Jedro

Mnenje drugega izvedenca, ki temelji na istem dejanskem stanju kot izvedensko mnenje, na katerem temelji dokončna odločba, ni nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena ZUP/86.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke RS z dne 17.9.1999. Z njo je zavržen predlog tožeče stranke za obnovo postopka, končan z lokacijskim dovoljenjem z dne 30.6.1994, izdan investitorju Ž.N. za gradnjo prizidka ob JZ fasadi in nadstrešnice ob SZ strani obstoječega - poslovno stanovanjskega objekta na zemljišču s parc. št. 825/1 k.o. B. V obrazložitvi sodišče navaja, da je bilo v zvezi s sodbo vrhovnega sodišča, opr. št. U 478/92-7 z dne 2.9.1993, v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja z dne 30.6.1994 pridobljeno mnenje sodnega izvedenca geodetske stroke, ki je ugotovil razmerje med pozidano in nepozidano površino, kar je bilo med drugim podlaga za izdajo lokacijskega dovoljenja. V predlogu za obnovo tega postopka je predlagatelj predložil novo izvedeniško mnenje, za katerega meni, da predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz (1. točka 249. člena ZUP/86). Tožena stranka je enako kot prvostopni organ ugotovila, da novo izvedeniško mnenje ne predstavlja novega dejstva v smislu 1. točke 249. člena ZUP/86, saj temelji na istem dejanskem stanju in pomeni le drugačno presojo dokazov, ki so obstojali že v času izdaje prvostopne odločbe, katere obnova se predlaga in se je zanj (lahko) vedelo. To pa ni razlog za obnovo postopka. Zato je organ prve stopnje po njeni oceni ravnal prav in zakonito, ko je predlog za obnovo postopka zavrgel. Sodišče prve stopnje je soglašalo s stališčem tožene stranke, da novo izvedeniško mnenje ne predstavlja novega dokaza v smislu 1. točke 249. člena ZUP/86, pač pa kaže (glede ugovora o razmerju pozidanosti in nepozidanosti zemljišča) na pomanjkljivo ugotovljeno dejansko stanje v postopku pred izdajo spornega lokacijskega dovoljenja, zaradi tega pa upravnega postopka ni mogoče obnoviti. Sodišče še ob tem dodaja, da so nova dejstva in novi dokazi, opredeljeni v 1. točki 249. člena ZUP/86, lahko razlog za obnovo postopka le ob izpolnjenosti nadaljnje predpostavke in sicer, če stranka okoliščin, zaradi katerih zahteva obnovo postopka, brez svoje krivde ni mogla uveljavljati v prejšnjem postopku, končanem z dokončno odločbo (2. odstavek 250. člena ZUP/86). Tožeča stranka pa je sodelovala v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja investitorju Ž.N. in ji je bilo sporno lokacijsko dovoljenje z dne 30.6.1994 vročeno.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek ali sodbo spremeni in predlog tožeče stranke za obnovo postopka ugodno reši. Upravni organ se je v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja investitorju Ž.N. zaradi razmejitve deleža pozidanih in nepozidanih površin poslužil strokovnjaka s področja geodezije in v postopek pritegnil izvedenca geodetske stroke. Tožnik pa se v predlogu za obnovo postopka sklicuje na strokovno mnenje dveh izvedencev gradbene stroke. Zato je zmotno stališče upravnega sodišča, da tožnik ne ponuja novega dokaza, saj dokaza z izvedencem gradbene stroke ni mogoče enačiti z izvedeniškem mnenjem geodetske stroke. Gre za dve različni področji, ki izhajata iz različnih strokovnih izhodišč in se eno področje ne more nadomeščati z drugim. Zato je ocena sodišča, da gre za drugačno presojo istih dokazov neutemeljena. Pri tem ne gre le za nov dokaz, ampak tudi za novo dejstvo, ki tožeči stranki v upravnem postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ni bilo znano, to pa je novo dejstvo o deležu pozidanih in nepozidanih površin. Upravni organ je tožečo stranko v postopku zavedel, ko je določil izvedenca geodetske stroke, češ da je ta strokovno usposobljen za podajo mnenja o razmerju pozidanih in nepozidanih površin. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta neutemeljeno zavrnila izvedeniško mnenje izvedencev A.Č. in M.B., obeh strokovnjakov in izvedencev gradbene stroke, kot nov dokaz, njuno ugotovitev pa kot novo dejstvo, s katerima upravni organ v postopku izdaje lokacijskega dovoljenja ni razpolagal. Iz teh mnenj sledi, da bi bilo potrebno v obravnavanem primeru pri ugotovitvi deleža pozidanih površin vključiti še najmanj 26,75 m2 k povečanim površinam na parc. št. 825/1 k.o. B., s čimer bi bilo prekoračeno razmerje pozidanih in nepozidanih površin 40%/60%. Izvedeniško mnenje izvedencev B. in Č. je tako nov dokaz, njuna ugotovitev pa novo dejstvo, ki bi ga upravni organ in sodišče morala sprejeti in oceniti, saj bi upoštevanje le tega privedlo do drugačne odločitev, če bi se zanj vedelo že v prvotnem postopku. Nikakor pa upravni organ ne bi smel predloga zavreči, temveč bi ga moral meritorno obravnavati in odločiti o razlogih, ki narekujejo dovolitev obnove postopka.

