Jedro

Prvostopenjsko sodišče je vlogo obravnavalo kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških (po 325. čl. v zvezi s 332.čl. ZPP) ter kot predlog za povrnitev stroškov v smislu 7.odst. 163. čl. ZPP (v obeh primerih zakon določa 15-dnevni rok za podajo predloga, šteto od prejema sodne odločbe) in ugotovilo, da je tožeča stranka predlog podala prepozno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi

sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožničin predlog z dne 30.5.2006, naj odloči še o stroških postopka.

Zoper sklep se po pooblaščencu pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da mora sodišče odločiti o vseh postavljenih zahtevkih. V danem primeru je bil že v tožbi postavljen zahtevek za povrnitev stroškov in so bili stroški tudi specificirani. Sodišče je to prezrlo in o stroških ni odločilo. Zato je bilo dolžno odločiti o stroških tudi po izdaji zamudne sodbe in to brez opozorila tožeče stranke. V tem primeru ne gre za dopolnitev sodbe, ampak za dolžnost sodišča odločiti o postavljenem zahtevku. Sodišče se zmotno sklicuje na določbo 163.čl. ZPP, saj v tem konkretnem primeru ne gre za enako situacijo kot jo obravnava ta določba ZPP. Ni šlo namreč za izdajo sklepa o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročajo konec postopka zunaj obravnave. Šlo je za to, da je tožeča stranka zahtevala, naj se odloči v celoti o njenem postavljenem zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožeča stranka v vloženi tožbi postavila tudi stroškovni zahtevek in stroške tudi specificirala. Ker toženec na tožbo ni odgovoril, je prvostopenjsko sodišče v skladu s 318.čl. ZPP dne 26.4.2006 izdalo zamudno sodbo. Le-to je tožeča stranka prejela 9.5.2006, z vlogo z dne 30.5.2006 pa je opozorila sodišče, da z zamudno sodbo ni bilo odločeno o stroških postopka in zato predlagala, naj sodišče odloči še o stroških, priglašenih že v tožbi ter še o nadaljnjih, v tej vlogi priglašenih stroških. Prvostopenjsko sodišče je pravilno to vlogo obravnavalo kot predlog za izdajo dopolnilnega sklepa o stroških (po 325.čl. v zvezi s 332.čl. ZPP) ter kot predlog za povrnitev stroškov v smislu 7.odst. 163.čl. ZPP (v obeh primerih zakon določa 15-dnevni rok za podajo predloga, šteto od prejema sodne odločbe) in ugotovilo, da je tožeča stranka predlog podala prepozno. Kot že ugotovljeno, je prvostopenjsko sodišče njen predlog prejelo šele 30.5.2006, 15-dnevni rok pa je iztekel že 24.5.2006. Po prvostopenjskem sodišču ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne izpodbija, temu je lahko sledilo le zavrženje predloga. V zvezi s pritožbenimi navedbami o napačni uporabi določbe 7.odst. 163.čl. ZPP pa je še pojasniti, da je v tej določbi določeno, da se lahko zahteva povrnitev stroškov v 15-ih dneh od prejema sklepa o ustavitvi postopka, če sodišče izda sklep o ustavitvi postopka zaradi umika tožbe, umika pravnega sredstva ali drugih okoliščin, ki povzročijo konec postopka zunaj obravnave. Pritrditi je stališču prvostopenjskega sodišča, da so tudi v obravnavanem primeru z izdajo zamudne sodbe nastopile druge okoliščine, ki so povzročile konec postopka zunaj obravnave, zato je imela tožeča stranka na voljo 15 dni po prejemu zamudne sodbe, da vloži zahtevo za povrnitev stroškov postopka. Sodna praksa se je že izrekla, da tožba ni predlog iz 3.odst. 163.čl. ZPP, zato lahko tožeča stranka po izdaji zamudne sodbe zahteva povrnitev stroškov po 7.odst. 163.čl. ZPP (pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 17.4. in 21.6.2001, Pravna mnenja I/2001, stran 11). Pritožba tudi nima prav, da bi moralo prvostopenjsko sodišče odločiti o (pozabljenih) stroških po uradni dolžnosti. To lahko stori le na predlog stranke (325.čl. ZPP v zvezi s 332.čl. ZPP). Izpodbijana odločitev je torej v vseh pogledih pravilna, tudi po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev pritožbeno sodišče ni zasledilo (350.čl. ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2.tč. 365.čl. ZPP). Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške (154., 165.čl. ZPP).