Jedro

Duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoč iz neutemeljeno odvzete prostosti. Sodišče pri odmeri odškodnine upošteva vse okoliščine primera kot so (med drugim) trajanje odvzema prostosti, ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, zdravstvene posledice, ki so morda nastale zaradi odvzema prostosti, naravo kaznivih dejanj, za katere je bil oškodovanec obsojen, pa tudi druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III izreka spremeni tako, da se znesek „4.092,73 EUR“ nadomesti s pravilnim zneskom „3.537,34 EUR“.

II. V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 27.280,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2020 dalje do plačila (točka I izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več (12.749,62 EUR z obrestmi), je zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 4.092,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.3.2020 dalje, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne od prejema sodbe dalje pa do plačila.

2. Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožeča stranka sodbo izpodbija v točkah II in III izreka (zavrnilni del in odločitev o stroških postopka). Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče ni pravilno upoštevalo teorije jajčne lupine in posebnih okoliščin, ki tožnika ločujejo od ostalih oškodovancev in zaradi katerih mu pripada višja odškodnina od nekega povprečnega posameznika, ki je bil neupravičeno zaprt. Kljub temu, da je sodišče pojav teh posebnih okoliščin pri tožniku prepoznalo, pa jih kljub temu ni upoštevalo v zadostni meri in je posledično odškodnino za nepremoženjsko škodo odmerilo prenizko. Ni upoštevalo, da je odvzem prostosti gotovo eden najhujših posegov v človekovo osebnostno sfero, da je šlo za očitke hudih kaznivih dejanj, da je tožnik kazen nastopil pri starosti 43 let, ko je bil še relativno mlad, da je bil stigmatiziran kot kriminalec. Ni upoštevalo, da se ni mogel več ukvarjati s športnim boksom, kar je rad počel in za kar je bil tudi trener, da so ga zapustili številni prijatelji in družinski člani, da je bil prepuščen sam sebi. Ni tudi v zadostni meri upoštevalo relativno dolgega obdobja odvzema prostosti, ki je trajalo 255 dni, torej osem mesecev in pol. Gre za bistveno kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Sodišče v točki 19 obrazložitve, ko navaja, da so tožnika sozaporniki maltretirali, ugotavlja, da to ni nič presenetljivega. Hkrati pojasni, da to ni nič izjemnega. V tem delu je odločitev sodišča nejasna in je ni moč preizkusiti. Gre za bistveno kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Tožnika so v zaporu obravnavali slabše že zato, ker do svojega kaznivega dejanja ni bil kritičen, oziroma ga ni priznaval, pri čemer se je kasneje izkazalo, da kaznivega dejanja sploh ni bilo in je to tožnik tudi ves čas trdil. Zaradi slabe obravnave paznikov je tožnik duševno trpel, sodišče pa tega ni upoštevalo. Glede omejitev druženja s sinom je sodišče zaključilo, da glede na to, da se oče in sin sedaj dobro razumeta in delata skupaj, posebne škode zaradi navedenega ni bilo. Takšen zaključek je napačen. Tožnik je zaradi tega, ker ni vedel, kako bo zapor vplival na stike s sinom, dodatno trpel. Ni mogel vedeti, kakšna bo bodočnost. Samo dejstvo, da je tožnika v zaporu družina podpirala in vzpodbujala, pa ne pomeni, da tožnik ni trpel duševnih bolečin zaradi odtujitve družinskih članov. Te so še večje, če je navezanost na družino večja. