Jedro

Po 7. odstavku 364. člena ZKP mora sodišče navesti določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem mora navesti tudi, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Če se dokazni predlog nanaša na ugotavljanje odločilnih dejstev, lahko opustitev obrazložitve o zavrnitvi le-teh pomeni tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Presoja razlogov v zvezi z zavrnitvijo dokaznega predloga za odreditev izvedenstva psihiatrične stroke (1. odstavek 265. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega A.T. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojeni A.T. oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 15.11.2000 obsojena A.T. in F.P. spoznalo za kriva kaznivega dejanja ropa po 3. v zvezi s 1. odstavkom 213. člena KZ in vsakemu od njiju izreklo kazen pet let zapora, v katero jima je po 1. odstavku 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu, od 07.08.2000 od 11.45 ure dalje. Na podlagi 69. člena KZ je obsojenemu A.T. odvzelo zaseženih 16.880,00 SIT. Po 95. in 96. členu KZ je obsojencema odvzelo premoženjsko korist, tako da jima je naložilo v nerazdelno plačilo znesek 25.000,00 SIT. Po 4. odstavku 95. člena ZKP ju je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo pritožbam obsojenih A.T. in F.P. ter njunih zagovornikov deloma ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencema z uporabo omilitvenih določil po 2. točki 42. člena in 2. točki 1. odstavka (pravilno bi bilo po 1. točki) 43. člena KZ izreklo vsakemu kazen tri leta zapora. Po uradni dolžnosti je napadeno sodbo spremenilo tudi v odločbah o odvzemu predmetov in odvzemu premoženjske koristi, tako da je obsojenemu A.T. odvzelo zaseženih 16.880,00 SIT ter mu v plačilo naložilo znesek 8.120,00 SIT. V ostalem je pritožbe zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo je dne 23.05.2001 zagovornica obsojenega A.T. vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in poudarja, da je sodišče v pravnomočno končanem kazenskem postopku kršilo tudi obsojenčevo pravico do obrambe in tako zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ravnalo pa tudi v nasprotju z določbo 5. odstavka 299. člena istega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zatrjevane kršitve niso podane in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornici obsojenega A.T. ni mogoče pritrditi, ko v zahtevi navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 2. odstavku 371. člena ZKP, ker da je sodišče na glavni obravnavi prekršilo pravico obrambe, in je to po vložničinem vplivalo na zakonitost sodbe. Navedba v zahtevi, da je zatrjevana kršitev mogla vplivati tudi na pravilnost sodbe, v postopku odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu ni upoštevna.

Po 5. odstavku 299. člena ZKP se sklepi senata vselej razglasijo in s kratko obrazložitvijo vpišejo v zapisnik o glavni obravnavi. Glede na tako dikcijo mora vsaka obrazložitev vsebovati razloge o stališčih sodišča do določenih predlogov strank.

Zagovornica obsojenega A.T. je na glavni obravnavi dne 23.10.2000 (l. št. 176) predlagala postavitev izvedenca psihiatra glede obeh obsojencev, o tem, ali je bila zmanjšana njuna sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje. Temu dokaznemu predlogu se je pridružil tudi zagovornik drugega obsojenca. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo in svojo odločitev obrazložilo z navedbo, da ni podvomilo v obsojenčevo prištevnost. Glede na to, da je bil predlog za odreditev psihiatričnega izvedenstva podan v najbolj splošni obliki, ne da bi ga obsojenčeva zagovornica kakorkoli utemeljevala, je obrazložitev zavrnitve tega dokaznega predloga v zapisniku o glavni obravnavi (l. št. 177) povsem zadostna.

Vložnica pa je enak dokazni predlog ponovila na glavni obravnavi dne 15.11.2000 (l. št. 190) in ga utemeljila s tem, da je iz kazenskega spisa razvidno, da se je obsojeni A.T. že zdravil v psihiatrični kliniki, naštela, katera zdravila in sredstva za omamljanje jemlje ter zatrdila, da obsojenec gotovo ni bil prišteven. Senat je tudi tako podan dokazni predlog zavrnil, ne da bi glede take svoje odločitve v zapisnik o glavni obravnavi zapisal kakršnokoli obrazložitev.

V tem obsegu je treba pritrditi vložnici, da je sodišče prve stopnje kršilo določbo 5. odstavka 299. člena ZKP, ko je dokazni predlog zavrnilo, ne da bi o tem navedlo kakršnekoli razloge. Kršitev navedene procesne določbe po presoji Vrhovnega sodišča ni vplivala na zakonitost pravnomočne sodbe. Ko gre za kršitve, navedene v 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, ne zadošča, da so te podane same po sebi, pač pa morajo vplivati na zakonitost sodbe. Vložnik mora v zahtevi tudi obrazložiti, zakaj ocenjuje, da je podana vzročna zveza med kršitvijo in nezakonitostjo sodbe. Tega pa vložnica v konkretni zadevi ni storila.

