Jedro

S kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti je napadena svoboda gibanja, ki jo opredeljuje že Ustava Republike Slovenije v 19., 20. in 32. členu. Iz teh ustavnih določil izhaja, da se nikomur ne sme odvzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki jih določa zakon. To kaznivo dejanje je trajajoče in sicer traja od začetka do prenehanja protipravnega stanja, nastalega s protipravnim odvzemom prostosti.

Protipravnost dejanja je podana, če storilec nekoga zapre ali mu omeji prostost, ne da bi zato sploh imel pooblastilo, uradna oseba pa tedaj, ko zlorabi svoj položaj ali pravice.

Motiv oziroma nagib je psihično gibalo, ki vodi storilca pri storitvi kaznivega dejanja: lahko je pozitiven ali negativen (na primer sovraštvo, maščevanje, ljubosumje itd.). Nagib oziroma motiv praviloma ni vključen v storilčev naklep in tudi ni zakonski znak kaznivega dejanja (razen pri motiviranih deliktih).

Izrek

Pritožba oškodovanca kot tožilca D. C. vložena po pooblaščencu se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Oškodovanec kot tožilec D. C. je dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Okrajno sodišče v Črnomlju je z izpodbijano sodbo obdolženega J. D. mlajšega iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe v smeri storitve kaznivega dejanja protipravnega odvzema prostosti po 1. in 2. odstavku 143. člena KZ. Glede stroškov kazenskega postopka je skladno z določilom 2. odstavka 96. člena ZKP odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, od teh plačati takso v višini 240,00 EUR ter obdolžencu povrniti tudi njegove potrebne izdatke ter nagrado in potrebne izdatke njegovega zagovornika.

Zoper sodbo se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je potrebno povedati, da je s predmetnim kaznivim dejanjem protipravnega odvzema prostosti napadena svoboda gibanja, ki jo opredeljuje že Ustava Republike Slovenije v 19., 20. in 32. členu. Iz teh ustavnih določil izhaja, da se nikomur ne sme odvzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki jih določa zakon. To kaznivo dejanje je trajajoče in sicer traja od začetka do prenehanja protipravnega stanja, nastalega s protipravnim odvzemom prostosti. Storilec kaznivega dejanja po 1. odstavku 143. člena KZ je lahko vsakdo, po 2. odstavku pa le uradna oseba. Storilec mora pri tem kaznivem dejanju ravnati naklepno, pri čemer se mora zavedati tudi protipravnosti odvzemanja prostosti. Odvzem prostosti ali drugačna omejitev svobode gibanja je kaznivo le tedaj, če je protipravno. Protipravnosti ni pri odvzemu prostosti osebe, ujete pri storitvi kaznivega dejanja, pri odreditvi pripora ali pri odvzemu prostosti duševnemu bolniku, nevarnemu za okolico. Protipravnost dejanja je podana, če storilec nekoga zapre ali mu omeji prostost, ne da bi zato sploh imel pooblastilo (1. odstavek 143. člena KZ), uradna oseba pa tedaj, ko zlorabi svoj položaj ali pravice (2. odstavek 143. člena KZ). Zloraba položaja ali pravic uradne osebe pomeni, da svoje pravice izrablja drugače, kot so opredeljene v zakonih, ali pa, da meje teh pravic prestopi. Takšna zloraba bo podana v primerih, ko bo nekomu odvzeta prostost, ne da bi bila izdana odločba pristojnega organa, ko bo oseba ostala zaprta dalj časa, kot je navedeno v posamezni odločbi, ter v primerih, ko mu bo prostost odvzeta na podlagi nezakonite odločbe. Na podlagi določil 1. in 2. odstavka 109. člena tedaj veljavnega Zakona o prekrških, na katere se sklicuje obtožba, smeta sodnik in tudi policist odrediti, da se pridrži storilec, ki ga pod vplivom alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi zalotijo pri prekršku, če je nevarnost, da bo še naprej delal prekrške. Pridržati se sme, dokler se ne iztrezni oziroma ni sposoben obvladovati svojega ravnanja, vendar največ dvanajst ur. Glede na navedeno ter dejstvo, da je bil obdolženec v kritičnem času policist, torej uradna oseba, je imel obdolženec ob obstoju vseh predhodno kumulativno navedenih pogojev pooblastilo za odreditev in izvedbo pridržanja v smislu določil 1. in 2. odstavka 109. člena Zakona o prekrških.

