Jedro

Tožnica je bila na podlagi odločbe ZZZS z dne 1. 4. 2021 od dne 22. 4. 2021 dalje zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, kljub temu pa na delo ni prišla in toženke ni obvestila o razlogih za svojo odsotnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica vedela, da nima urejenega bolniškega staleža od 19. 3. 2021 tudi, če odločbe ZZZS z dne 1. 4. 2021 ni prejela. Zadnja odločba ZZZS, s katero je tožnica razpolagala, se je nanašala na čas do 18. 3. 2021, zato je tožnica vedela, da od 19. 3. 2021 nima urejenega bolniškega staleža, kar je zaslišana tudi potrdila, zato bi se morala pozanimati o svojem statusu od 19. 3. 2021, česar pa ni storila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bila hudo malomarna. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, bi povprečno skrben človek moral vedeti, da mora po izteku bolniškega staleža ali nazaj na delo ali pa si nadalje urediti bolniški stalež. To velja tudi za tožnico, kot visoko izobraženo delavko, ki je vedela, da ima bolniški stalež urejen le do 18. 3. 2021, njeno zdravstveno stanje pa na to ni vplivalo, kot je to pojasnila sodna izvedenka, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni vzelo v obzir tožničinega zdravstvenega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka), z izpodbijano sodbo pa zavrnilo primarni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi, vzpostavitev delovnega razmerja in priznanja pravic iz delovnega razmerja (II. točka izreka) ter podredni zahtevek glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi in plačila denarnega povračila (III. točka izreka) ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica. Uveljavlja kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni zaslišalo prič A. A. (tožničine mame) in B. B. (tožničinega moža) glede njenega zdravstvenega stanja v spornem obdobju. Kršitev je podana tudi iz razloga, ker sodišče ni postavilo novega izvedenca, saj je bilo mnenje sodne izvedenke C. C. nejasno in nepopolno ter nestrokovno, zato je podana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v povezavi z 254. členom ZPP. Podana je tudi kontradiktornost in nejasnost v obrazložitvi (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj je sodišče zapisalo, da priče niso potrdile navedb tožnice, da je bila neaktivna zaradi zdravstvenih težav, nato pa izpostavi izpovedi prič D. D. in E. E., da tožnica ni namenoma ravnala na pasiven način, ampak drugačnega ravnanja ni bila sposobna. Izpostavlja, da sodna izvedenka ni ustrezno upoštevala vseh stresorjev. Prav tako ni ustrezno ovrednotila travmatičnih izkušenj, ki so zaznamovale tožnico (smrt zaradi samomora, nasilje, poskus samomora, grozeča izguba doma, …). Zapisala je, da kolikor ne bi imela težav v službi, bi se lahko s stresorji v družinskem okolju soočila konstruktivno, kot zmeraj do tedaj. Tožnica česa takega še ni doživela, izvedenka pa te stresorje enači z drugimi (ki jih ne navede) bistveno manjšega pomena. Izvedenka utemelji ugotovitev, da naj bi bila sposobnost presoje zmanjšana, a ne bistveno, na podlagi dejstva, da je osebna zdravnica redno in nadpovprečno velikokrat obveščala tožnico, kar ni primerno. Tožnica ni bila zmožna funkcionirati, njena presoja oziroma razsodnost je bila zmanjšana, zato se ni mogla odzivati na obvestila. Izvedenka bi že na podlagi spisa lahko zaključila, da tožnica ni bila zmožna opravljati dela, za to niso nujno potrebni izvidi psihiatričnega vodenja, ampak je to mogoče razbrati iz navedb osebne zdravnice in bližnjih, ki so bili v stiku s tožnico. Delo tožnice je zahtevno, zaradi zdravstvenih težav pa bi lahko prihajalo do napak, ki bi lahko bile usodne. Dejstvo, ali je bila tožnica upravičeno odstotna, je pomembno, saj svoje odsotnosti ni mogla sporočiti zaradi zdravstvenega stanja. Zaradi anskiozno depresivne in prilagoditvene motnje je bila neodzivna in nezmožna komunikacije, zato delodajalca ni mogla obvestiti o odsotnosti, kot tudi ne iz razloga, ker odločbe ZZZS z dne 1. 4. 2021 niti ni prejela. Da je bila tožnica v takšnem stanju, je potrdila D. D. Slednja je zapisala, da je bila tožnica dne 8. 5. 2021 začudena, ko ji je povedala za odločbo, ker je ni prejela. Zaradi slabega zdravstvenega stanja, ki je trajalo od januarja 2021 in se v aprilu 2021 ni spremenilo, je bila v dobri veri, da je njen bolniški stalež urejen, vse do klica nadrejene dne 10. 5. 2021. Sodišče pri presoji, da bi tožnica morala skladno s skrbnostjo povprečnega odraslega človeka opraviti ustrezne poizvedbe in se prepričati, ali je tudi po 18. 3. 2021 v bolniškem staležu, ne upošteva zdravstvenega stanja tožnice, ki ni bila zmožna niti komunikacije z zdravnico in domačimi. Glede na zdravstveno stanje tožnice, ji sodišče nesprejemljivo nalaga pričakovano skrbnost. Zaradi zdravstvenega stanja tožnice je napačna tudi ugotovitev, da je bila hudo malomarna. Prav tako je nepravilna ugotovitev, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Iz izpovedi zakonite zastopnice toženke izhaja, da je laboratorij deloval nemoteno, tožnica je bila na daljši bolniški, zato njena odsotnost ni ovirala delovanja laboratorija. Razlog za odpoved je bila namera zakonite zastopnice toženke, da se znebi tožnice, česar sodišče ni upoštevalo. Sledilo je le izpovedi zakonite zastopnice toženke. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka navedbe tožnice in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, v nadaljevanju pa se opredeljuje le do pritožbenih navedb, ki so bistvene za odločitev.

