Jedro

Tarifna številka 1112 ZST-1 ne veže plačila nižje takse s količnikom 1,0 na to, ali je narok bil opravljen ali ne, saj se taksa po tar. št. 1112 plača, kadar se postopek konča z umikom tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo, kar pomeni, da je v konkretnem primeru odločilno samo to, ali je bila tožba umaknjena pred razpisom naroka za glavno obravnavo ali po razpisu naroka. Razpis naroka po mnenju pritožbenega sodišča pomeni izdajo odredbe sodnika, s katero ta določi datum, uro ter prostor, kjer bo opravljen narok za glavno obravnavo ter koga naj vse povabi na takšen narok, kot tudi izdelavo vabila na podlagi takšne odredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za vrnitev sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencih zaradi zmotne uporabe materialnega prava (2. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sicer se strinja, da stroga jezikovna razlaga tar. št. 1112 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) napeljuje na zaključek, kot ga je sprejelo sodišče prve stopnje. Vendar pa meni, da je takšna razlaga preozka in neprimerna ter da je potrebno upoštevati tudi namen teh določb ter da je zato besedilo „razpis naroka“ potrebno razumeti tako, da je ta razpisani narok tudi dejansko opravljen. 36. člen ZST-1 namreč določa, da ima pravico do vrnitve takse, kdo je plačal takso za sodno dejanje, ki ni bilo opravljeno. Dejstvo je, da v konkretnem primeru sodno dejanje ni bilo opravljeno. Če bi torej zadostovalo, da sodišče narok zgolj razpiše, ne pa tudi opravi in bi stranka v takem primeru izgubila pravica do vračila sodne takse, določba 36. člena ZST-1 izgubi svoj pomen. Nadalje točka 2 tar. št. 1112 ZST-1 določa, da se obračuna taksa v višini faktorja 1,0 tudi v primerih, ko se postopek konča na podlagi odpovedi ali s sodbo na podlagi pripoznave, izdano najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo. V tem primeru torej stranke sodišče obremenjujejo bolj kot v primeru, če tožbo umaknjeno še preden je bil opravljen narok, pa jim vračilo takse kljub temu pripada. Po 3. točki iste tarifne številne pa so do vračila upravičene tudi stranke, ki sklenejo sodno poravnavo pred izdajo odločbe – v tem primeru lahko torej stranke sodišče obremenijo z nedoločenim številom narokov za glavno obravnavo, sodišče mora samo izdati sodno poravnavo, kar sodišče zagotovo obremenjuje bolj kot izvensodna poravnava, pa so stranke še vedno upravičene do povračila sodne takse. V konkretnem primeru, ko stranke sodišča niso obremenile ne z izvedbo naroka, ne z oblikovanjem in izdajo sodne poravnave, ko naj tožeča stranka ne bi bila upravičena do povračila sodne takse. Takšen zaključek sodišča, ki temelji zgolj na jezikovni razlagi, ne ozira pa se na sam namen določb, ki so zagotovo v pospešitvi postopkov in v čim manjšem obremenjevanju sodišč, je do tožeče stranke diskriminatoren, nesmiseln in stranke sili v to, da bodo naslednjič sodišče obremenjevale z nepotrebnim delom. V primeru stroge jezikovne razlage pa poudarjajo, da v času umika tožbe 24. 1. 2013 narok ni bil razpisan, ker ga je sodišče dan prej, to je 23. 1. 2013 preklicalo in preložilo za nedoločen čas. Poleg tega je tožeča stranka že v pripravljalni vlogi predlagala naj sodišče odloči brez razpisa naroka.

Pritožba ni utemeljena.

Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhajajo ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta tožeča in tožena stranka sklenili izvensodno poravnavo, zaradi česar je tožeča stranka umaknila tožbo z vlogo z dne 24. 1. 2013, kar je bilo po razpisu naroka za glavno obravnavo dne 28. 12. 2012. Na podlagi takšnih ugotovitev in ob uporabi 36. člena ZST in tar. št. 1112 ZST-1 je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožeča stranka ni upravičena do povračila 2/3 vplačane sodne takse.

