Jedro

Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust za delavce tožene stranke (javnega zavoda), se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati razliko zaradi premalo izplačanih regresov za letni dopust v obdobju 2003 do 2007 (pravilno: do 2005) v višini in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, razvidnimi iz 1. točke izreka sodbe. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici izplačati premalo izplačano odpravnino ob upokojitvi v višini 10.946,00 EUR bruto in ji po odvodu pripadajočega davka in prispevka izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2008 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 422,07 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila pod izvršbo (II. točka izreka sodbe).

Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožujeta obe stranki.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Tožnica se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja. Poudarja, da veljavna zakonodaja, ki je urejala sistem kolektivnih pogodb ni izločila možnosti kolektivnega pogajanja tudi ne na ravni javnega zavoda. Iz Zakona o kolektivnih pogodbah ne izhaja, da bi le-ta določal obvezne ravni kolektivnega pogajanja za urejanje posameznih pravic in obveznosti delavcev, zato se pravica do regresa za letni dopust lahko ureja s kolektivnimi pogodbami tudi na ravni zavoda oziroma tožene stranke. Pravice in delovni pogoji se ne določajo kot maksimalni, ampak kot minimalni delovni standardi, ki jih je mogoče s pogodbo na kolektivni in individualni ravni nadgraditi, torej določiti za delavca ugodneje. Ker se lahko delovni pogoji, kamor spada tudi pravica do regresa, urejajo ugodneje, razlogovanje sodišča o tem, da je postala kolektivna pogodba nična, pravno zmotno. Iz določbe 34. člena ZDR izhaja, da je zakonodajalec uredil regres za dopust na način, da je določil le minimalni znesek regresa, ki ne sme biti nižji od minimalne plače. Veljavna zakonodaja ni prepovedala kolektivnega pogajanja o višini regresa na ravni javnega zavoda, niti ni kogentno z navzgor omejujočim zneskom določila višino regresa za letni dopust. Tožnici gre zato pravica na podlagi sedmega odstavka v zvezi s 131. členom ZDR ter 16. členom ZJU, torej pravica do regresa za letni dopust po določbi 30. člena veljavne kolektivne pogodbe tožene stranke. Več kot 600 delavcev tožene stranke je v obdobju od 2007 do 2010 vložilo istovrstne tožbe proti toženi stranki. Določba 30. člena kolektivne pogodbe tožene stranke, ki je veljala v spornem obdobju, ni bila v nasprotju z ZkolP, ZDR, ZJU, niti ZSPJS, zato je bila ta za toženo stranko zavezujoča. Višina regresa je bila v spornem obdobju urejena v skladu z načelom, da se lahko posamezne pravice delavcev v kolektivnih pogodbah uredijo ugodneje, kot je to določeno v zakonu, če to ni v nasprotju s prisilnimi predpisi. ZJU, ki v prvem delu velja tudi za javne zavode, kolektivnih pogodb ne ureja, se pa v 16. členu nanje sklicuje tako glede urejanja pravic in obveznosti javnih uslužbencev, kot tudi glede zagotavljanja pravic. ZDR ne prepoveduje različnih višin regresa za letni dopust pri delodajalcu. Ob pogoju, da najnižji znesek regresa doseže znesek minimalne plače, tudi ne prepoveduje določitev višine regresa glede na plače delavcev. Različna plačila za delo so lahko pri delodajalcu individualizirane, če ne gre za interne diskriminatorne razloge in če najnižja izplačila dosegajo zakonski minimum. Zato tudi vezanost višine regresa za letni dopust na višino delavčeve plače ne pomeni nemoralne rešitve, ki bi v smislu določb OZ lahko pomenila razlog za njeno ničnost. V povzetku pravnega mnenja dr. Katarine Kresal Šoltes, ki ga je Ustavno sodišče RS pridobilo v zvezi z ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 208/2009 z dne 1. 10. 2009 navaja, da iz analize veljavne pravne ureditve izhaja, da v spornem obdobju veljavna zakonodaja ni prepovedala kolektivnega pogajanja o višini regresa na ravni organizacije, to je tudi javnega zavoda, niti ni kogentno z navzgor omejujočim zneskom določalo višine regresa za letni dopust, zato je treba v konkretnem primeru delavcem zagotavljati pravico do regresa za letni dopust po določbi 30. člena veljavne KP tožene stranke, kot je že enkrat pravilno odločilo pritožbeno sodišče. V kolikor je obstajal javni interes glede omejevanja in izplačevanja regresa za letni dopust do določenega limita enotno za vse javne uslužbence v spornem obdobju, bi moral zakonodajalec sprejeti za njegovo iznačevanje ustrezne pravne podlage, ker pa ni, pri čemer pa ne