6. Ni podana očitana kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi zavrnitve dokaznega predloga tožnice za zaslišanje A. A. in B. B. Strankina pravica do izvedbe predlaganih dokazov ni absolutna. Sodišče je dolžno izvesti le tiste dokaze, ki so pomembni za ugotovitev odločilnih dejstev, v presoji sodišča pa je, da odloči, kateri dokazi se bodo izvedli (213. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je v 4. točki obrazložitve sodbe pojasnilo, da ni zaslišalo A. A. in B. B., zaslišanje katerih dveh je tožnica predlagala v zvezi s stresnim dogajanjem v njenem zasebnem življenju, saj se je o tem prepričalo že na podlagi ostalih izvedenih dokazov. Ker je bilo za presojo, ali je bila tožnica glede na svoje zdravstveno stanje sposobna komunikacije, potrebno strokovno znanje sodne izvedenke psihiatrične stroke, zaslišanje prič glede tega ni bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno utemeljeno zavrnilo dokazni predlog tožnice.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici dne 21. 5. 2021 iz razloga po 2. in 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), zakonita. Tožnica najmanj pet zaporednih dni, oziroma od 22. 4. 2021 dalje ni prišla na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa toženke ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti, s čimer je iz hude malomarnosti huje kršila svoje delovne obveznosti.

8. Tožnica je bila na podlagi odločbe ZZZS z dne 1. 4. 2021 od dne 22. 4. 2021 dalje zmožna za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno, kljub temu pa na delo ni prišla in toženke ni obvestila o razlogih za svojo odsotnost. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica vedela, da nima urejenega bolniškega staleža od 19. 3. 2021 tudi, če odločbe ZZZS z dne 1. 4. 2021 ni prejela. Zadnja odločba ZZZS, s katero je tožnica razpolagala, se je nanašala na čas do 18. 3. 2021, zato je tožnica vedela, da od 19. 3. 2021 nima urejenega bolniškega staleža, kar je zaslišana tudi potrdila, zato bi se morala pozanimati o svojem statusu od 19. 3. 2021, česar pa ni storila, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo, da je bila hudo malomarna. Kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, bi povprečno skrben človek moral vedeti, da mora po izteku bolniškega staleža ali nazaj na delo ali pa si nadalje urediti bolniški stalež. To velja tudi za tožnico, kot visoko izobraženo delavko, ki je vedela, da ima bolniški stalež urejen le do 18. 3. 2021, njeno zdravstveno stanje pa na to ni vplivalo, kot je to pojasnila sodna izvedenka, zato pritožba neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni vzelo v obzir tožničinega zdravstvenega stanja. Poleg tega je D. D. tožnici dne 8. 5. 2021 povedala, da nima urejenega bolniškega staleža, pa tožnica kljub temu ni poklicala toženke, da bi pojasnila, zakaj ni prišla na delo, ampak je morala toženka kontaktirati tožnico. Pritožbene navedbe, da tožnica pred 10. 5. 2021 niti ni vedela, da nima urejenega bolniškega staleža, so tako neutemeljene.

