske koristi v razmerju do premoženjskega zahtevka subsidiarne narave, in dejstvo, da iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe izhaja, da so si obsojenci s kaznivim dejanjem prilastili stvari in denar v skupni vrednosti najmanj 65.429,88 EUR, bi moralo sodišče prve stopnje glede na sprejeto (sicer nepravilno) odločitev, da oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo, nadalje še ugotoviti, ali so v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za izrek ukrepa odvzema premoženjske koristi. Po presoji Vrhovnega sodišča so bili ti pogoji podani, in sicer za odvzem premoženjske koristi najmanj v višini 65.429,88 EUR, kot izhaja iz izreka sodbe ugotovljena vrednost premoženjske koristi, ki so si jo obsojenci pridobili s kaznivim dejanjem. Ker sodišče prve stopnje te premoženjske koristi obsojencem ni odvzelo, je kršilo prvi odstavek 75. člena KZ-1. Ni pa s tem zagrešilo s strani vložnika zatrjevane kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Sodišče ni dolžno v obrazložitvi sodbe navajati razlogov o tistem, o čemer ni odločilo, pa bi ob pravilni razlagi in uporabi prava moralo. V takem primeru bo podana kršitev materialnega prava.

9. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 346/2008 z dne 23. 10. 2008 ob razlagi določbe prvega odstavka 424. člena ZKP obrazložilo, da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi in katere mora vložnik konkretizirati, ne pa jih le poimensko navesti. Ker vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti ne konkretizira, katere kršitve procesnega zakona uveljavlja s trditvami, da pritožbeno sodišče pazi na kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP po uradni dolžnosti, nadalje trdi, da bi lahko celo ugotovili, da je državna tožilka v pritožbi, kljub izrecni navedbi nedopustnega pritožbenega razloga, opozorila na to, da obsojenci ne morejo zadržati pridobljene premoženjske koristi, kar je po mnenju vložnika moč razumeti, kot da je pritožnica uveljavljala tudi pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona ter da je vprašljivo stališče pritožbenega sodišča glede uporabe načela prepovedi spremembe na slabše v zvezi z uporabo ukrepa odvzema premoženjske koristi, Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ni moglo preizkusiti.

C.

10. Zahteva za varstvo zakonitosti je vložena v škodo obsojencev, kar v zahtevi ugotavlja tudi vložnik zahteve. Čeprav odvzem premoženjske koristi ni kazenska sankcija, pa nedvomno posega v premoženjsko stanje obsojenca ali druge osebe, ki jo je dolžna vrniti ali se ji odvzame ustrezni del njenega premoženja ali mora plačati ustrezno denarno nadomestilo. Po določbi prvega odstavka 503. člena ZKP sme sodišče izreči odvzem premoženjske koristi v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, v sklepu o sodnem opominu ali v sklepu o vzgojnem ukrepu ter v sklepu, s katerim izreče varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu in obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti po kazenskem zakoniku. Okoliščina, da je bila premoženjska korist pridobljena s kaznivim dejanjem, je torej predpogoj, da se ta ukrep izreče na prvi ali drugi stopnji, ne more pa se ga izreči s posebnim sklepom, kadar ni bil izrečen v sodbi ali sklepu iz prvega odstavka 503. člena ZKP, ali zaradi splošne varnosti ali razlogov morale, kot je to mogoče pri obveznem odvzemu nekaterih predmetov, na primer mamil po petem odstavku 186 člena KZ-1. V obravnavanem primeru sodišče v nasprotju z določbo prvega odstavka 75. člena KZ-1, ni izreklo odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ta kršitev kazenskega zakona je v korist obsojencev in je zato Vrhovno sodišče ne more odpraviti s spremembo sodbe sodišča prve in druge stopnje, ampak jo lahko v skladu z določbo drugega odstavka 426. člena ZKP le ugotovi, ne da bi poseglo v pravnomočno sodbo. Ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko obsojencem ni izreklo odvzema premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem, čeprav so bili za to podani zakonski pogoji, kršilo določbo prvega odstavka 75. člena KZ-1 na način naveden v 5. točki 372. ZKP, je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe.