Jedro

Tožba je po višini nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po višini. To je takrat, kadar tožnica ne navede tistih parametrov, ki so potrebni za preizkus njenih trditev, da ji toženka dolguje prav tisti znesek, ki ga vtožuje. Če teh podatkov tožba nima, preizkus tožbe po višini ni mogoč. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen.

Kot izhaja iz določila 212. člena ZPP, je tožnica tista, ki mora v prid utemeljenosti svojega zahtevka navesti dejstva, ki njen zahtevek utemeljujejo. Šele ko to stori, se lahko toženec kvalificirano brani, (1) da tožnici ničesar ne dolguje, (2) da ji dolguje nižji znesek od vtoževanega, ali pa (3) pripozna tožbeni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani II. in III. točki izreka potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**Uvodno pojasnilo**

1. Tožnica kot upravnica poslovne stavbe št. 000-303 na naslovu P., od toženca, ki je lastnik posameznega dela ter solastnik skupnih delov te stavbe, zahteva plačilo obratovalnih stroškov za obdobje od julija 2016 do aprila 2019. Toženec je v tem obdobju mesečno le delno poravnal izstavljene račune. Tožnica zato vtožuje delno plačilo 33 računov,1 s katerimi zahteva plačilo razlike med celotnim zneskom računa in zneskom, ki ga je toženec mesečno poravnal. Poleg tega zahteva še celotno plačilo (zadnjega vtoževanega) računa št. 174/19 z dne 6. 5. 2019 v višini 283,83 EUR.

**Izpodbijana sodba**

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da terjatev v višini 213,00 EUR s pripadki po računu št. 174/19 z dne 6. 5. 2019 med strankama ni sporna. Zato je tožbenemu zahtevku v tem delu ugodilo (I. točka izreka).

3. V preostalem delu (za znesek 2.407,71 EUR s pripadki) je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka) in tožnici naložilo, da toženki povrne na 165,02 EUR odmerjene pravdne stroške s pripadki (III. točka izreka).

4. Ugotovilo je, (1) da je bila tožnica s _Pogodbo o medsebojnih razmerjih_2 z dne 7. 11. 2012 (A2, enako tudi list. št. 25 – 33, v nadaljevanju Pogodba A2) imenovana za upravnico zgradbe P., (2) istega dne pa je tožnica z etažnimi lastniki (teh je pet) sklenila tudi _Pogodbo o upravljanju_ (A3, enako tudi list. št. 20 – 24); (3) da je bil k Pogodbi A2 s soglasjem vseh etažnih lastnikov sprejet Sklep (A2, enako tudi l. št. 34 – 35), s katerim se je toženec zavezal, da bo tožnici mesečno plačeval obratovalne stroške v višini 1,97 EUR/m² za posamezen del in 3,36 EUR/m² za svoj delež na skupnih prostorih; (4) da se skladno s tretjim odstavkom 22. člena Pogodbe A2 stroški letno usklajujejo z rastjo cen stroškov elektrike, ogrevanja, vode, komunalnih in drugih potrebnih stroškov; (5) da četrti odstavek istega člena te pogodbe določa, da je tožnica dolžna vsako leto do 15. januarja etažne lastnike obvestiti o spremenjeni višini stroškov zaradi rasti cen stroškov; (6) da sta se pravdni stranki v 8. členu Pogodbe o upravljanju dogovorili, da se znesek obratovalnih stroškov usklajuje z rastjo življenjskih stroškov, objavljenih v uradnem listu in med drugim (7) da tožnica stroškov ni usklajevala z rastjo cen stroškov elektrike, ogrevanja, vode, komunalnih in drugih potrebnih stroškov oziroma z rastjo življenjskih stroškov, objavljenih v uradnem listu.

5. Zavzelo je stališče, da je bilo trditveno breme glede višine stroškov in njihovega izračuna na tožnici. Ta bi morala za vsako vtoževano leto navesti (in dokazati), kolikšna bi bila višina obratovalnih stroškov, če bi jih usklajevala z rastjo cen stroškov elektrike, ogrevanja, vode, komunalnih in drugih potrebnih stroškov oziroma z rastjo življenjskih stroškov, objavljenih v uradnem listu, ter ta izračun tudi pojasniti. Ker tega ni storila, je sodišče tožbeni zahtevek v pretežnem delu zavrnilo.

**Pritožba in odgovor na pritožbo**

6. Proti tej sodbi se je tožnica pravočasno pritožila. Uveljavljala je pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni njej v prid oziroma, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožencu pa naloži plačilo stroškov tega postopka. Zahtevala je tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

7. Toženec je na pritožbo pravočasno odgovoril. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne. Tudi on je zahteval povračilo svojih pritožbenih stroškov.

**K odločitvi o pritožbi**

8. Pritožba ni utemeljena.

_Posebnosti spora majhne vrednosti_

9. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR. Zato je sodišče ta gospodarski spor vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). Sodbo, izdano v takem postopku, je mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka (prvi odstavek 458. člen ZPP). Iz tega izhaja, da je pritožbeno sodišče na dejansko stanje, kot je povzeto v 4. točki obrazložitve te sodbe, vezano. Na relativne procesne kršitve postopka pa se ne ozira.