9. Pritožba neutemeljeno vztraja, da tožnica zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bila sposobna urediti bolniškega staleža. Tožnica je sicer v letu 2021 res imela zdravstvene težave psihičnega izvora, vendar slednje ni bistveno okrnilo njenega razumevanja in funkcioniranja, saj je sodna izvedenka ugotovila, da je bila sposobna urejati bolniški stalež in komunicirati s toženko kljub psihični destabilizaciji. Da razumevanje tožnice ni bilo okrnjeno, da je razumela pomen svojih ravnanj in je bila sposobna komunikacije, so potrdile tudi priče D. D., tožničina osebna zdravnica, E. E., ki je izvedla psihiatrični pregled tožnice dne 13. 5. 2021, in F. F., ki je izvedla psihološko obravnavo tožnice v marcu in aprilu 2021. Tožnica tudi ni zanikala navedb sodne izvedenke v mnenju, da ji je ob pregledu povedala, da če bi prejela odločbo ZZZS z dne 1. 4. 2021, bi nedvomno ukrepala in poskusila za ta čas urediti vsaj koriščenje dopusta. Že iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da je tožnici zdravstveno stanje onemogočalo urejanje bolniškega staleža in javljanje toženki.

10. Tožnica sodišču prve stopnje v zvezi z ugotovitvijo, da ni bila neaktivna zaradi zdravstvenih težav, neutemeljeno očita kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bilo podano nasprotje in nejasnost v obrazložitvi. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da sodišče prve stopnje ne sledi navedbam tožnice, da je bila pri javljanju o razlogih za svojo odsotnost neaktivna zaradi zdravstvenih težav. V 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zgolj povzelo izpovedi prič D. D. in E. E., ki sta obe povedali, da je bila tožnica sposobna komunikacije in razumeti pomen svojih ravnanj. Na podlagi teh izpovedi in trditev tožnice, da je nemudoma, ko je izvedela za odločbo ZZZS z dne 1. 4. 2021, pričela z urejanjem bolniškega staleža, je sodišče prve stopnje napravilo pravilen zaključek, da tožničina neaktivnost (v zvezi z očitki iz izredne odpovedi, da ni javila razlogov za svojo odsotnost), ni posledica njenih zdravstvenih težav, čeprav je D. D. izrazila mnenje, da drugačnega ravnanja tožnica ni bila zmožna, saj je to prepričljivo ovrgla sodna izvedenka psihiatrične stroke.

11. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o relativno bistveni kršitvi pravil postopka, ker sodišče prve stopnje ni postavilo novega izvedenca psihiatrične stroke (kršitev 254. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je ustrezno pojasnilo, zakaj je sledilo izvedenskemu mnenju C. C. in ni postavilo novega izvedenca. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovijo sodišča prve stopnje, da niso bili izpolnjeni pogoji za postavitev novega izvedenca iz drugega in tretjega odstavka 254. člena ZPP, saj je bilo mnenje sodne izvedenke C. C. jasno, strokovno, popolno in brez nasprotij. Nestrinjanje tožnice z ugotovitvijo sodne izvedenke ni utemeljen razlog za postavitev novega izvedenca.

12. Izvedenka je ustrezno pojasnila svoje stališče o sposobnosti tožnice, da ureja bolniški stalež in komunicira s toženko, tako v mnenju kot dopolnitvi mnenja in ob zaslišanju. Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je bilo pri tožnici več stresorjev od leta 2019, tako v osebnem življenju (bolezen in smrt očeta, finančne težave družine, samomor tasta, duševne težave moža) kot na delovnem mestu (izguba mesta predstojnice, premestitev iz enote G. v H.). Pritožbeni očitek, da izvedenka ni navedla stresorjev, ki jih je upoštevala, ne držijo, prav tako iz mnenja ne izhaja, da izvedenka enači samomor in poskus samomora v družini z drugimi stresorji, ampak je le naštela stresorje, s katerimi se je soočala tožnica. Pojasnilo, da tožnica ne bi imela težav in bi se lahko s stresorji v družinskem okolju soočila konstruktivno, kot se je zmeraj do tedaj, je potrebno upoštevati v sklopu celotnega mnenja. Iz celotnega mnenja izhaja, da bi se tožnica, glede na njeno osebnostno strukturo, s stresorji v družinskem okolju lahko soočila konstruktivno, če ne bi imela tudi težav v službi.