gre prezreti tudi odgovornosti tožene stranke, ker ni na pravno pravilen način pravočasno spremenila ali odpovedala kolektivno pogodbo tožene stranke. Tudi kar se tiče odpravnine je razlogovanje sodišča prve stopnje pravno zmotno. Tožnica je sporazum sicer podpisala, vendar se ni strinjala z višino odpravnine, kar napačno zaključuje sodišče prve stopnje. Tožnica je v skladu s 132. členom ZDR podala ustrezno izjavo, da ji zaradi upokojitve preneha delovno razmerje pri toženi stranki. Tožnica je podala toženi stranki ustrezno izjavo o prenehanju delovnega razmerja zaradi upokojitve. Tožena stranka je v isti sporazum dodala še višino odpravnine ob upokojitvi, s podpisom tega sporazuma je tožnica sprejela sporazumno prekinitev delovnega razmerja, ni pa se odpovedala višini odpravnine ob upokojitvi, ki je pripadala na podlagi 32. člena KP tožene stranke, saj se takšni pravici ne more odpovedati. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v celoti ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka in je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 926,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo oziroma izpodbijani del sodbe razveljavi izpodbijani del sodbe in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je sodišče odločilo, da je dolžna tožnica toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 422,07 EUR. Sodišče je zavrnilo del zahtevka tožene stranke v zvezi s stroški postopka in sicer ni priznalo stroškov za dve pripravljalni vlogi z dne 9. 3. 2009 in 3. 9. 2009. Sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da je priznalo samo tiste stroške, ki so za pravdo potrebni. Pri tem pa ni navedlo, zakaj meni, da navedeni stroški v zvezi s pripravljalnimi vlogami za pravdo niso bili potrebni, zato tožena stranka meni, da je tako podana absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ker se odločitve ne da preizkusiti. Sodišče bi moralo skrbno presojati vse okoliščine in bi tako moralo odločiti, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 926,06 EUR, ker gre za potrebne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice v celoti zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Meni in opozarja, da je tožnica z večino priloženih listin in navedb iz pritožbe tudi prekludirana, saj le-teh tožnica ni predložila, niti ni takih dejstev navajala v rednem postopku pred sodiščem prve stopnje. Meni, da se je o ničnosti določbe 30. člena KP tožene stranke in veljavnosti ZNOIP za javne zavode (torej tudi za toženo stranko) izjasnilo in navedeno utemeljilo že Ustavno sodišče RS v odločbi z dne 8. 11. 2012. Pravilna je tudi odločitev sodišča o zavrnitvi zahtevka na plačilo odpravnine.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu nalaga 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi tega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu zahtevala plačilo razlike med že izplačanim regresom za letni dopust in zneskom regresa za letni dopust, ki ga določa Kolektivna pogodba tožene stranke (KP tožene stranke), za leta od 2003 do 2005. Ta kolektivna pogodba v 30. členu določa, da delavcu pripada enkrat letno regres za letni dopust (13. plača) v višini delavčeve plače v mesecu pred izplačilom regresa. Tožnica je zahtevala tudi razliko v izplačani odpravnini ob upokojitvi na podlagi 32. člena KP tožene stranke.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila KP tožene stranke sprejeta dne 18. 3. 1993, kar je po uveljavitvi Zakona o načinu obračunavanja in izplačevanja plač (ZNOIP, Ur. l. RS, št. 13/93 in nadaljnji), ki je bil prisilen predpis. Ker je bila določba, ki se nanaša na regres za letni dopust v KP tožene stranke, v nasprotju z določbami ZNOIP, je takšna določba KP tožene stranke že od samega začetka nična. Določba, ki je nična, kasneje ne začne veljati, četudi je razlog za ničnost kasneje odpadel, kar se je zgodilo tudi v konkretnem primeru. ZNOIP je namreč veljal le do podpisa Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti oziroma do sprejema Sporazuma o zagotavljanju socialne stabilnosti, najdlje pa do izplačila plač za december 1993. Konvalidacijska izjema je določena v 2. odstavku 107. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in nadalj.), vendar pa v konkretnem primeru ni možno govoriti o kršitvi manjšega pomena, hkrati pa tudi ni prišlo do realizacije. Iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje štelo, da je določba 30. člena KP tožene stranke nična. Ker nične določbe ni dopustno uporabiti, je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