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče izpostavilo več kot običajne psihične težave tožnika, ki so se na koncu diagnosticirale kot kronificirana posttravmatska stresna motnja ter kot zaznana suicidalnost, vendar teh okoliščin ni ustrezno upoštevalo ob odmeri odškodnine. Sodišče je v nasprotju s teorijo jajčne lupine štelo, da je zgolj del tožnikovega intenzivnega trpljenja v vzročni povezavi s škodnim dogodkom protipravnega odvzema prostosti. Osebne lastnosti in stanja oškodovanca niso pravno relevanten sovzrok, ki bi delno razbremenil odgovorno osebo. Ob tem je sodba neobrazložena, saj ni jasno, v kakšnem delu je sodišče upoštevalo tožnikove predhodne psihične težave oziroma za kakšen del tožnikovega intenzivnega trpljenja je štelo, da ni v vzročni povezavi s škodnim dogodkom. Nepravilno je stališče sodišča, da naj bi se odškodnine v zadevah, kot je predmetna, dosojale v obliki nekakšnih dnevnih odškodnin, ki bi bile dosojene za vsak dan neutemeljeno odvzete prostosti. Sodišča v RS namreč odmerjajo oziroma objektivizirajo dosojene odškodnine glede na višino povprečne mesečne neto plače v času izreka sodbe. Le takšen metodološki pristop namreč omogoča primerjavo odškodnin skozi čas. V zvezi s tem opozarja na sodno prakso.2 Sodišče tudi ne pojasni, zakaj se je odločilo za znesek 70,00 EUR dnevno (dosojena odškodnina v višini 17.850,00 EUR ob upoštevanju 255 dni protipravnega odvzema prostosti pomeni točno 70,00 EUR dnevno). Gre za bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Zadnja objavljena povprečna mesečna neto plača v času pritožbe znaša 1.307,61 EUR (podatek za junij 2022), kar pomeni, da je bilo dejansko tožniku dosojenih 13,65 povprečnih plač. Takšen znesek je prenizek glede na obstoječo sodno prakso.3 Glede na dosojeni znesek odškodnina znaša 0,054 povprečne plače za vsak dan protipravnega odvzema prostosti in se nahaja na spodnjem delu dosojenih zneskov glede na obstoječo sodno prakso (približno 0,060 – 0,070 povprečne plače na dan protipravnega odvzema prostosti, kar bi pomenilo odmero odškodnine v višini med 20.000 in 23.500 EUR). Glede premoženjske škode je tožnik v svoji prvi pripravljalni vlogi izpostavil, da je njegova plača v obdobju november 2019 do marec 2021 znašala v višini med 1.500 in 2.000,00 EUR neto mesečno, kar tožena stranka ni prerekala. Zato ni jasno, zakaj je sodišče izračunavalo domnevno povprečje tožnikovih plač. Kot izhaja iz obrazca M-4 pa je tožnik v času, ko je opravljal delo pri delodajalcu X. d.o.o. v povprečju prejemal plačo v višini 1.276,12 EUR. Posledično je zmotna tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče bi moralo ločeno ovrednotiti uspeh strank po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov.

4. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka sodbo izpodbija v ugodilnem delu in odločitvi o stroških postopka (točkah I in III izreka) in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma ustrezno zniža, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da bi moralo sodišče tudi v zvezi z zatrjevano premoženjsko škodo v obliki izgubljenega dobička ugotavljati in obrazložiti vse štiri elemente odškodninske odgovornosti, kar pa v sodbi ni ustrezno obrazloženo. Sodišče se ni opredelilo do vseh ugovorov tožene stranke. Tožena stranka je ugovarjala upravičenju do odškodnine za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala zaradi uvedbe predkazenskega in kazenskega postopka. Sodišče je očitno prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel kasneje v letu 2016 zaradi poteka predkazenskega postopka v letu 2012 v kombinaciji s tožnikovimi psihičnimi težavami, vse iz leta 2012. Predkazenski in kazenski postopek ni protipravno ravnanje tožene stranke. Sodišče ni pravilno ugotovilo vzročne zveze med domnevnim protipravnim ravnanjem in domnevno nastalo škodo. Vzročna zveza je bila prekinjena že s tem, da je tožnik sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi že leta 2012, kasneje pa tudi ni bil zaposlen. Sodišče je nepravilno presodilo dejansko stanje s trditvijo, da je tožnik podal odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi predkazenskega postopka v sporni zadevi, zaradi katere je bil kasneje zaprt. Izvedenec je povzel to, kar mu je povedal tožnik, to je, da je odpoved v