Po 7. odstavku 364. člena ZKP mora sodišče navesti določno in popolnoma, katera dejstva šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov. Pri tem mora navesti tudi, iz katerih razlogov ni ugodilo posameznim predlogom strank. Če se dokazni predlog nanaša na ugotavljanje odločilnih dejstev, lahko opustitev obrazložitve o zavrnitvi le-teh pomeni tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi v 2. odstavku na 7. strani sodbe zapisalo, da sicer verjame obsojencema, da sta bila vinjena in da sta vzela tudi tablete, vendar pa da v spisu ni objektivnih podatkov, iz katerih bi bilo mogoče povzeti, kolikšna je bila stopnja njune, torej tudi obsojenčeve vinjenosti. Poudarilo je tudi, da priče obsojenčevo obnašanje niso ocenile kot nenavadno in ugotovilo, da psihiater tudi ne bi mogel odgovoriti na zastavljena vprašanja, še posebej, ker zagovor obsojencev o tej okoliščini ni natančen in konsistenten. Sodišče je ugotovilo, da je tudi obsojeni A.T. pred storitvijo kaznivega dejanja užival tablete in upoštevalo, da gre tudi pri njem za posebno strukturo osebnosti. Po presoji vseh teh in ostalih v postopku ugotovljenih okoliščin je ugotovilo, da je obsojenec kaznivo dejanje storil v prištevnem stanju, in na ta način tudi obrazložilo svoje stališče, zakaj je zavrnilo predlog za odreditev izvedenstva psihiatrične stroke. V zahtevi zatrjevana postopkovna kršitev zato ni podana.

Katero kršitev naj bi zagrešilo sodišče druge stopnje, ko se potrditvah zahteve ni opredelilo do pritožbenih navedb, s katerimi je zagovornica utemeljevala nujnost odreditve izvedenstva psihiatrične stroke, pač pa se je zgolj sklicevalo na razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje, vložnica niti ne pove. Očitno v tem delu meri na kršitev po 1. odstavku 395. člena ZKP, ki določa, da mora v obrazložitvi sodbe sodišče druge stopnje presoditi tudi navedbe pritožbe.

Iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča je razvidno, da je to v obrazložitvi v 2. odstavku na 3. strani sodbe zapisalo, da se strinja z oceno prvostopenjskega sodišča, da izvedenstva psihiatrične stroke ni potrebno odrediti, ker sta bila obsojenca, torej tudi obsojeni A.T., v času storitve kaznivega dejanja sposobna razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje. Ocenilo je, da je tak svoj zaključek prvostopenjsko sodišče prepričljivo obrazložilo, samo pa dodalo, da na pravilnost takih ugotovitev kaže tudi sam način storitve kaznivega dejanja ter okoliščina, da sta obsojenca priči D.B. dejala, da je oškodovanca pretepel nekdo drug. Četudi je taka obrazložitev lakonična, se ni mogoče strinjati z vložnico, da je pomanjkljiva v tolikšni meri, da bi pomenila zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

Po 1. odstavku 265. člena ZKP se odredi psihiatrični pregled obdolženca, če nastane sum, da je pri njem zaradi trajne ali začasne duševne bolezni, začasne duševne motnje ali duševne zaostalosti ali zaradi kake druge trajne ali hude duševne motenosti prištevnost izključena ali zmanjšana.

Zagovornica obsojenega A.T. v zahtevi poudarja, da je bilo obsojenčevo vedenje pred razpravljajočim senatom že na prvi pogled neobičajno, da je obsojeni vseskozi prosil, naj ga sodišče pošlje na zdravljenje, da je bilo sodišču znano, da obsojenec uživa nenormalne količine alkohola, tablet, mamil, v pomanjkanju teh tudi čistila. Izpostavlja, da je obsojenec v sodni dvorani pokazal posamezne dele svojega telesa, na katerem so bili znaki vbodov z nožem in rezanja žil ter druge poškodbe, ki da so kazale na obsojenčeve poskuse samomora, da je že preiskovalnemu sodniku pokazal napotnico za zdravljenje v psihiatrični bolnišnici, kar da vse kaže, da bi sodišče moralo odrediti izvedenstvo psihiatrične stroke, da bi ugotovilo, ali je obsojenec v času storitve kaznivega dejanja sploh bil zmožen razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje.

