Jedro

Za presojo ali je prejšnji imetnik stanovanjske pravice upravičen ob izselitvi iz stanovanja do 30 % vrednosti stanovanja so odločilne razmere v času uveljavitve SZ. Zato dejstvo, da ima prejšnji imetnik ob vložitvi zahteve za izplačilo in ob izselitvi iz stanovanja na razpolago drugo stanovanje oziroma stanovanjsko hišo, v katero se bo preselil, ne pomeni obstoja razlogov, ki izključujejo pravico do izplačila 30 % vrednosti stanovnaja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik nosi sam stroške svojega odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku 615.042,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od tega zneska od 16.7.1993 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške v znesku 64.700,00 SIT z obrestmi od sodbe dalje. Višji tožbeni zahtevek tožnika je zavrnilo.

Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo določbe 3. odstavka 126. člena Stanovanjskega zakona, ko je štelo, da je obstoj okoliščin iz 1. odstavka 148. člena istega zakona pomemben v času uveljavitve zakona, ne pa v času vložitve zahtevka za izplačilo 30 % vrednosti stanovanja. Po njenem mnenju je namreč jasno, da upravičenec izgubi pravico do odpravnine, če ob vložitvi zahteve obstojijo okoliščine, ki izključujejo izplačilo. Ne glede na to pa tudi meni, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja glede dograjenosti in vseljivosti stanovanjske hiše tožnika, temveč je na podlagi pavšalnega zaslišanja tožnika in direktorja tožene stranke ter splošno znanega dejstva, da se hiša ne more zgraditi v enem letu, zaključilo, da hiša tožnika v letu 1992 še ni bila primerna za vselitev.

V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da je hišo začel graditi ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona in je glede na stimulativno določbo 126. člena tega zakona z najetjem kreditov in zategovanjem pasu usposobil del hiše, da se je lahko vselil in si s tem pridobil pravico do izplačila odpravnine.

Pritožba ni utemeljena.

Tožena stranka po mnenju sodišča druge stopnje napačno razlaga določilo 3. odstavka 126. člena Stanovanjskega zakona - v nadaljevanju SZ (Ur. list RS št. 18/91), ko trdi, da upravičenec izgubi pravico do odpravnine, če ob zahtevi za odpravnino obstajajo okoliščine iz 1. odstavka 148. člena SZ. Zakon nima izrecnega določila o tem, ali so odločilne razmere, ki opravičujejo ali izključujejo pravico do izplačila 30 % vrednosti stanovanja, v času uveljavitve zakona, ali v času vložitve zahteve za izplačilo, zato je treba poiskati odgovor na to vprašanje z razlago ustreznih določb zakona in namenom zakonodajalca, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Pri tem se je pravilno postavilo na stališče, da so odločilne razmere ob uveljavitvi stanovanjskega zakona. Pravico do izplačila 30 % vrednosti stanovanja je prejšnji imetnik stanovanjske pravice pridobil ob pogojih, ki jih zakon določa z uveljavitvijo SZ, realiziral pa jo je lahko v roku 2 let po uveljavitvi zakona, zato so tudi okoliščine, ki izključujejo tako pravico, odločilne v času uveljavitve tega zakona. Tudi določba 1. odstavka 148. člena SZ, ki navezuje na razloge za prenehanje stanovanjskega razmerja oziroma odpoved stanovanjskega razmerja brez zagotovitve najpotrebnejših prostorov po določbah prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih, kaže na to, da so odločilne razmere ob uveljavitvi novega zakona. Ob tolmačenju, za katerega se zavzema tožena stranka, bi redkokateri prejšnji imetnik stanovanjske pravice imel pravico do izplačila 30 % vrednosti stanovanja, saj je imel praktično vsak v času vložitve zahteve za izplačilo in izselitve na razpolago drugo stanovanje ali stanovanjsko hišo, v katero se je preselil. Namen zakonodajalca pa je bil prav nasproten, to je stimulirati v prehodnem obdobju (obdobju dveh let) izpraznitev prejšnjih družbenih stanovanj.

Sodišče druge stopnje je tudi mnenja, da je sodišče prve stopnje pravilno in v zadostni meri razčistilo dejansko stanje glede tega, kdaj je bila tožnikova hiša primerna za vselitev (60. člen Zakona o stanovanjskih razmerjih - v nadaljevanju ZSR Ur. list SRS št. 35/82 in 14/84). O tem je zaslišalo tožnika in zastopnika tožene stranke ter na podlagi teh dveh izpovedi pravilno ugotovilo, da je tožnikova stanovanjska hiša bila v oktobru 1991 zgrajena le do tretje gradbene faze ter da jo je šele spomladi 1993 tožnik dogradil do takšne mere, da se je v mesecu juliju 1993 vanjo preselil. Podlago za takšno ugotovitev je imelo v izpovedi tožnika in tudi v izpovedi direktorja tožene stranke, ki je izpovedal, da dopušča možnost, da je gradnja tožnikove hiše potekala tako kot je tožnik opisal, saj drugih podatkov o tem nima. Tudi sedaj v pritožbi tožena stranka ne postavlja novih oziroma drugačnih trditev, niti ne predlaga izvedbe novih dokazov, temveč le pavšalno graja dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je mnenja, da pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nista podana. Mnenja pa je tudi, da ni podan zatrjevani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevnaju ZPP), saj ima sodba jasne in popolne razloge o vseh odločilnih dejstvih, kakšna druga absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa tudi ni podana. Sodišče druge stopnje je zato neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (dajatvenem delu) potrdilo v skladu z določilom 368. člena ZPP.

Tožena stranka v pritožbenem postopku ni uspela, zato mora sama trpeti stroške svoje pritožbe. Odločitev o zavrnitvi njenega stroškovnega zahtevka je vsebovana v izreku o zavrnitvi njene pritožbe. Tožnik do povračila stroškov za odgovor na pritožbo po mnenju sodišča druge stopnje tudi ni upravičen. V odgovoru na pritožbo je navajal predvsem razloge o pravilni uporabi materialnega prava, zato sodišče druge stopnje meni, da ta odgovor sam po sebi ni nič bistvenega doprinesel k odločitvi o pritožbi. Odločitev o tem, da tožnik trpi sam stroške svojega odgovora na pritožbo temelji na določilu 1. odstavka 155. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 166. člena ZPP.

Določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je sodišče druge stopnje uporabilo kot republiški predpis v skladu z določilom 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. list RS št.- 1/91-I).