Jedro

Izterjava sodne takse temelji na plačilnem nalogu sodišča, na katerem je potrdilo o izvršljivosti. Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova – plačilnega naloga ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe. Tožnik zato z ugovori, ki se nanašajo na upravičenost do oprostitve plačila sodne takse in s tem na utemeljenost izdanega plačilnega naloga, v tem postopku ne more uspeti.

Stroški davčne izvršbe se obračunajo v sklepu o izvršbi, plača jih dolžnik, višino teh stroškov pa predpiše minister, pristojen za finance. Pri tem je pravilen tudi znesek, ki se terja kot strošek za pot izterjevalca. Ta pot sicer v spisih res ni izkazana. Vendar ni mogoče mimo dejstva, da gre za postopek izvršbe na premičnine, pri kateri se rubež opravi na kraju, kjer se premičnine nahajajo in ne v prostorih uradne osebe. Zato se stroški za pot izterjevalca utemeljeno terjajo že v sklepu, s katerim se začne davčna izvršba, in zato tožnikove navedbe, da izterjevalca nikoli ni videl in da do njegove poti nikakor ni moglo priti, za odločitev niso pravno pomembne. Sicer pa sodišče v tej zvezi dodaja, da se v primeru, če po končanem postopku davčne izvršbe nastane razlika med obračunanimi in dejansko nastalimi stroški, ta vrne na podlagi posebnega sklepa davčnega organa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Carinski urad Sežana je kot prvostopni davčni organ z izpodbijanim sklepom začel davčno izvršbo na dolžnikove premičnine na podlagi sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju K ... z dne 5. 6. 2002, ki je postala izvršljiva 14. 6. 2002, za neplačan dolg iz naslova povprečnine v znesku 333,83 EUR in stroškov postopka v znesku 12,86 EUR, in na podlagi plačilnega naloga Okrajnega sodišča v Mariboru št. 0486 I ... z dne 26. 5. 2009, ki je postal izvršljiv 9. 6. 2009 za sodno takso v znesku 40,00 EUR, stroške izdaje tega sklepa v višini 75,00 EUR, stroške za pot izterjevalca v znesku 40,00 EUR ter vse nadaljnje stroške davčne izvršbe, ki bodo obračunani s posebnim sklepom.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sledi, da sta omenjeni sodišči kot predlagatelj izvršbe v skladu s 146. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDav-2) predlagali izterjavo denarnih terjatev, ki izhajajo iz izvršilnih naslovov, navedenih v izreku sklepa. Carinska uprava, ki se po določbah ZDavP-2 šteje za davčni organ, je pristojna tudi za davčno izvršbo denarnih terjatev, ki se terjajo v skladu z ZUP in zakonom, ki ureja prekrške (ZP-1). Ker tožnik kot dolžnik ni poravnal dolgovanih denarnih obveznosti, je bilo potrebno v skladu z določbami ZDavP-2, ki se citirajo v nadaljnji obrazložitvi, izdati izpodbijani sklep in z njim začeti davčno izvršbo.

3. Drugostopni davčni organ je pritožbi tožnika delno ugodil in izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na sodbo Okrajnega sodišča na Ptuju, in sicer za povprečnino v znesku 333,83 EUR in stroške postopka v znesku 12,86 EUR, odpravil. V preostalem delu je izpodbijani sklep potrdil in pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. V razlogih ugotavlja, da se v konkretnem primeru prisilno izvršujejo stroški kazenskega postopka in sodna taksa, da v obeh primerih obstaja izvršilni naslov, da sta oba izvršilna naslova opremljena s potrdilom o izvršljivosti in da se zato štejejo dejstva, navedena v teh potrdilih, za dokazana. Glede zastaranja izvršitve stroškov kazenskega postopka ZKP nima posebnih določb, zato se za ta primer upošteva desetletni zastaralni rok iz 365. člena Obligacijskega zakonika. Ob upoštevanju tega roka se je zastaralni rok iztekel 14. 6. 2012 in s tem pred izdajo izpodbijanega sklepa. Zato je bilo potrebno izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na povprečnino in stroške kazenskega postopka odpraviti.

4. Pravica zahtevati plačilo sodne takse pa zastara v petih letih po zapadlosti takse v plačilo (prvi odstavek 9. člena Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zastaranje pravice zahtevati plačilo sodne takse oziroma prisilno izterjavo takse prekine vsako uradno dejanje pristojnega organa, katerega namen je plačilo oziroma izterjava takse, nastopi pa zastaranje v vsakem primeru v desetih letih po zapadlosti takse v plačilo (drugi odstavek 9. člena ZST-1). V konkretnem primeru je plačilni nalog, ki predstavlja izvršilni naslov, postal izvršljiv 10. 6. 2009. Carinski urad je izdal opomin, ki je pretrgal zastaralni rok, 15. 10. 2010, izpodbijani sklep pa je bil izdan 18. 12. 2013 in s tem znotraj predpisanih zastaralnih tokov. Zato zastaranje v tem primeru še ni nastopilo in zato drugostopni organ tožnikov pritožbeni ugovor zastaranja v tem delu zavrne ter (tudi v ostalem) pritrdi odločitvi prve stopnje.

5. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga sodišču, da tožbi ugodi ter ga oprosti vseh sodnih stroškov in taks, tudi stroškov in sodnih taks v tem upravnem sporu, nadaljnjo izvršbo pa ustavi. V tožbi navaja, da je že v pritožbi opisal svoje slabo finančno stanje, saj je na dolgoletnem prestajanju zaporne kazni in brez dohodkov ter premoženja, ter zaprosil za oprostitev stroškov in sodnih taks. Meni tudi, da je Carinski urad neutemeljeno zaračunal omenjene stroške in da bi ga moral oprostiti plačila sodne takse na podlagi sodbe (pravilno: odločbe) Ustavnega sodišča U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014. Do stroškov poti izterjevalca ni moglo priti, saj ni do tožnika prišel nikoli noben izterjevalec in ga tožnik, ki je na prestajanju kazni od 15. 1. 2002, ni nikoli videl. Dolg iz naslova sodne takse v znesku 40 EUR pa izvira iz prvotnega dolga, ki je zastaral, zato ni podlage za izterjavo. Iz sklepa Carinske uprave Sežana sledi, da se terjajo stroški v zvezi z izvršbo, čeprav bi tožnika glede na njegovo finančno stanje lahko oprostili vseh ali vsaj dela nastalih stroškov.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in vztraja pri svoji odločitvi in pri razlogih obeh upravnih aktov.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V konkretnem primeru je sporen le še tisti del sklepa o davčni izvršbi, ki se nanaša na izterjavo po plačilnem nalogu Okrajnega sodišča v Mariboru, izdanem v izvršilnem postopku (za sodno takso v znesku 40,00 EUR), ter na stroške v zvezi z davčno izvršbo (za izdajo sklepa o izvršbi v višini 75,00 EUR in stroške za pot izterjevalca v znesku 40,00 EUR). V ostalem delu je namreč drugostopni organ izpodbijani sklep iz razloga zastaranja obveznosti, ki se terja na podlagi sodbe Okrajnega sodišča na Ptuju, odpravil. 9. V spornem delu izreka pa je izpodbijani sklep po presoji sodišča zakonit in pravilen iz vseh razlogov, ki jih navajata davčna organa v obrazložitvi sklepa oziroma drugostopne odločbe. Sodišče zato njunih razlogov ne ponavlja, temveč se nanje po pooblastilu z 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje.

10. V zvezi s tožbenimi ugovori sodišče, enako kot pred tem že pristojni davčni organ, ugotavlja, da izterjava sodne takse v znesku 40,00 EUR temelji na plačilnem nalogu Okrajnega sodišča v Mariboru, na katerem je potrdilo o izvršljivosti. Ugotovitev je skladna s podatki upravnih spisov in tudi nesporna. Vsebinska pravilnost izvršilnega naslova – plačilnega naloga pa ni predmet presoje v postopku davčne izvršbe. V postopku izvršbe zato dolžnik ne more z uspehom izpodbijati izvršilnega naslova (peti odstavek 157. člena ZDavP-2). Enako velja za upravni spor, v katerem se presoja pravilnost in zakonitost sklepa o izvršbi. Tožnik zato z ugovori, ki se nanašajo na upravičenost do oprostitve plačila sodne takse in s tem na utemeljenost izdanega plačilnega naloga, ki jo je uveljavljal sicer že v pritožbi zoper sklep, tudi v postopku s tožbo ne more uspeti.

11. Uspeti pa tudi ne more z ugovori zoper izterjavo stroškov izdaje sklepa o davčni izvršbi in stroškov za pot izterjevalca. Stroški davčne izvršbe se v skladu s 152. členom ZDavP-2 obračunajo v sklepu o izvršbi. Po izrecni določbi 152. člena ZDavP-2 je dolžnik tisti, ki plača vse stroške davčne izvršbe. Višino stroškov določi minister, pristojen za finance (četrti odstavek 152. člena ZDavP-2). Ko gre za sklep o izvršbi na dolžnikove premičnine, kot je bil izdan v konkretnem primeru, znašajo po določbah 66. člena Pravilnika stroški za sklep o izvršbi 75,00 EUR in s tem toliko, kot se terja od tožnika v konkretnem primeru.

12. Pravilen pa je tudi znesek 40,00 EUR, ki se terja kot strošek za pot izterjevalca kot pooblaščene uradne osebe iz 67. člena Pravilnika. Pot izterjevalca v spisih sicer res ni izkazana. Vendar pa ni mogoče mimo dejstva, da gre v konkretnem primeru za postopek izvršbe na premičnine, pri kateri se rubež opravi „na kraju samem“, tj. na kraju, kjer se premičnine nahajajo in ne v prostorih uradne osebe. Zato se stroški za pot izterjevalca (kot obračunani) utemeljeno terjajo že v sklepu, s katerim se začne davčna izvršba, in zato tožnikove navedbe o tem, da izterjevalca nikoli ni videl in da do njegove poti nikakor ni moglo priti, za odločitev niso pravno pomembne. Sicer pa sodišče v tej zvezi dodaja še, da se v primeru, če po končanem postopku davčne izvršbe nastane razlika med obračunanimi in dejansko nastalimi stroški, ta zaračuna oziroma vrne na podlagi posebnega sklepa davčnega organa (drugi odstavek 72. člena Pravilnika).

13. Ker je torej po povedanem izpodbijani sklep zakonit in pravilen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.