Jedro

Tožniku bi se lahko ob priznani ustrezni invalidnosti po drugih predpisih upoštevala prišteta doba zaradi osebnih okoliščin, le upoštevajoč določbo 138. člena ZPIZ-2. Skladno z zahtevo v citiranem členu, bi bil lahko zavarovanec upravičen do višje odmere pokojnine, če bi imel potrjen status vojaškega invalida od I. do VI. skupine oziroma civilnega invalida vojne od I. do VI. skupine. Slednje zahteve tožnik, ki je vojaški mirovni invalid IX. skupine s 30 % invalidnostjo, ne izpolnjuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 18. 9. 2023 in številka zadeve: ..., številka dosjeja: ... z dne 25. 5. 2023 ter na ponoven izračun starostne pokojnine z upoštevanjem Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev iz leta 1978. 2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Ne soglaša z obrazložitvijo v 11. in 12. točki, saj ni zaprosil za prišteto dobo. Določilo 138. člena ZPIZ-2 določa pogoje za pridobitev prištete dobe za vojaške mirovne invalide od I. do VI. skupine. Ker je zaradi poškodbe predčasno prekinil služenje vojaškega roka, je moral posledično delati dalj časa, da je pridobil pravico do starostne pokojnine, kot če bi vojaški rok služil v celoti. O pogojih upokojevanja vojaških mirovnih invalidov od VI. do IX. skupine, bi moralo presojati Ustavno sodišče, ker gre za pravno praznino. Nepravično je obravnavan kot vojaški mirovni invalid IX. skupine po ZPIZ-2, ker ne ureja posebnih pravic invalidom IX. skupine. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pa opisuje v 17., 18. in 19. členu pravice vojaških invalidov pri upokojevanju, ki v ZPIZ-2 niso več omenjene. Gre za očiten primer kršenja 155. člena Ustave RS. Ustavno sodišče bi moralo odločati o pravicah vojaških mirovnih invalidov in se opredeliti do sprememb pogojev za pridobitev pravice do starostne pokojnine za vojaške mirovne invalide od VI. do IX. skupine.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku tudi ni prišlo do absolutno bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev določb Ustave RS. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno in obširno obrazložilo s pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

5. Predmet sodne presoje je dokončna odločba toženca z dne 18. 9. 2023 v zvezi z odločbo z dne 25. 5. 2023, s katero je bila tožnikova zahteva za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe po določbi 183. člena ZPIZ-2 zavrnjena.1

6. Tudi v pritožbeni obravnavi ostaja sporno, ali bi se morala tožniku starostna pokojnina odmeriti upoštevaje določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, ki je veljal v času nastanka invalidnosti tožnika.2

7. Pravilna je obrazložitev sodišča v 4. točki, da toženec priznava in odmerja pravice zgolj po določbah veljavnega ZPIZ-2. Tožniku bi se lahko ob priznani ustrezni invalidnosti po drugih predpisih upoštevala prišteta doba zaradi osebnih okoliščin, le upoštevajoč določbo 138. člena ZPIZ-2. Skladno z zahtevo v citiranem členu, bi bil lahko zavarovanec upravičen do višje odmere pokojnine, če bi imel potrjen status vojaškega invalida od I. do VI. skupine oziroma civilnega invalida vojne od I. do VI. skupine. Slednje zahteve tožnik, ki je vojaški mirovni invalid IX. skupine s 30 % invalidnostjo, ne izpolnjuje.