V istovrstnem sporu je že odločalo Ustavno sodišče RS z odločbo opr. št. Up-388/10, Up-539/10, Up-459/11, Up-477/11, Up-498/11, Up-499/11, Up-500/11, Up-501/11, Up-502/11, Up-503/11, Up-504/11 in Up-505/11 z dne 8. 11. 2012. V obrazložitvi odločbe je Ustavno sodišče RS izhajalo iz pravila, da tudi pri sklepanju kolektivnih pogodb velja prepoved urejanja obligacijskih razmerij v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli iz 3. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) oziroma 10. člena ZOR. Gre za temeljno načelo obligacijskega prava, ki se smiselno uporablja za vprašanja v zvezi s kolektivnimi pogodbami, ki niso urejena v Zakonu o kolektivnih pogodbah (ZKolP, Ur. l. RS, št. 43/2006) ali v drugem zakonu (2. odstavek 1. člena ZKolP). Zato je za odgovor na vprašanje, ali je določba kolektivne pogodbe tožene stranke lahko veljavna pravna podlaga za nastanek iztožljive obveznosti, treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali sodi njena vsebina v času, relevantnem za nastanek pogodbenega razmerja, na področje, na katerem je v času sklepanja obstajala avtonomija volje pogodbenih strank. Če bi namreč avtonomijo volje pogodbenih strank omejeval (na primer) prisilni predpis, bi bila sporna določba kolektivne pogodbe nična (1. odstavek 88. člena OZ, 1. odstavek 105. člena ZOR).

ZNOIP je prisilni predpis, ki je uredil način obračunavanja in izplačevanja regresa za letni dopust v pravnih osebah s področja gospodarstva in v pravnih osebah s področja negospodarstva ter v državnih organih (1. člen ZNOIP). Določil je najvišji znesek regresa za letni dopust za leto 1993 (1. in 2. odstavek 13. člena ZNOIP), sankcioniral izplačilo višjega zneska od zakonsko dovoljenega (9. alinea 18. člena ZNOIP) in prepovedal uporabo določb kolektivnih pogodb, nasprotnih ZNOIP. Po 1. in 2. odstavku 13. člena ZNOIP se je v letu 1993 lahko izplačal znesek največ v višini 60 % zadnjega znanega podatka Zavoda Republike Slovenije za statistiko o povprečni mesečni plači v gospodarstvu oziroma največ v višini 100 % za delavce, ki so prejemali plačo pod republiškim povprečjem.

Za pravne osebe, ki so bile na področju negospodarstva zavezane omejitvam, je ZNOIP opredelil tudi javne zavode in pravne osebe, ki so po zadnjem letnem obračunu dosegli 60 % ali več prihodkov iz javnih sredstev (3. alinea 2. člena ZNOIP). Glede na to, da je tožena stranka javni zavod, ki je v obveznem delu pokojninskega in invalidskega zavarovanja vključen v sistem javnih financ, od ustanovitve dalje pa se financira iz sredstev obveznega zavarovanja in iz drugih javnih virov, je nedvomno, da so omejitve iz ZNOIP veljale tudi zanjo. Zato so nasprotne pritožbene navedbe tožnice neutemeljene.