Prištevnost storilca se, razen v primerih iz 3. odstavka 16. člena KZ, presoja glede na čas storitve kaznivega dejanja. Obsojeni A.T. je navajal različne podatke, koliko steklenic piva in črnega vina je zaužil tistega dne, ko je v večernih urah skupaj z obsojenim F.P. storil kaznivo dejanje, prav tako je navajal tudi različne podatke o tabletah, ki da jih je zaužil. V preiskavi je povedal, da je zaužil 10 tablet kinton (pravilno akineton), na glavni obravnavi pa je nasplošno govoril, da uživa apaurin, lexaurin, tramal kapljice, če ni tega, tudi kolonjsko vodo in čistila. Iz napotnice za psihiatrično bolnišnico je bilo razvidno, da ga je splošni zdravnik tja napotil zaradi zdravljenja alkoholizma. Glede na take okoliščine je sodišče moralo utemeljenost predloga za odreditev izvedenstva psihiatrične stroke presojati tudi v luči ostalih dejstev, ki jih je ugotovilo v postopku. Iz izpodbijane pravnomočne sodbe je tako razvidno, da je sodišče ugotovilo, da sta obsojenca tega dne opazila, da ima oškodovanec denar, ko mu je obsojeni F.P. prodal zapestnico, pa tudi kasneje v gostilni na P., ko jima je oškodovanec plačal pijačo. Ugotovilo je tudi, da sta obsojenca oškodovanca napadla na samotnem kraju, ob cesti, kjer glede na pozno nočno uro ob 23. uri ni bilo mogoče pričakovati nikogar ter da je zgolj po naključju mimo pripeljal oškodovančev znanec D.B. Obsojenca sta oškodovanca skupaj začela udarjati po glavi, eden od njiju ga je davil, drugi pa vpil, naj oškodovanca ubije, pri tem pa sta mu iz žepa hlač vzela denarnico s 25.000,00 SIT, z roke pa modro belo uro. Stvari, ki sta jih oškodovancu vzela, je imel pri sebi obsojeni A.T., ki se je denarnice znebil tako, da je dokumente raztresel po nekem vrtu ob cesti, denar pa zadržal ter da se je hotel znebiti ure na policiji tako, da jo je odvrgel pod mizo. V preiskavi pa je tako ravnanje obrazložil s tem, da ni želel, da bi jo našli pri njem. Iz razlogov pravnomočne sodbe je tudi razvidno, da sta po prihodu D.B. na kraj storitve kaznivega dejanja obsojenca prenehala udarjati oškodovanca ter priči povedala, da je oškodovanca pretepel nekdo drug. Ob upoštevanju teh dejstev je sodišče ocenilo, da niso podane okoliščine, ki bi porajale dvom v prištevnost obeh obsojencev, tudi A.T., ki bi v skladu s 1. odstavkom 265. člena ZKP narekovala odreditev izvedenstva psihiatrične stroke. Po oceni Vrhovnega sodišča zaključkom, ki jih je sodišče sprejelo v pravnomočni sodbi, glede na taka dejstva vendarle ni mogoče odrekati razumne presoje. Zato v zahtevi zatrjevana kršitev pravic obrambe obsojenega A.T. ni podana. Strinjati se je treba z navedbo v odgovoru na zahtevo, da je sodišče zgolj drugače ocenilo dejansko stanje, ko je zavrnilo dokazni predlog obrambe, z ugotovitvijo, da ni podan dvom o obstoju obsojenčeve prištevnosti.

Z navedbami, da vse okoliščine kažejo na to, da je stopnja krivde obsojenega A.T. močno vprašljiva, da mu ni mogoče očitati, da je kaznivo dejanje storil naklepno, da ne drži, da je obsojenec zrel človek, pač pa da je absolutni odvisnik, ki dnevno zaužije nenormalne količine tablet, alkohola, mamil, če pa teh ni, kolonjske vode in čistil ter da gre za odvisno osebo, ki zelo malo časa preživi v stanju, ko ni pod vplivom raznih opijatov ter da potrebuje zdravstveno pomoč in strogi nadzor ter da ni sposoben obvladovati svojega ravnanja, trezno presojati in sprejemati zrele odločitve, pa tudi funkcionirati brez uporabe naštetih substanc, zagovornica obsojenega A.T. podaja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi. Na ta način po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa po določbi 2. odstavka 420. člena ZKP ni podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Drži navedba v zahtevi, da so duševna nenormalna stanja in njihovi vplivi na zavedanje in obvladovanje individualne narave in da je treba za vsakega obsojenca ugotoviti, kako je zaužiti alkohol vplival na njegovo sposobnost imeti v oblasti svoje ravnanje in razumeti pomen svojega dejanja. Glede na to, da so okoliščine, ki jih je sodišče ugotovilo in nato tudi upoštevalo pri presoji prištevnosti obsojencev, podane pri obeh obsojencih, je svoje zaključke zapisalo tako, da se nanašajo na oba. Vendar pa to ne pomeni, da te presoje ni opravilo za vsakega od obsojenih posebej. V pravnomočni odločbi je to sodišče še zadovoljivo storilo, tako da nasprotna vložničina zatrjevanja niso utemeljena.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje zagovornica obsojenega A.T. v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčeva zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspela, vendar je Vrhovno sodišče obsojenega A.T. na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP glede na njegove slabe gmotne razmere oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.