13. Dokazni postopek ni potrdil trditev tožnice, da zaradi svojega zdravstvenega stanja ni bila sposobna funkcionirati, da ni bila sposobna toženki sporočiti razloge za svojo odsotnost. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tožničino zdravstveno stanje, zaradi katerega je bila na bolniškem staležu, vendar je hkrati pravilno upoštevalo tudi ugotovitve izvedenke, da tožnici njene zdravstvene težave niso preprečevale komunikacije in sposobnosti urejanja bolniškega staleža. Sodna izvedenka slednjega ni temeljila le na ugotovitvi, da je osebna zdravnica tožnico nadpovprečno velikokrat obveščala o ureditvi bolniškega staleža, ampak predvsem na temu, da je bila pri tožnici ohranjena realitetna kontrola kljub psihični destabilizaciji, da je razumela pomen svojih odločitev in ni bila psihotična, njen stik z realnostjo ni bil ukinjen zaradi blodenj, prav tako ni prišlo do kognitivnega upada.

14. Tako za očitano kršitev po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 kot za kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni pomembno, ali je bila tožnica upravičeno odsotna z dela. Tožnici se očita hujša kršitev delovnih obveznosti, ker delodajalca ni obvestila o tem, zakaj je po 22. 4. 2021 ni bilo na delo, čeprav bi to morala in lahko storila. Prav tako niso pomembne tožničine zdravstvene težave, saj je sodna izvedenka ugotovila, da niso bile takšne narave, da bi tožnici onemogočale komunikacijo s toženko in urejanje bolniškega stalžea. Čeprav je tožnica imela zdravstvene težave od januarja do aprila 2021, pa je bilo ugotovljeno, da je od 22. 4. 2021 zmožna za delo v skrajšanjem delovnem času. Tožnica v delovnem sporu niti ne more uveljavljati, da je bila odločba ZZZS napačna, poleg tega, kot že rečeno, se ji ne očita, da je bila z dela neupravičeno odsotna, ampak le, da je bila odsotna, toženke pa o razlogih za to ni obvestila, čeprav bi to morala storiti in je bila to tudi zmožna storiti. Glede na navedeno je nepomembno, ali bi sodna izvedenka lahko na podlagi izvedenih dokazov podala oceno, ali je bila tožnica zmožna za delo po 22. 4. 2021.1

15. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je toženka izkazala tudi nadaljnji pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. Toženka je glede na odločbo ZZZS z dne 1. 4. 2022 pričakovala, da bo tožnica z 22. 4. 2021 pričela opravljati delo, čeprav v trajanju 4 ure dnevno, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je bila tožnica na dlje časa trajajočem bolniškem staležu. Zakonita zastopnica toženke je tudi povedala, da so delo v laboratoriju načrtovali upoštevajoč odločbe ZZZS o tožničinem bolniškem staležu. Nenapovedana odsotnost tožnice je vplivala na nemoteno organizacijo dela toženke, čeprav je toženka kljub temu zagotovila delovanje laboratorija, saj je to morala storiti. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, sta le dve delavki imeli pristojnost potrjevanja izvidov, ki so bili nujni za nadalje delo zdravnikov, ena od teh je bila tožnica. Pritožbeno sodišče se zato strinja s prvostopenjskim zaključkom, da je tožničino nejvaljanje odsotnosti vplivalo na normalno organizacijo delovnega procesa toženke, ki je posledično utemeljeno izgubila zaupanje v delo tožnice. Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi tožničino zdravstveno stanje, vendar glede na ugotovitev, da je bila tožnica sposobna komunikacije in urejanja bolniškega staleža, utemeljeno temu ni dalo večjega poudarka. Opredelilo se je tudi do navedb tožnice, da je prejela odpoved, ker se jo je želela direktorica toženke znebiti. Toženka je dokazala, da je za odpoved imela utemeljen odpovedni razlog, izkazala je vse pogoje za podajo izredne odpovedi, že iz tega razloga je nepomembno, ali je zakonita zastopnica toženke v tožnici videla konkuretnko, pri čemer je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sledilo tovrstnim, sicer povsem pavšalnim, navedbam tožnice.

16. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi, kot tudi razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), prav tako pa svoje stroške krije toženka, saj v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije sam svoje stroške ne glede na uspeh v postopku (41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih).

1 Sodna izvedenka je sicer jasno in prepričljivo pojasnila, da takšne ocene, ker se tožnica ni odzvala na psihiatrično obravnavo v spornem obdobju, ni mogla podati, saj bi za to potrebovala objektivne ocene psihičnega stanja tožnice, tožnica pa je bila pred izredno odpovedjo le na psihiatričnem pregledu dne 22. 3. 2021, pri čemer iz takratnega mnenja dr. I. I. izhaja, da ni mogel opraviti poglobljene diagnostike. Pri tem velja še izpostaviti, da je tudi tožničina osebna zdravnica zaslišana povedala, da brez izvida psihiatrične obravnave ni bilo več mogoče urejati bolniškega staleža.