Jedro

Z izpodbojnim zahtevkom je mogoče zahtevati razveljavitev učinkov izpolnitvenega pravnega dejanja, ki temelji na sklenjeni dvostranski pogodbi, le v primeru, da je imel razpolagalni pravni posel (v obravnavanem primeru izpolnitev denarne obveznosti na podlagi nakazila) za posledico zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika.

Zaradi načela sočasnosti izpolnitve pri dvostranskih pogodbah, v primeru, ko upnik dokaže, da je sočasnost izpolnitve obstajala, stečajni dolžnik s tožbo na izpodbijanje razpolagalnega pravnega posla plačila zaradi zmanjšanja dolžnikovega premoženja, ne more uspeti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke na razveljavitev učinkov nakazil denarnih zneskov v razmerju med tožnikom in tožencem in sicer: - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 24. 06. 2008 po dokumentu št. 30 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih številka 360-000065, 360-000070 in 360-000230, v skupnem znesku 1.297,00 EUR; - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 20. 11. 2009 po dokumentu št. 224 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računih številka 360-000430, 461, 360-000521 in 556, v skupnem znesku 1.127,11 EUR; - učinek nakazila denarnega zneska na račun toženca dne 27. 02. 2009 po dokumentu št. 40 (izpisek iz računa/izpis nalogov), s čimer je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu št. 796, v skupnem znesku 93,72 EUR. Posledično je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek za plačilo denarnega zneska 2.517,89 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 2.517,89 EUR za čas od 14. 11. 2009 do dne dejanskega plačila denarnega zneska ter stroškov postopka v petnajstih dneh po prejemu sodbe z zamudnimi obrestmi od dosojenih stroškov od 16. dne po prejemu sodbe dalje do plačila po zakonski obrestni meri za zamudne obresti. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 411,50 EUR v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo obravnavo sodišču prve stopnje ali da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter odloči, da je tožnik upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba se sme v postopku majhne vrednosti izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP).

Tožeča stranka je s tožbenim zahtevkom izpodbijala pravna dejanja stečajnega dolžnika in zahtevala razveljavitev učinkov pravnih dejanj – treh denarnih nakazil med pravdnima strankama v skupnem znesku 2.517,89 EUR. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni izpolnjen objektivni pogoj izpodbijanja pravnih dejanj v stečaju.

Izpodbojna dejanja stečajnega dolžnika so opredeljena v 271. členu Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur.l.RS št. 126/2007 s spremembami, v nadaljevanju ZFPPIPP). Tožeča stranka je zatrjevala obstoj pogoja izpodbijanja navedenega v 1. alineji 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP in sicer zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika tako, da zaradi tega drugi upniki lahko prejmejo plačilo svojih terjatev v manjšem deležu, kot če dejanje ne bi bilo opravljeno. Čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika pa je razlika med vrednostjo njegovega premoženja in višino njegovih obveznosti (3. odstavek 10. člena ZFPPIPP).

V zvezi z objektivnim pogojem izpodbijanja je v ZFPPIPP določena domneva, da če upnik v korist katerega je bilo dejanje opravljeno ne dokaže drugače velja, da je pogoj iz 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP izpolnjen, če je bilo dejanje opravljeno zaradi izpolnitve obveznosti stečajnega dolžnika na podlagi dvostranske pogodbe ali drugega dvostranskega pravnega posla v korist upnika, ki je svojo nasprotno izpolnitev opravil pred izpolnitvijo stečajnega dolžnika (1. točka 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP). Upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, pa lahko izpodbije navedeno domnevo, če dokaže, da je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po poslovnih običajih, uzancah ali praksi, ki je obstajala med njim in stečajnim dolžnikom velja za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti kot pravni posel, na podlagi katerega je bila opravljena izpolnitev stečajnega dolžnika (2. odstavek 272. člena ZFPPIPP).

Izpodbijana pravna dejanja (denarna nakazila tožeče stranke) so bila opravljena na podlagi dvostranskih pogodb, s katerimi se je vsaka pogodbena stranka zavezala opraviti določeno dajatev in je bila hkrati upravičena od druge pogodbene stranke zahtevati, da opravi nasprotno dajatev. Tožena stranka je bila v razmerju do tožeče stranke dobavitelj blaga. Njena obveznost je bila tožeči stranki dobaviti naročeno blago, obveznost tožeče stranke pa je bila dobavljeno blago plačati. Zaradi vzajemnih obveznosti tožeče in tožene stranke izpolnitev obveznosti pogodbenih strank v primeru sočasne izpolnitve ne more povzročiti posledic iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP, saj se glede na opravljeno dobavo blaga in plačilo blaga v enaki vrednosti čista vrednost premoženja stečajnega dolžnika ne spremeni (v primeru sočasnosti izpolnitve pri dvostranski pogodbi do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja ne pride). Z izpodbojnim zahtevkom je zato mogoče zahtevati razveljavitev učinkov izpolnitvenega pravnega dejanja, ki temelji na sklenjeni dvostranski pogodbi, le v primeru, da je imel razpolagalni pravni posel (v obravnavanem primeru izpolnitev denarne obveznosti na podlagi nakazila) za posledico zmanjšanje čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika.

Domneva določena v 1. točki 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP ohranja načelo, da objektivni pogoj izpodbojnosti obstaja, če izpolnitev ni bila opravljena po načelu sočasnosti izpolnitve oziroma, če je upnik svojo izpolnitev opravil prvi, saj pride le v tem primeru do zmanjšanja čiste vrednosti premoženja stečajnega dolžnika. Dejanski stan citirane domneve ustreza posledici pravnega dejanja iz 1. alineje 1. točke 1. odstavka 271. člena ZFPPIPP. V primeru, da upnik uspešno izpodbije domnevo določeno v 1. točki 1. odstavka 272. člena ZFPPIPP, pa zaradi načela sočasnosti izpolnitve ne pride do izpolnitve pogoja določenega v 1. odstavku 271. člena ZFPPIPP. Glede na povedano, zaradi načela sočasnosti izpolnitve pri dvostranskih pogodbah, v primeru, ko upnik dokaže, da je sočasnost izpolnitve obstajala, stečajni dolžnik s tožbo na izpodbijanje razpolagalnega pravnega posla plačila zaradi zmanjšanja dolžnikovega premoženja, ne more uspeti.

Sodišče prve stopnje je zaključek o neobstoju objektivnega elementa izpodbojnosti oprlo na naslednja ugotovljena dejstva: tožena stranka je bila v razmerju do stečajnega dolžnika dobavitelj; tožeča stranka računov za dobavljeno blago ni plačevala v roku zapadlosti navedenem na računu, kar je trajalo več let, temveč je račune plačevala z daljšim časovnim zamikom in sicer v letu 2007 z zamikom od 0 – 60 dni, v letu 2008 pa od 23 – 98 dni; tožena stranka je glede na dolgoletno uspešno poslovno sodelovanje tolerirala plačila v daljših rokih, kar je bila praksa med pravdnima strankama; izpodbijana plačila je po praksi med strankama šteti za plačila v običajnem roku izpolnitve obveznosti.

Praksa med strankama je individualiziran pravni standard, ki ga sodišče ugotovi na podlagi konkretnih okoliščin obravnavanega primera. Poleg stalnega poslovnega sodelovanja v določenem časovnem obdobju je treba upoštevati, da gre za ponavljanje poslov z istovrstno vsebino pogodbenega razmerja, kot v prejšnjih primerih. Pri ugotavljanju dejanskih rokov izpolnitve obveznosti v praksi, ki je obstajala med tožečo stranko in toženo stranko, gre za ugotavljanje dejstev v kakšnih rokih je tožeča stranka izpolnjevala obveznosti do tožene stranke. Pri zaključku, da veljajo ugotovljeni roki plačila za običajen rok izpolnitve obveznosti na podlagi pravnih poslov enakih značilnosti, kot pravni posli na podlagi katerih so bile opravljene sporne izpolnitve stečajnega dolžnika, pa gre za pravno sklepanje. Sodišče pri tem na podlagi ugotovljenih dejstev napravi pravni sklep, kateri roki v konkretnem primeru veljajo za običajne rok izpolnitve obveznosti in na podlagi tako postavljenega standarda prakse, ki je obstajala med pravdnima strankama, ugotovi ali je stečajni dolžnik svojo izpolnitev opravil v roku po prejemu njegove nasprotne izpolnitve, ki po praksi med upnikom in stečajnim dolžnikom velja za običajen rok izpolnitve obveznosti pri pravnih poslih enakih značilnosti.

Pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj naj bi šlo pri izpolnitvah tožeče stranke za običajne roke izpolnitev po praksi, ki se je izoblikovala med pravdnima strankama, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je na podlagi pregleda poslovanja in plačil med strankama ugotovilo, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali več let, pri čemer je bila tožena stranka dobavitelj tožeče stranke. Glede plačil za dobavljeno blago je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka v letu 2007 za dobavljeno blago plačevala v rokih od 0 do 60 dni od datuma zapadlosti navedenega na računih, v letu 2008 pa od 23 do 98 dni in so bili taki roki plačil v praksi, ki se je razvila med strankama običajni. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno dovolj določno pojasnilo, katere roke je v poslovanju med strankama štelo za običajne.

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tudi pravilno sklepalo, da je tožena stranka, glede na večletno dejansko poslovanje, pričakovala, da bo za dobavljeno blago dobila plačilo v daljšem roku od tistega, ki ga je navedla na računu in je pristala na daljši rok plačila. Na vsebino dogovora med pravdnima strankama je treba sklepati iz dejanskega poslovanja, na podlagi dejanskega ravnanja obeh pogodbenih strank. Račun za dobavljeno blago je enostranska listina tožene stranke, ki sama po sebi ne dokazuje vsebine pogodbenega razmerja. S tem, ko je tožena stranka v daljšem obdobju prevzemala nadaljnja naročila od tožeče stranke, je s konkludentnim ravnanjem pristala, da bo dobila plačilo za dobavljeno blago v daljšem roku, kot je bilo navedeno na računu. Ker je bilo dejansko poslovanje pri dobavah in plačilu blaga takšno, da je tožena stranka pristala na plačilo v daljšem roku, ni mogoče govoriti, da je bilo med strankama dogovorjeno plačilo v roku navedenem na računu, ampak kot je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, je bilo dogovorjeno plačilo v daljših rokih.

Z grajanjem dokazne ocene o dolžini plačilnih rokov pritožnica ne more uspeti, saj gre za dejanske ugotovitve, ki jih v sporu majhne vrednosti ni mogoče izpodbiti. Na podlagi dejanskih ugotovitev o plačevanju dobav v praksi med strankama v letu 2007 do 60 dni, v letu 2008 do 98 dni, pa je sodišče prve stopnje napravilo tudi pravilen zaključek, da je šlo pri izpodbijanih plačilih za plačila v običajnem roku izpolnitve obveznosti med pravdnima strankama (sporna plačila so bila izvršena v okviru navedenih rokov). Pritožbene navedbe, da se v konkretnem primeru ne da preizkusiti, kdaj postane ob takem merilu rok plačila neobičajen, so neutemeljene, saj gre pri ugotavljanju prakse med strankama za standard katerega vsebino se ugotavlja glede na konkretne okoliščine primera. Po oceni pritožbenega sodišča so zaključki sodišča prve stopnje, upoštevaje dejanske ugotovitve, povsem logični, zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati arbitrarnega sojenja.

Ugotovitev sodišča prve stopnje o običajnem roku izpolnitve obveznosti pa tudi ni moč interpretirati v smeri kot to navaja pritožnica češ, da je sodišče prve stopnje zamudo v izpolnitvi štelo za običajni rok izpolnitve. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bila izpodbijana plačila izvedena v roku, ki je po praksi veljal za običajen rok izpolnitve obveznosti. Slednje pa pomeni, da pri plačilu računov v daljših rokih ni mogoče govoriti o zamudah, temveč o dogovorjenih daljših rokih izpolnitve obveznosti.

Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka uspela dokazati obstoj sočasnosti izpolnitve tožeče stranke glede na prakso med pravdnima strankama, tožeča stranka s tožbenim zahtevkom na izpodbijanje pravnih dejanj ne more uspeti, zato so neutemeljene pritožbene trditve o zmotni uporabi materialnega prava, ker naj bi sodišče prve stopnje ne presojalo obstoja objektivnega pogoja z zmanjšanjem vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, temveč je obrazložitev odločitve izpeljalo le skozi izpodbijanje domneve o obstoju objektivnega pogoja.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).