ZNOIP je pričel veljati 13. 3. 1993, za pravne osebe s področja negospodarstva pa se je uporabljal do podpisa nove splošne kolektivne pogodbe. V sklepu št. U-I-54/93 z dne 4. 4. 1996 je Ustavno sodišče RS razložilo, da je bilo vsebinsko učinkovanje ZNOIP prekinjeno s sklenitvijo (spremembe) Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti (KPND/93, Ur. l. RS, št. 34/93), ki je kot splošna kolektivna pogodba na ravni države za leto 1993 za vse negospodarske dejavnosti določila enak znesek regresa za letni dopust v višini 30.000,00 SIT (23. člen KPND/93).

Potem ko je začel veljati ZNOIP (od 13. 3. 1993), ki je kot prisilni predpis omejil pogodbeno svobodo glede kolektivnega dogovarjanja v višini regresa za letni dopust tudi za delavce tožene stranke, se tožena stranka s sindikatom delavcev zavoda ni mogla več pravno veljavno dogovoriti za regres za letni dopust v višini, ki presega višino regresa za letni dopust, določeno z ZNOIP. Takšna določba v kolektivni pogodbi tožene stranke, ki je bila sklenjena 18. 3. 1993 in se je začela uporabljati 19. 3. 1993, torej po uveljavitvi ZNOIP, je nična, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je pravilno navedlo, da je bil namen ZNOIP določiti enaka izhodišča, ki bodo veljala za vse sindikate in vse delodajalce, ne glede na dejavnost oziroma panogo. Ker sta stranki KP tožene stranke z dogovorom v 30. členu KP tožene stranke prekršili navedena skupna izhodišča za vse dejavnosti in panoge, je pravilno zaključilo, da v konkretnem primeru ne gre za kršitev manjšega pomena, zaradi česar tudi ni mogoče uporabiti določbe 107. člena ZOR. Glede na vse navedeno je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo.

V zvezi s tožbenim zahtevkom tožnice za razliko odpravnine ob upokojitvi se pritožbeno sodišče strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je bila tožnici izplačana odpravnina ob upokojitvi v skladu s sporazumom o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 9. 2005, ki je v IV. točki določal, da tožnici pripada ob upokojitvi odpravnina v višini treh povprečnih plač na zaposlenega v RS ali treh njenih zadnjih plač, kar je ugodneje. Izplačilo odpravnine ob upokojitvi je bilo tudi v skladu z Zakonom o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP, Ur. l. RS, št. 87/97 in naslednji) oziroma s 1. členom Zakona o spremembah ZPSDP (ZPSDP – A, Ur. l. RS, št. 9/98), ki je določal, da znaša odpravnina ob upokojitvi tri povprečne plače na zaposlenega v RS oziroma tri zadnje plače zaposlenega, če je to zanj ugodneje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške pritožbe krije sama (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).

K pritožbi tožene stranke: Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je podana, če ima sodna odločba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če sploh nima razlogov, ali pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Obrazložitev odločitve o stroških postopka je sicer res dokaj skromna, vendar se da preizkusiti. Ima povsem jasne razloge glede tega, katere stroške je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo, kar pomeni, da je za ostale pritožbene stroške tožene stranke ocenilo, da za ta spor niso bili potrebni (155. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče je pravilno uporabilo določbo 155. člena ZPP, saj je toženi stranki priznalo samo tiste stroške, ki so bili potrebni za ta spor, o čemer je odločilo po skrbni presoji vseh okoliščin. Pripravljalni vlogi tožene stranke z dne 9. 3. 2009 in z dne 3. 9. 2009 tudi po oceni pritožbenega sodišča nista bili potrebni.