10. O pritožbi zoper sodbo je odločila sodnica posameznica (peti odstavek 458. člena ZPP).

_Odgovori na posamezne pritožbene očitke_

11. Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da so Pogodbo A2 sklenili le etažni lastniki, pa tudi sklep A2 so podpisali le etažni lastniki. Pogodbo o upravljanju A3, pa je poleg njih podpisala tudi tožnica kot upravnik. Kot izhaja iz trditvene podlage tožnice, pa ta soglaša, da jo zavezuje tudi Pogodba A2, čeprav je ni podpisala. V prvem stavku IV. točke dopolnitve tožbe (list. št. 62) je namreč navedla, da med strankama ni sporno, da njun odnos temelji na obeh pogodbah. Zato je pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi štelo, da določila obeh pogodb zavezujejo obe stranki, pa četudi tožnica ni pogodbena stranka Pogodbe A2. Isto velja za sklep A2, za katerega pritožnica izrecno navaja, da ga sodišče prve stopnje ni upoštevalo, pa bi ga moralo.

12. Drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo s Sklepom A2 spremenjenih določb 22. člena Pogodbe A2, na katera je med postopkom opozarjala tožnica, pač pa da je oprlo svojo odločitev na izvirni tekst tega člena, torej na tekst, kot je veljal ob podpisu Pogodbe A2. Vendar pa pritožničine navedbe glede spremenjenih določil 22. člena Pogodbe A2, do katerih se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo, niso pravno odločilne, kot je pojasnjeno v nadaljevanju. Zato je smiselno zatrjevana kršitev pravice do izjave (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) neutemeljena.

13. Tretji odstavek 22. člena Pogodbe A2 je določal, da se stroški letno usklajujejo z rastjo cen stroškov elektrike, ogrevanja, vode, komunalnih in drugih potrebnih stroškov. Zadnja poved petega odstavka 22. člena Pogodbe A2 pa je določala, da se pri izračunu uporabi povprečje cen vseh stroškov. V delu, ki je relevantno za odločitev, se s sklepom A2 nista bistveno spremenila niti prvi in četrti odstavek tega člena. Prvi odstavek 22. člena Pogodbe A2 je pred spremembo določal, da se bodo mesečno poravnavali stroški posameznega poslovnega prostora in stroški skupnih prostorov upravnika, in sicer v višini _2,64 EUR/m2_ za posamezni poslovni prostor in v višini _4,03 EUR/m2_ za delež vsakega etažnega lastnika na skupnih prostorih, pri čemer se DDV obračuna posebej. S Sklepom A2 pa se je prvi odstavek spremenil tako, da etažni lastniki mesečno plačujejo stroške posameznega poslovnega prostora v višini _1,97 EUR/m2_, na račun deleža na skupnih prostorih pa v višini _3,36 EUR/m2_, pri čemer se prav tako DDV obračuna posebej. Ta spremenjeni člen ima še dostavek s sledečo vsebino: „_Navedeni znesek stroškov pogodbene stranke priznavajo za celoten čas od sklenitve prodajne pogodbe dalje_.“

14. S prvim odstavkom spremenjenega 22. člena Pogodbe A2 se je torej znižala le prvotno dogovorjena cena za celoten čas od sklenitve prodajne pogodbe dalje.

15. Četrti odstavek 22. člena Pogodbe A2 je pred spremembo upravniku nalagal, da vsako leto do 15. _januarja_ obvesti etažne lastnike o spremenjeni višini stroškov zaradi spremembe rasti cen stroškov. Če bi prišlo do porasta cen stroškov za več kot 5%, bi imel upravnik pravico zvišati cene že prvi naslednji mesec. Pri izračunu se po tem določilu uporabi povprečje cen vseh stroškov. S Sklepom A2 pa se je četrti odstavek spremenil tako, da je bil upravnik dolžan do zadnjega dneva v mesecu _februarju_ vsako leto obvestiti etažne lastnike o spremenjeni obveznosti glede višine stroškov. Pri tem je bil dolžan v primeru preplačila etažnim lastnikom preplačani znesek upoštevati pri naslednjem računu za stroške, v primeru doplačila pa premalo zaračunani znesek obračunati v naslednjem računu za stroške3. 16. Iz Pogodbe A2 torej izhaja, da je bila tožnica tudi po sprejetju Sklepov A2 dolžna etažne lastnike vsako leto obveščati o spremenjeni višini stroškov zaradi rasti/znižanja cen stroškov. S Sklepi A2 se je obveznost upravnika spremenila le glede roka za obveščanja sprememb cen.

17. K prvemu odstavku 22. člena Pogodbe A2 dodanega teksta, da znesek stroškov4 pogodbene stranke priznavajo za celoten čas od sklenitve prodajne pogodbe dalje, ni mogoče razlagati tako, kot meni tožnica. Ta se zavzema za stališče, da so se etažni lastniki zavezali plačevati stroške v fiksni višini in imajo v primeru preplačila le nasprotni zahtevek do tožnice. V tem primeru bi bilo določilo tretjega odstavka Pogodbe A2 brez pomena.