Po proučitvi dokaznega gradiva, razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb pooblaščenca oškodovanca kot tožilca, se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje, da obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja s potrebno gotovostjo ni dokazana. Glede samega poteka obravnavanega dogodka je sicer sodišče imelo na razpolago diametralno nasprotni verziji, pri čemer je utemeljeno kot pravilno ocenilo potek dogodka, ki ga je opisoval obdolženec in njegovi kolegi policisti R. M., D. K. in R. M. Njihove izpovedbe so skladne, medsebojno si dopolnjujoče, na njihovi strani pa ni tehtnih razlogov, zakaj bi izpovedovali drugače, kot se je v resnici dogajalo. Njihove izpovedbe pa so tudi bolj življenjske in logične kot pa izpovedbe oškodovanca kot tožilca, njegove matere in prijatelja P., ki pa tega logičnega preizkusa niso vzdržale, kar je pravilno ocenilo in obrazložilo sodišče prve stopnje (drugi odstavek pete strani izpodbijane sodbe). Sodišče je tako utemeljeno zaključilo, da je obdolženec v dani situaciji upravičeno štel, da so izpolnjeni vsi kumulativno navedeni zakonski pogoji za odreditev pridržanja oškodovanca kot tožilca v smislu 1. in 2. odstavka 109. člena Zakona o prekrških. Iz bolj prepričljivega zagovora oziroma izpovedi obdolženca in drugih policistov namreč izhaja, da je oškodovanec kot tožilec dajal videz alkoholizirane osebe, kar pa oškodovanec kot tožilec in priča P. izrecno nista zanikala, ter da je v času postopka z D. P. kot domnevnim voznikom osebnega avtomobila, zoper katerega je bil odrejen preizkus alkoholiziranosti, tudi kršil javni red in mir in se tudi sicer nedostojno vedel do policistov. V obravnavanem primeru pa ni šlo zgolj za žalitve oškodovanca kot tožilca napram policistom, kot to zatrjuje pritožnik in le te po njegovi oceni ne morejo biti podlaga za pridržanje po Zakonu o prekrških. Iz zagovora oziroma izpovedi obdolženca in policistov namreč izhaja, da je obdolženi sprva le komentiral postopek policistov, nato pa jih začel žaliti, vpiti, kričati, nazadnje pa še groziti, kar bi dejansko vse lahko prešlo tudi v kaznivo dejanje, če ne bi obdolženec ukrepal. Tako ni prav nobenega dvoma, da je oškodovanec kot tožilec v kritičnem času storil prekršek po Zakonu o varstvu javnega reda in miru in s tem sta bila, ob njegovi (obtoženčevi) alkoholiziranosti, podana prva dva kumulativno našteta zakonska pogoja za odreditev pridržanja po 1. odstavku 109. člena Zakona o prekrških.

Kar zadeva tretji zakonski pogoj za odreditev pridržanja po 1. odstavku 109. člena Zakona o prekrških in sicer obstoj nevarnosti, da bo storilec še naprej delal prekrške, je v spisovnem gradivu dejansko strokovno mnenje Policijske uprave Novo mesto, iz katere izhaja, da po njihovi oceni ponovitvena nevarnost v konkretnem primeru ni bila podana, kajti v primeru, ko gre za odnos oziroma relacijo med policistom, ki kršitev obravnava in kršiteljem, se nevarnost ponavljanja prekine takoj, ko se ena od strank odstrani, vendar to avtomatično še ne pomeni, da je bil odvzem prostosti oškodovancu kot tožilcu v obravnavanem primeru protipraven, kot si to smiselno razlaga pritožnik. Glede na ugotovljene okoliščine in sicer, da se je oškodovančevo agresivno vedenje stopnjevalo kljub temu, da ga je obdolženec kar nekajkrat opomnil in da ga je celo mati mirila in vlekla nazaj, je obdolženec lahko upravičeno ocenil, da je podana nevarnost, da bi oškodovanec kot tožilec še naprej delal prekrške torej, da so izpolnjeni vsi zakonski pogoji za odreditev pridržanja oškodovanca kot tožilca, dokler se ne iztrezni oziroma dokler ne bo sposoben vnovično obvladovati svojega ravnanja.

Motiv oziroma nagib je psihično gibalo, ki vodi storilca pri storitvi kaznivega dejanja: lahko je pozitiven ali negativen (na primer sovraštvo, maščevanje, ljubosumje itd.). Nagib oziroma motiv praviloma ni vključen v storilčev naklep in tudi ni zakonski znak kaznivega dejanja (razen pri motiviranih deliktih). Pri predmetnem kaznivem dejanju tako kot pri večini kaznivih dejanj motiv ni zakonski znak kaznivega dejanja, torej ni odločilen za presojo zadeve in ga sodišče prve stopnje v tem smislu tudi ni ocenjevalo, kot mu to sicer neutemeljeno očita pritožba. Sodišče prve stopnje pa je na strani obdolženca iskalo morebitni motiv za storitev kaznivega dejanja le kot subjektivno okoliščino, ki omogoča določnejšo prepoznavanje storilčevega naklepa. Upoštevajoč vse zgoraj navedeno ter odsotnost obdolženčevega motiva za storitev predmetnega kaznivega dejanja, je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obdolžencu ni mogoče s potrebno gotovostjo dokazati naklepnega ravnanja, s tem pa tudi storitev očitanega kaznivega dejanja. Takšne ocene pa ne more omajati pritožbeno zatrjevanje o šikanoznem in provokativnem ravnanju policistov, ki naj bi oškodovanca kot tožilca in njegovega prijatelja P. ustavili brez utemeljenega razloga, saj takšno zatrjevanje glede na neprepričljive izpovedbe oškodovanca kot tožilca, njegove matere in prijatelja P., nima spisovne podlage. To, da se tekom postopka ni ugotovilo, kdo je dejansko lastnik osebnega vozila znamke Golf, ki ga je po izpovedbah policistov vozil P., oziroma, da slednji nikoli ni terjal vrnitve omenjenega zaseženega vozila znamke Golf, pa ne more omajati pravilnih zaključkov prvostopenjskega sodišča, saj nenazadnje ni nujno, da je bil P. tudi dejansko lastnik tega osebnega vozila znamke Golf, ki ga je vozil. To, da sta na kraj dogodka prispeli dve policijski patrulji, kar izpostavlja pritožnik, pa tudi ni nekaj nenavadnega, saj sta bila po izpovedbah policistov tako voznik P., kakor tudi sopotnik oškodovanec kot tožilec vinjena.

Ker torej drugačen zaključek prvostopenjskega sodišča ni bil mogoč, je sodišče druge stopnje pritožbo pooblaščenca oškodovanca kot tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ob tem, da v izpodbijani sodbi in postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odstavek 383. člena ZKP).

Ker oškodovanec kot tožilec oziroma njegov pooblaščenec s pritožbo ni uspel, je oškodovanec kot tožilec na podlagi določila 2. odstavka 96. člena ZKP v zvezi s 1. odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka sodno takso, ki jo bo odmerilo sodišče prve stopnje.