Jedro

Pravilno in skladno z določbo 365. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je sodišče pojasnilo, da je z vložitvijo predloga za izvršbo bilo zastaranje pretrgano.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki znesek 80,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 9. 2014 dalje do plačila ter ji povrniti 100,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 1. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka), kot tudi 196,66 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči naslednji dan po poteku izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se tožena stranka (v nadaljevanju toženka) pravočasno pritožuje. Navaja, da je glavnica za dolg 80,00 EUR v skladu z določbo 337. člena Obligacijskega zakonika (OZ) zastarala 23. 9. 2019 . Prosi za zmanjšanje stroškov, ker je brez redne zaposlitve, za preostanek dolga pa prosi za plačilo na obroke.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor majhne vrednosti, saj glavnična terjatev ne presega 2.000,00 EUR (primerjaj prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V sporih majhne vrednosti veljajo nekatera posebna postopkovna pravila, ki so opredeljena v določbah 30. poglavja ZPP v členih od 442 do 458 ZPP. Ob tem je kot posebnost izpostaviti, da v sporih majhne vrednosti veljajo omejeni pritožbeni razlogi, saj se po določbi prvega odstavka 458. člena ZPP smeta sodba in sklep, s katerim je končan spor v tovrstnih postopkih, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutnih bistvenih kršitev določb postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje je tako pritožbeno sodišče ob pravilnih materialnopravnih izhodiščih vezano.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: da je tožeča stranka kot izvajalka izobraževalnega programa nudila toženki izredno izobraževanje po programu Poklicno tehniškega izobraževanja: ekonomski tehnik, na katerega se je toženka vpisala in ga obiskovala; da sta v namen izobraževanja pravdni stranki sklenili Pogodbo o izrednem izobraževanju, z veljavnostjo od 1. 9. 2014 do 31. 8. 2015 (priloga A5); da je tožeča stranka izpolnila vse svoje obveznosti po citirani pogodbi, medtem ko je toženka račun št. 1771-2008269 z dne 22. 9. 2014, ki ga je tožeča stranka izstavila za vpisnino/šolnino za navedeni program v višini 120.00 EUR, poravnala le v višini 40,00 EUR, 80,00 EUR pa predstavlja dolg, ki ga tožeča stranka v tej zadevi iztožuje od toženke, z zakonskimi zamudnimi obrestmi po zapadlosti računa (22. 9. 2014) dalje do plačila.

7. Sodišče prve stopnje je utemeljeno in materialnopravno pravilno zavrnilo ugovor zastaranja, ki ga je toženka uveljavila v ugovoru in pri katerem vztraja tudi v pritožbi.

8. Sodišče prve stopnje je ob določbah 335. člena Obligacijskega zakonika (OZ), prvega odstavka 336. člena in 337. člena OZ pravilno obrazložilo, da začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisanega kaj drugega, izteče pa se z iztekom zadnjega dne z zakonom določenega časa. Pravilno in skladno z določbo 346. člena OZ je obrazložilo, da terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen drugačen zastaralni rok. Pritrditi je tudi stališču sodišča prve stopnje, da za terjatve iz naslova vpisnine/šolnine za izobraževanje, kot je predmetna, z zakonom ni določen drugačen zastaralni rok, zato velja splošni petletni zastaralni rok.

9. Ob dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je preostanek terjatve po predmetnem računu zapadel v plačilo dne 22. 9. 2014, je petletni zastaralni rok v skladu z določilom prvega odstavka 336. člena OZ začel teči prvi naslednji dan, to je 23. 9. 2014 in bi tako zastaranje terjatve, skladno z določilom 337. člena OZ, nastopilo šele 23. 9. 2019, ker pa je bil predlog za izvršbo oz. sedaj tožba vložena že 21. 12. 2018, torej znotraj navedenega zastaralnega roka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da preostanek terjatve, ki ga tožeča stranka vtožuje, ni zastaral. Pravilno in skladno z določbo 365. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je pojasnilo, da je z vložitvijo predloga za izvršbo bilo zastaranje pretrgano.

10. Toženka tako ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je skladno z določbo 337. člena ZPP terjatev 23. 9. 2019 zastarala, saj toženka ob tem spregleda pojasnilo in pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo zastaranje z vložitvijo izvršilnega predloga oziroma sedaj tožbe po določbi 365. člena OZ pretrgano. Vpliv pretrganja zastaranja na tek zastaralnega roka določa 369. člen OZ. Po določbi prvega odstavka 369. člena OZ po pretrganju začne zastaranje znova teči in se čas, ki je pretekel pred pretrganjem, ne všteje v zastaralni rok, v tretjem odstavku pa je določeno, da če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali s kakšnim drugim upnikovim dejanjem zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan. To pa pomeni, da zaradi pretrganja zastaranja z vložitvijo predloga za izvršbo oziroma tožbe, terjatev, ki je predmet zahtevka, ni zastarana. Pritožbene navedbe, da je terjatev zastarana, so zato neutemeljene.

11. Sodišče prve stopnje je stroškovno odločitev obrazložilo v točkah od 22 do 27 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožba obrazložene stroškovne odločitve vsebinsko v ničemer ne izpodbija, odločitev o povrnitvi stroškov postopka pa je pravilno oprta na določbi 155. in 154/I. člena ZPP in glede stroškov odvetniškega zastopanja tožeče stranke tudi na veljavno Odvetniško tarifo. Glede na zakonsko določbo 155. člena ZPP, ki določa kriterije za odmero potrebnih pravdnih stroškov stranke in na določbo prvega odstavka 154. člena ZPP, ki določa temeljni kriterij za povrnitev pravdnih stroškov, to je kriterij uspeha strank v pravdi, tožeča stranka pa je z zahtevkom v celoti uspela, pri odločitvi o povrnitvi potrebnih stroškov postopka nasprotne (tožeče) stranke ni mogoče upoštevati materialnih zmožnosti toženke, ki mora tožeči stranki stroške povrniti, za kar se toženka smiselno pritožbeno zavzema s prošnjo, naj se stroški zmanjšajo, ker da je brez redne zaposlitve. Ker sodišče odloči v okviru tožbenega zahtevka (člen 2/1 ZPP), pritožbeno sodišče tudi ne more upoštevati pritožbenega predloga toženke za obročno plačilo. Morebitno obročno plačilo dolga lahko toženka doseže le v dogovoru s tožečo stranko.

12. Ob obrazloženem se tako pritožba toženke v celoti pokaže za neutemeljeno. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče prve stopnje je materialno pravo pravilno uporabilo, sodišče druge stopnje pa pri pritožbenem preizkusu tudi ni zasledilo postopkovnih kršitev, na katere mora po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 458. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).

13. Ker gre v predmetnem postopku za postopek majhne vrednosti, je pritožbeno sodišče skladno z določbo petega odstavka 458. člena ZPP o pritožbi odločilo po sodnici posameznici.