Odločitev upravnega sodišča je nezakonita, ker zmotno šteje novo izvedeniško mnenje gradbene stroke z novimi odločilnimi dejstvi (da je nadstrešek pomožni objekt in ga je potrebno všteti v pozidane površine) za isti dokaz kot izvedeniško mnenje geodetske stroke. Prav tako je nepravilno stališče, da gre zgolj za drugačno presojo istih dejstev. Ali gre za nov dokaz oziroma novo dejstvo, pa bi sodišče moralo presojati ob upoštevanju položaja tožnika kot laika v postopku, ki je bil zaveden zaradi dela upravnega organa.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila. Investitor Ž.N. v odgovoru na pritožbo meni, da sta odločitvi tožene stranke in sodišča prve stopnje pravilni in zakoniti.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnikov predlog za obnovo postopka je zavržen na podlagi 2. odstavka 256. člena ZUP/86, ker okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana. S stališčem, da taka okoliščina, predloženo novo izvedeniško mnenje izvedencev gradbene stroke, ni nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena ZUP/86, ki ga na podlagi 2. odstavka 250. člena ZUP/86 stranka ne bi mogla brez svoje krivde navesti že v prejšnjem postopku, se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Tožeča stranka je namreč sodelovala v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, v katerem se je pogoj iz PUP o deležu pozidanih površin v razmerju do nepozidanih površin ugotavljal med drugim tudi na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca geodetske stroke. Ugovore o morebitno nepravilno ugotovljenem spornem pogoju bi tožeča stranka lahko pravočasno uveljavljala v upravnem postopku ter jih dokazovala s predloženim novim izvedeniškim mnenjem, kar pa ni storila. Zato v predlogu za obnovo uveljavljana okoliščina - z novim izvedencem drugače ugotovljen pogoj o razmerju med dovoljenostjo pozidane oziroma nepozidane površine, ni verjetno izkazana. Razmerje med dovoljenostjo pozidanih oziroma nepozidane površine kot pogoj za poseg v prostor je bil presojen v postopku, zato ni novo dejstvo, kot zmotno trdi predlagatelj obnove. Pritožbeni ugovor, da ugotavljanje tega pogoja z izvedencem geodetske stroke ni bilo pravilno, ker bi moral to mnenje podati izvedenec gradbene stroke, je ugovor o morebitno nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, ki bi ga lahko stranka uveljavljala v postopku za izdajo lokacijskega dovoljenja, ne more pa predstavljati podlage za obnovo. Pravilno je namreč mnenje sodišča, da mnenje drugega izvedenca, ki temelji na istem dejanskem stanju (glede istega spornega pogoja iz PUP), kot je izvedensko mnenje, na katerem temelji dokončna odločba, pomeni le drugačno presojo istih dejstev. Zato pritožbeni ugovor, da bi moralo to sporno dejstvo biti ugotovljeno s pomočjo izvedenca gradbene stroke, ni nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena ZUP/86. Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišča na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.