firmi X. dal zato, ker so mu ti ljudje metali polena pod noge, niso mu dali miru. Očitno je, da je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi posledica nečesa, kar ni niti predkazenski postopek, zaradi katerega je bil tožnik kasneje zaprt, niti tožnikovo slabo psihično stanje že od leta 2008. Sodišče se je postavilo na napačno pravno izhodišče, da je njegova naloga ugotovitev, ali bi si tožnik v času od 28.6.2016 do 9.3.2017 našel službo, če bi se kazenski postopek spomladi leta 2015 končal z oprostilno sodbo. Pravilno izhodišče bi bilo, ali bi tožnik ob normalnem teku stvari, torej če ne bi bil zaprt v tem obdobju, v tem času prejemal dohodek in ali je prejemanje dohodka tožnik izkazal. Izvedenca psihiatrične stroke za dokazovanje premoženjske škode ni predlagala nobena stranka, zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 1. odst. 339. člena ZPP. Tožnik ni bil zaposlen že vse od 20.5.2012, zato ni izkazal tega, da bi bil ob normalnem teku stvari zaposlen v času od 28.6.2016 dalje. Sodišče se ni opredelilo do tega, da tožniku tožena stranka do 28.6.2016 zaposlitve ni z ničemer prepovedovala niti preprečevala. Njegova nezaposlenost v času predkazenskega in kazenskega postopka je očitno posledica tožnikovega zdravstvenega stanja. Podani sta bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ker sodišče ni odgovorilo na ugovore tožene stranke. Napačno je izhodišče, da gre tožniku izguba na dohodku, ki bi ga prejemal, kot da ne bi bilo prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri podjetju X. d.o.o. Sodišče bi moralo vzeti kot relevantne podatke o plači za zadnje mesece pred prenehanjem delovnega razmerja, to je za leto 2012. Tožnik je v obdobju od 1.1.2011 do 31.12.2011 zaslužil plačo skupno v višini 9.412,14 EUR, kar je povprečno 784,33 EUR mesečno, v letu 2012 pa od 1.1.2012 do 20.5.2012 znesek 1.276,12 EUR, kar pomeni v petih mesecih povprečno 255,00 EUR mesečno (obrazec M4). Tožnik tudi hipotetično ne bi bil upravičen do nadur, nočnega dela oziroma dodatkov. Sodišče je tožniku odmerilo previsoko odškodnino za nepremoženjsko škodo. Nikjer ne utemelji, zakaj je dosodilo tožniku višjo odškodnino 70 EUR na dan. Sodišče je premalo teže dalo dokazom, ki jih je predložila tožena stranka (obrazec IK-1/4, obrazec O-104/2016). V nadaljevanju pritožnica zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP, ker je ugotovitev sodišča, da je tožnikova odpoved pogodbe o delu v letu 2012 posledica kombinacije poteka predkazenskega postopka in že obstoječih težav v nasprotju z izvedenskim mnenjem A. A. z dne 1.6.2022 na strani 6. Glede stroškov postopka je izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe oziroma so si le ti v medsebojnem nasprotju. Sodišče je navedlo, da je opravilo pobot terjatev, pa ga ni opravilo, pač pa je naložilo toženi stranki vse nastale stroške tožeče stranke. Če bi opravilo pobot terjatev, bi sodišče iz naslova stroškov tožniku priznalo le 3.537,34 EUR.

6. Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke pa je delno utemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožniku neupravičeno vzeta prostost v času od 28.6.2016 do 9.3.2017, to je 255 dni. Tožnik je kazen prestajal v ZPKZ Y. Pravilno je navedlo, da je odgovornost države za neupravičen odvzem prostosti objektivna, protipravnost ravnanja državnih organov ni predpostavka zanjo. Predpostavki zanjo sta le objektivni dejstvi, da je bila svoboda okrnjena in da do obsodbe v kazenskem postopku ni prišlo oziroma je bila kasneje odpravljena. Pravna podlaga je v 30. členu Ustave RS in določbah 538. in 542. člena Zakona o kazenskem postopku - ZKP. To velja enako tako za nepremoženjsko kot premoženjsko škodo. Tudi pri slednji krivde tožene stranke ni treba ugotavljati. Za presojo o obstoju ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti se uporabljajo splošna pravila odškodninskega prava.