8. Neutemeljen mora ostati pritožbeni očitek o neutemeljenosti razlogovanja sodišča o pogojih za priznanje prištete dobe za pridobitev in odmero pravic na podlagi osebnih okoliščin. Sodišče je v 11. točki pojasnilo, da se upoštevajoč splošna pravna načela za posamezne pravice upoštevajo predpisi, veljavni na dan vložene zahteve, razen če ni za posamezno pravico posebej in drugače odločeno. Tožnik je vložil zahtevo za priznanje pravice v času veljavnosti ZPIZ-2, zato je pravilna obrazložitev v 8. točki, zakaj so za tožnika zavezujoča določila ZPIZ-2 in ne predpisi,3 ki so veljali na dan nastanka invalidnosti. V letu 1979 tožnik še ni izpolnil pogojev za starostno pokojnino, niti ni tedaj vložil vloge za priznanje pravice do starostne pokojnine, zato ni podlage za uporabo predpisa, ki v času odločanja o pravici tožnika do starostne pokojnine in ponovni odmeri, ni več veljal. Navezava na prišteto dobo je podana glede na tožnikovo trditev o priznanju ustrezne invalidnosti po drugih predpisih,4 saj bi se lahko prišteta doba po določbi 138. člena ZPIZ-2 upoštevala zaradi osebnih okoliščin, če bi tožnik izpolnjeval posebne pogoje po drugih predpisih,5 ki jih tožnik ne izpolnjuje.

9. Sodišče je v 15. točki obrazložitve razumljivo pojasnilo zakaj ne gre za diskriminacijo, kot zmotno zatrjuje tožnik. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da tožniku kot invalidu IX. skupine, pri upokojevanju ne pripada nobena pravica iz naslova invalidnosti, zaradi česar gre za spregled s strani države. Sodišče je v 9., 10. in 12. točki obrazložitve argumentirano obrazložilo, da imajo invalidi na podlagi Ustave RS pravico do varstva v 52. členu, v pristojnosti zakonodajalca pa je, da za uresničitev človekovih pravic invalidov do varstva izbere najprimernejše ukrepe, ki se odražajo v zakonih s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega področja, zaposlovanja in zavarovanja za primer brezposelnosti, družinskega področja, socialnega varstva, delovnih razmerjih, Zakona o vojnih invalidih ter njihovih podzakonskih predpisih, ki urejajo položaj invalidov, pravice invalidov pa še urejajo drugi zakoni. Na ta način država uresničuje zgoraj opisano obveznost, da z aktivnimi ukrepi izboljšuje položaj invalidov.

10. Tudi pritožbeno sodišče ne dvomi v ustavno skladnost izpodbijanega zakona. Kot ugotavlja Ustavno sodišče se pravice iz obveznega pokojninskega zavarovanja uveljavljajo po predpisih, ki veljajo v času nastanka zavarovalnega socialnega primera. Upravičenec lahko uveljavi pravice iz tega zavarovanja, ko hkrati izpolni vse pogoje, določene za pridobitev pravice po veljavni zakonodaji. Posameznik se tako ne more zanašati na to, da se trenutno veljavni zakon, ki mu ob izpolnjevanju predpisanih pogojev omogoča uveljavljanje določene pravice, ne bo spremenil. 11. Upoštevajoč obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo v skladu s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

1 Odločba z dne 6. 10. 2021, s katero je bilo naknadno ugotovljeno, da je odločba z dne 1. 12. 2020 napačna. Na podlagi izvedenega postopka neprave obnove je toženec ugotovil, da se pri tožniku glede na dopolnjeno pokojninsko dobo in z upoštevanjem ugodnejšega vrednotenja pokojninske dobe brez dokupa v skladu s 37. členom ZPIZ-2, tožniku starostna pokojnina odmeri v višini 60,13 % pokojninske osnove, ki po uskladitvah od 1. 1. 2021 znaša 595,39 EUR na mesec presega znesek zagotovljene pokojnine, določene v 39. členu ZPIZ-2. Ker od 1. 5. 2021 dalje znesek zagotovljene pokojnine znaša 620,00 EUR na mesec (Ur. l. RS, št. 68/2021), se je tožniku že na podlagi odločbe z dne 1. 12. 2020 izplačevala starostna pokojnina v višini 620,00 EUR na mesec od 1. 5. 2021 dalje. Odločba je izdana po uradni dolžnosti po 183. členu ZPIZ-2 in učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe, to je od 1. 11. 2021 dalje. 2 V letu 1979. 3 In posledično pogoji za pridobitev pravice do starostne pokojnine. 4 Tožnik uveljavlja, da je vojaški invalid po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. 5 Za slednje bi moral tožnik izpolnjevati pogoje za priznanje statusa vojaškega invalida od I. do VI. skupine oziroma civilnega invalida vojne od I. do VI. skupine.