S takšno obrazložitvijo se strinja tudi pritožbeno sodišče, saj ZST-1 v tar. št. 1112 ne veže plačila nižje takse s količnikom 1,0 na to, ali je narok bil opravljen ali ne, saj je določba te tarifne številke popolnoma jasna in določa, da se plača taksa po tar. št. 1112, kadar se postopek konča z umikom tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo, kar pomeni, da je v konkretnem primeru odločilno samo to, ali je bila tožba umaknjena pred razpisom naroka za glavno obravnavo ali po razpisu naroka. Razpis naroka po mnenju pritožbenega sodišča pomeni izdajo odredbe sodnika, s katero ta določi datum, uro ter prostor, kjer bo opravljen narok za glavno obravnavo ter koga naj vse povabi na takšen narok, kot tudi izdelavo vabila na podlagi takšne odredbe. Iz spisovnega gradiva je razvidno, da je razpravljajoča sodnica izdala odredbo za vabljenje tožeče in tožene stranke na narok za glavo obravnavo v gospodarskem sporu majhne vrednosti dne 27. 12. 2012, sodišče pa je vabilo za narok za glavno obravnavo izdalo 28. 12. 2012 in ga istega dne poslalo strankam (list. št. 39 spisa). Razpis naroka je tisti procesno dejanje sodišča, ki razmejuje primere, v katerih je stranka zaradi umika tožbe upravičena do povračila sodne takse oziroma do plačila znižane sodne takse od primerov, ko do tega ni upravičena. Glede na pojasnjeno, ko ni nobenega dvoma o tem, da je tožeča stranka tožbo v predmetni zadevi umaknila 24. 1. 2013, torej po razpisu naroka za glavno obravnavo, ki ga je sodišče razpisalo za 24. 1. 2013, je odločitev sodišča prve stopnje kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Pri tem nima nobenega pomena dejstvo, da je sodišče prve stopnje z obvestilom z dne 23. 1. 2013 (list. št. 42) narok preklicalo. Slednje namreč ne pomeni, da sodišče naroka ni razpisalo, saj preklic naroka ni možen brez predhodnega razpisa. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da v času umika tožbe 24. 1. 2013 narok ni bil razpisan, ker ga je sodišče dan prej, to je 23. 1. 2013 preklicalo in preložilo za nedoločen čas.

Čeprav tar. št. 1112 v 2. in 3. točki določata tudi primere, ko se taksa za postopek po tar. št. 1111 zniža na količnik 1,0 v primeru izdaje sodbe na podlagi odpovedi ali sodbe na podlagi pripoznave, izdane najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo ali s sklenitvijo sodne poravnave pred izdajo odločbe, ni mogoče mimo dejstev, da je zakonodajalec razpis naroka za glavno obravnavo določil kot odločilno okoliščino za presojo upravičenosti do plačila takse z znižanim količnikom po 1. točki tar. št. 1112 ZST-1. Strinjati se je sicer mogoče z navedbami tožeče stranke v pritožbi, da v primerih pod točkama 2) in 3) tar. št. 1112 ZST-1 stranke sodišče obremenjujejo bolj, kot v primeru situacije, ki je urejena v prvi točki tar. št. 1112 ZST-1, vendar ob jasni določbi, ki določa razpis naroka za glavno obravnavo kot tisto procesno dejanje, ki ne sme biti opravljeno, da bi stranka bila upravičena do plačila sodne takse znižane na količnik 1,0, te pritožbene navedbe ne morejo vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa in jih pritožbeno sodišče šteje za neutemeljene. Pri tem je potrebno poudariti, da tudi z razpisom naroka stranke obremenjujejo sodišče z določenim delom, saj mora sodišče pred razpisom naroka opraviti dejanja, ki so določena v določbah 269. do 279. člena ZPP. Poleg tega pa momenti, ki so opisani v točkah 1) do 3) tar. št. 1112 ZST-1 medsebojno niso primerljivi, ker gre za izdajo različnih odločb. Prav tako obravnavane procesne situacije ni mogoče uvrstiti pod primere, ko je v skladu z 36. členom ZST-1 stranka upravičena do povračila sodne takse za dejanje, ki ni bilo opravljeno, saj tožeča stranka ni plačala sodne takse za določeno dejanje sodišča, temveč sodno takso za postopek.

Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče v skladu s 350. členom in 366. členom ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).