9. Duševne bolečine zaradi neutemeljeno odvzete prostosti pomenijo enotno obliko škode, ki zajema vse škodne posledice nepremoženjske škode, vezane na oškodovančevo osebnost, izhajajoč iz neutemeljeno odvzete prostosti. Sodišče pri odmeri odškodnine upošteva vse okoliščine primera kot so (med drugim) trajanje odvzema prostosti, ugled, ki ga je oškodovanec prej užival v svojem okolju, zdravstvene posledice, ki so morda nastale zaradi odvzema prostosti, naravo kaznivih dejanj, za katere je bil oškodovanec obsojen, pa tudi druge okoliščine, ki so vplivale na naravo, težo in trajanje duševnih bolečin (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnik trpel zaradi omejitve stikov tako s sinom kot drugimi družinskimi člani (tožnik pa nasprotno ni konkretno navedel, da bi ga kateri od družinskih članov ali prijateljev zapustil in je tudi takšna pritožbena navedba nekonkretizirana). Sodišče prve stopnje je pri tem ugotovilo, da je tožnik imel podporo družine, da so ga obiskovali, tolažili, vzpodbujali, kar je gotovo povzročilo manj duševnih bolečin, kot če ga ne bi podpirali. Tako je razumeti razlogovanje sodišča prve stopnje, ko je navedlo, da posebnih duševnih bolečin zaradi odtujitve družinskih članov tožnik ni trpel. Pritožba neutemeljeno graja, da sodišče ni zadostno upoštevalo duševnih bolečin tožnika zaradi omejitve stikov z družinskimi člani. Glede na točko 15 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje upoštevalo tudi, da se tožnik v času odvzema prostosti ni mogel ukvarjati s športom (boksom), da gre za hud poseg v osebnostne pravice, da se tožnik ni mogel udeleževati družabnih dogodkov in družinskih praznikov, da je bil nepovratno okrnjen tudi ugled tožnika v domačem okolju. Ugotovilo je tudi, da odnosi med sozaporniki niso vljudni in spoštljivi, kar predstavlja del trpljenja v zaporu. Se pa pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal, da so ga pazniki slabo obravnavali. Da bi se nad njim dogajalo kakšno fizične nasilje, pa tožnik ni niti zatrjeval. Pravilno sodišče prve stopnje tudi ni verjelo tožniku, da so mu pazniki obljubljali, da ga bodo premestili na pol odprti oddelek, če bo priznal kazniva dejanja. Tudi ugotovitev sodišča v opombi številka 4, da je bila njegova prošnja za namestitev v milejši režim zavrnjena tudi iz razloga, „ker je nekritičen do storjenega kaznivega dejanja“ ne pomeni, da je bil tožnik s strani paznikov slabo obravnavan. Sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve ni ugotovilo, da bi bil tožnik maltretiran, kot to navaja pritožba tožnika, temveč je le povzelo navedbo tožnika. Prav tako ni ugotovilo, da maltretiranje ni nič izjemnega, temveč, da tožnik ni navedel nobenega izjemnega primera, ki bi kazal na slab odnos do njega. Zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Glede psihičnih težav tožnika je neutemeljen očitek tožnika v pritožbi o napačnem upoštevanju teorije jajčne lupine. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel tožnik psihične zdravstvene težave že od leta 2008 dalje, ko se mu je nabralo veliko stresov, ob katerih je psihično dekompenziral z anksioznostjo in depresivnostjo. Pri njem so se prepletale organske psihične motnje kot posledica več poškodb glave, predhodno prisotne osebnostne motnje in težka socialna situacija z množico hudih stresov. Na podlagi mnenja izvedenca psihiatrične stroke je pravilno ugotovilo, da je tožnik že tedaj začel prejemati večtirno antidepresivno in anksiolitično terapijo, ki pa je delovala zgolj kot simptomatska umiritev ter psihotropno medikamentozno terapijo, od katere ni pričakovati popolne ozdravitve. Izvedenec je poročal, da je bil tožnik že ob nastopu zaporne kazni v slabem psihičnem stanju, sam vstop v ZPKZ je za tožnika predstavljal nadaljnjo dekompenzacijo psihičnega stanja. Tožena stranka se neutemeljeno sklicuje na zapise psihologa in svetovalke v zavodu, saj je izvedenec ugotovil, da je možno, da je tožnik zaradi izražene organske psihične oškodovanosti in težav pri procesu mišljenja poskušal prikrivati svoje težave in je navzven dajal nadkompenzatorni vtis. Glede na mnenje izvedenca pa je bilo res prvo nekajmesečno obdobje zelo težko in burno, kasneje pa se je stanje umirjalo. Trpljenje, ki je pri tožniku obstajalo že pred nastopom kazni zapora, se je v času prestajanja zaporne kazni povečalo. Tožnik je še vedno v slabem psihičnem stanju. Če tožnik ne bi bil protipravno zaprt, bi se kljub obstoječim psihičnim težavam stabiliziral do take mere, da bi lahko živel običajno življenje, hodil v službo, se ukvarjal s športom, imel normalne odnose z družino. Glede na vse navedeno je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da je vso njegovo trpljenje posledica odvzema prostosti. Tožnik je določene težave imel že pred škodnim dogodkom, zato teh težav ni mogoče vzročno pripisati škodnemu dogodku. Stališče tožnika bi bilo sprejemljivo le v primeru, če sam zaradi svojih osebnih lastnosti pred škodnim dogodkom ne bi imel nobenih težav. Sodba sodišča prve stopnje je v tem delu zadovoljivo obrazložena v točkah 24 do 31 obrazložitve, zato zatrjevana kršitev ni podana.

11. Obe pritožbi neutemeljeno navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku kot pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo prisodilo znesek 17.850,00 EUR. Neutemeljeno se zavzemata za zvišanje oziroma znižanje odškodnine. Pritožba tožnika utemeljeno navaja, da dnevno tarifiranje odškodnine za odvzeto prostost ni primerno. Zato tudi ni primerno dnevno tarifiranje na podlagi dosojenih povprečnih mesečnih neto plač, kar predstavlja pritožba. Pri primerjavi posameznih primerov je namreč poleg trajanja odvzema prostosti treba upoštevati tudi druge okoliščine, pa tudi čas, ko je bila odškodnina določena. Objektivni pokazatelj višine prisojene odškodnine je povprečna mesečna neto plača v času izdaje prvostopne sodbe. Tožnik se v pritožbi sklicuje na primere, ki so že po trajanju odvzema prostosti neprimerljivi z obravnavanim, saj je šlo pri vseh za daljše trajanje odvzema prostosti. Pa tudi ostale okoliščine primerov niso primerljive z obravnavanim primerom. V primeru II Cp 2668/2012, kjer je pripor trajal 10 mesecev, tožnik predhodno ni imel psihičnih težav, v posledici pripora pa je bil psihiatrično zdravljen, sedaj gre za duševno spremenjeno osebo. Šlo je tudi za očitek bistveno hujšega kaznivega dejanja umora, kasneje pa treh kaznivih dejanj napeljevanja h kaznivemu dejanju umora z zagroženo kaznijo 30 let zapora (odškodnina je bila prisojena v višini 32 povprečnih plač). Sodišče prve stopnje je tožniku v obravnavani zadevi prisodilo 13,65 povprečnih neto plač, kar tudi po oceni pritožbenega sodišča predstavlja ustrezno odškodnino. Sodišče prve stopnje je res v točki 15 obrazložitve sodbe omenilo, da iz citirane sodne prakse izhaja, da sodišča izrekajo odškodnino za te vrste škodo v višini 50 - 60 EUR na dan. Če bi prisojeno odškodnino preračunali na dnevne zneske, bi to res pomenilo 70 EUR za vsak dan zapora. Vendar zgolj na podlagi tega izračuna še ne moremo sklepati, da je sodišče prve stopnje pri prisoji odškodnine upoštevalo zgolj dnevne zneske, ne pa povprečnih mesečnih neto plač. Res sodišče prve stopnje ni navedlo, koliko povprečnih mesečnih neto plač predstavlja prisojena odškodnina na dan izdaje sodbe, vendar zaradi tega pritožbeni preizkus ni onemogočen, saj gre za uporabo materialnega prava in ne pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana.