18. Iz določila tretjega odstavka 22. člena Pogodbe A2 namreč izhaja, da mora tožnica obratovalne stroške letno usklajevati z rastjo cen stroškov elektrike, ogrevanja, vode, komunalnih in drugih potrebnih stroškov. V skladu s petim odstavkom istega člena pa o tem obveščati etažne lastnike. Tega tožnica ni izvajala, toženec pa je ugovarjal, da je bila cena kurilnega olja na dan 1. 1. 2016 za 25% nižja glede na leto 2012, ko je bila med strankama sklenjena Pogodba A2. Zato drži stališče sodišča prve stopnje, da bi morala tožnica za preizkus višine tožbenega zahtevka v svoji trditveni podlagi za vsako leto posebej navesti, kakšna bi bila višina vtoževanih stroškov, če bi jih usklajevala z rastjo cen stroškov elektrike, ogrevanja, vode, komunalnih in drugih potrebnih stroškov. Ker tega ni storila, je tožba po višini ostala nesklepčna.

19. Tožba je po višini nesklepčna takrat, kadar iz trditvene podlage ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka po višini. To je takrat, kadar tožnica ne navede tistih parametrov, ki so potrebni za preizkus njenih trditev, da ji toženka dolguje prav tisti znesek, ki ga vtožuje. Če teh podatkov tožba nima, preizkus tožbe po višini ni mogoč. Tožbeni zahtevek iz nesklepčne tožbe pa ni utemeljen.

20. V prid utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini je tožnica v postopku pred sodiščem na prvi stopnji sicer navedla, koliko je plačala za kurilno olje v letu 2017 in 2018 in koliko je plačala za komunalne storitve v letih 2012, 2015, 2016, 2017 in 2018. Glede cen električne energije pa je navedla, koliko je plačala v posameznih letih od 2015 do 2018. Vendar zgolj na podlagi teh podatkov, upoštevajoč njeno obveznost iz 22. člena Pogodbe A2 in Sklepa A2, ni mogoče izračunati, ali ji je toženec plačeval premalo in koliko premalo.

21. Kot izhaja iz določila 212. člena ZPP, je tožnica tista, ki mora v prid utemeljenosti svojega zahtevka navesti dejstva, ki njen zahtevek utemeljujejo. Šele ko to stori, se lahko toženec kvalificirano brani, (1) da tožnici ničesar ne dolguje, (2) da ji dolguje nižji znesek od vtoževanega, ali pa (3) pripozna tožbeni zahtevek.

22. Glede na navedeno je zmotno pritožbeno stališče, da bi moral toženec za utemeljenost svojega ugovora zatrjevati, da so se poleg cen kurilnega olja znižale tudi cene ostalih stroškov. Toženec se je plačevanju stroškov uprl tako, da je plačeval nižje od zahtevanih. Da plačuje premalo, bi torej morala utemeljiti in dokazati tožnica. S svojim ravnanjem je toženec le sledil četrtemu odstavku 22. člena Pogodbe A2, v katerem so se pogodbene stranke dogovorile za pobotavanje.5 Da je oziroma za koliko je toženec plačeval obratovalne stroške v prenizki višini, pa iz trditvene podlage tožnice, kot rečeno, ne izhaja.

23. Ker pa zaradi nesklepčnosti tožbe pritožnica z nobeno pritožbeno navedbo ne more uspeti, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

24. Iz zgornje obrazložitve je razvidno, da pritožba proti glavni stvari (II. točki izreka) ni utemeljena. Posledično ni utemeljena niti proti stroškovni odločitvi v III. točki izreka. Pritožbeno sodišče je štelo, da se je tožnica na pravdne stroške pritožila le posledično. Ker pa pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člena ZPP).

**O pritožbenih stroških**

25. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Toženec prav tako sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj k predmetni odločitvi ni pripomogel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Prvega v višini 70,32 EUR, vsakega naslednjega pa v višini 70,83 EUR. Toženec je vsakega izmed 33 računov plačal le v višini 213,00 EUR, v preostalem delu, za znesek 70,83 EUR, pa je plačilo računov zavračal. 2 To pogodbo so sklenili lastniki posameznih delov zgradbe P. 3 K temu besedilu Sklepa A2 je bil dodan še peti odstavek: „V kolikor pride med letom do porasta cen stroškov za več kot 5% glede na zadnje obvestilo upravnika o uskladitvi stroškov, ima upravnik pravico zvišati cene stroškov s prvim naslednjim mesecem po obvestilu o zvišanih cenah stroškov za enak odstotek, kot so se zvišale cene stroškov. Pri izračunu se uporabi povprečje cen vseh stroškov.“ 4 To je 1,97 EUR/m² za stroške posameznega poslovnega prostora oziroma 3,36 EUR/m² za delež na skupnih prostorih. 5 Glede podrobnejše vsebine tega določila glej 15. točko te obrazložitve.