12. Tudi odločitev sodišča prve stopnje glede premoženjske škode je pravilna. Sodišče prve stopnje je odgovorilo na vse pravno relevantne ugovore tožene stranke in zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. in 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP ni podana. Takoj uvodoma pritožbeno sodišče poudarja, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo odškodnino iz naslova izgubljenega zaslužka zgolj v času od 28.6.2016 do 9.3.2017 (čas odvzema prostosti) in ne za čas, ko je tekel predkazenski in kazenski postopek. Pravilno je presodilo tako vprašanje vzročne zveze kot tudi obsega škode. Pravilno je navedlo, da mora ugotoviti, ali bi tožnik v času od 28.6.2016 do 9.3.2017 delal, če bi se kazenski postopek spomladi leta 2015 končal z oprostilno sodbo. Tožena stranka v pritožbi navaja, da bi se sodišče moralo vprašati, ali bi tožnik ob normalnem teku stvari, torej če ne bi bil zaprt v tem obdobju, v tem času prejemal dohodek in ali je prejemanje dohodka tožnik izkazal. To izhodišče je v resnici takšno, kot si ga je zastavilo sodišče prve stopnje. Res je, da tožnik pred nastopom zaporne kazni ni bil zaposlen, je pa delal med prestajanjem zaporne kazni in tudi po prestani kazni, kar med strankama ni bilo sporno. Sodišče prve stopnje je z namenom ugotavljanja vzročne zveze med drugim ugotavljalo, zakaj je tožnik dal odpoved pogodbe o zaposlitvi pri podjetju X. d.o.o., pri katerem je delal od 1.2.2010. Odpoved je tožnik dal 29.5.2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da vzrok odpovedi ni bil v tem, ker ni hotel več delati, ampak zato, ker obremenitve zaradi poteka predkazenskega postopka v kombinaciji z že prej obstoječimi težavami ni več zmogel, tako stanje pa se je pri njem nadaljevalo in stopnjevalo preko treh obsodilnih sodb do nastopa prestajanja zaporne kazni. S tem je bilo odgovorjeno tudi na trditev tožene stranke, da tožniku do 28.6.2016 ni preprečevala zaposlitve. Sodišče kakršnegakoli preprečevanja zaposlitve tožniku (do 28.6.2016) s strani tožene stranke ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je pri ugotovitvi tega, ali bi tožnik po normalnem teku stvari delal oziroma prejemal plačo iz naslova zaposlitve, utemeljeno izvedlo dokaz z izvedencem psihiatrom, ki je ugotovil, da bi si tožnik, če bi bila izrečena oprostilna sodba, zelo hitro poiskal službo in bi jo bil psihično sposoben opravljati (prepis zaslišanja izvedenca na list. št. 113 spisa). Človek s takšno osebnostno strukturo, kot jo ima tožnik, je običajno zaposlen. Tožena stranka zato v pritožbi neutemeljeno oporeka vzročni zvezi med odvzemom prostosti in izgubo na zaslužku. Prav tako ni podano nasprotje med izvedenskim mnenjem in ugotovitvijo sodišča, da tožnik obremenitve zaradi poteka predkazenskega postopka v kombinaciji z že prej obstoječimi težavami ni več zmogel. Te prej obstoječe težave je omenil izvedenec v svojem mnenju kot pritiskanje določenih oseb na tožnika, sodišče prve stopnje pa je na podlagi zaslišanja tožnika utemeljeno presodilo, da je bil vzrok odpovedi tudi v teku predkazenskega postopka. Izvedenca medicinske stroke je tožnik predlagal tudi v zvezi z premoženjsko škodo, kar izhaja iz strani 7 tožbe, kjer je pod dokazi navedeno „kot doslej“, tožnik pa je predhodno izvedenca psihiatrične stroke že predlagal na strani 6 tožbe v zvezi z nepremoženjsko škodo. Izvedba tega dokaza je bila potrebna, saj je bilo za odločitev o zadevi potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga.

13. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi dejansko stanje glede višine premoženjske škode. Na podlagi predloženih plačilnih list je pravilno ugotovilo, da je tožnik povprečno zaslužil za skupaj prikazanih 8 mesecev po 1.109,45 EUR na mesec, v 8,5 mesecih (ko je trajal odvzem prostosti) bi zaslužil 9.430,38 EUR. Toženka se neutemeljeno sklicuje na podatke za celotno leto 2011, saj tožnik v decembru 2011 ni opravljal rednega dela, temveč je nastopil hospitalizacijo, ki jo je končal konec aprila 2012 (izpovedba tožnika na l. št. 54 in 55 spisa). Zato niso relevantni podatki o zaslužku tožnika v decembru 2011 in od 1.1.2012 do konca maja 2012, ko je bil v bolniškem staležu. Tožnik je predhodno prejemal tudi dodatek zaradi opravljenih nadur, nočnega dela, stimulacijo, itd. Zato je sodišče prve stopnje tudi te dodatke pravilno upoštevalo pri ugotavljanju višine škode. Tožnik pa se v zvezi z višino povprečne plače nepravilno sklicuje na podatek iz obrazca M4, kjer je plača v znesku 1.276,12 EUR navedena za celotno obdobje od 1.1.2012 do 20.5.2012 in ne za posamezen mesec. Tožnik svojega tožbenega zahtevka ni temeljil na zaslužku po prestajanju zaporne kazni, ko se je zaposlil v Avstriji, zato se sedaj neutemeljeno sklicuje na te navedbe in na to, da toženka teh navedb ni prerekala.

14. Odločitev o stroških postopka je glede ugotovitve uspeha obeh pravdnih strank pravilna. Tožnik neutemeljeno navaja, da bi sodišče moralo ločeno upoštevati uspeh po temelju in višini, saj za kaj takšnega tudi po oceni pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi ni podlage. Tožena stranka pa utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje po pobotanju terjatev obeh strank iz naslova pravdnih stroškov v izreku odločbe ni navedlo pravilnega zneska stroškov, ki ga mora tožena stranka plačati tožeči stranki. Po pobotanju zneskov 4.092,73 EUR in 555,39 EUR, pravilen znesek stroškov, ki ga mora tožena stranka povrniti tožeči stranki, znaša 3.537,34 EUR. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in odločitev o stroških postopka v točki III izreka spremenilo tako, da je znesek „4.092,73 EUR“ nadomestilo s pravilnim zneskom „3.537,34 EUR“. V preostalem delu pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Ker je tožena stranka s pritožbo uspela le v neznatnem delu (le glede stroškov postopka), v ostalem delu pa s pritožbo ni bila uspešna, enako tudi tožeča stranka, je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP). Stroški odgovorov na pritožbo niso bili potrebni, saj z njimi stranki nista bistveno prispevali k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami in dopolnitvami 2 II Cp 2668/2012, II Ips 333/2014, II Ips 412/2011, II Ips 196/2016, II Ips 455/2010, II Cp 925/2016. 3 II Ips 531/2007, II Ips 268/2004, II Ips 455/2010, II Ips 62/2015, II Cp 925/2016, II Cp 2668/2012.