Jedro

Spremenjene okoliščine na strani mld. tožnice, katere potrebe so se povečale, ni edini upoštevni razlog za presojo utemeljenosti zahtevka na zvišanje preživnine, saj je treba ob tem upoštevati tudi tiste okoliščine, ki so imele za posledico spremenjene preživninske možnosti slehernega izmed obeh preživninskih zavezancev.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (1. in 3. tč. njenega izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje v tem obsegu.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in popravnim sklepom te sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan plačevati od 1.12.1992 dalje za mld. tožnico mesečno preživnino v višini 6.300,00 SIT do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Skupnosti socialnega skrbstva Slovenije. Prav tako je sodišče ugodilo zahtevku za plačilo zamudnih obresti od neplačane preživnine za čas od 1.1.1990 do 31.8.1992 v znesku 14.084,00 SIT.

Proti citirani sodbi se je v delu odločitve pod 1. in 3. tč. njenega izreka pritožil toženec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in smiselno zaradi zmotne uporabe materialnega prava (kršitve ustave in ZZZDR). Toženec v svoji pritožbi navaja, da je v celoti pripoznal tožbeni zahtevek, vendar pa zaradi težke finančne situacije ne zmore plačevati niti prvotno dogovorjene preživnine, nikakor pa ne zvišane preživnine. Toženec je brez kakršnihkoli dohodkov in premoženja, v času od sklenitve dogovora o plačevanju preživnine za mld. tožnico pa sta se mu rodila še dva otroka, ki ju mora preživljati. Toženec meni, da je sodišče pri svoji odločitvi upoštevalo le spremenjene okoliščine (povečane potrebe) na strani tožnice, ne pa tudi finančnih zmožnosti toženca, ki so se poslabšale in dejstva, da mora skrbeti za preživljanje še dveh mladoletnih otrok, ki imata enake potrebe kot tožnica. Sodišče po mnenju toženca prav tako ni upoštevalo, da se je življenjski standard tožničine matere zvišal in da je zato ona dolžna poskrbeti za tožnico v polni meri. Toženec predlaga sodišču druge stopnje naj prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje, podrejeno pa naj o spornem razmerju samo odloči. Pritožba je utemeljena.

Odločitev sodišča temelji le na presoji spremenjenih okoliščin na strani mld. tožnice, katere potrebe so se povečale. Sodišče prve stopnje pa ni ocenjevalo razmer na strani toženca, ampak je svojo odločitev oprlo na toženčeve navedbe, da se zaveda svojih preživninskih obveznosti in da se strinja, da so zaradi rasti in otrokovega razvoja spremenjene okoliščine, na podlagi katerih je bila dogovorjena prvotna preživnina in da višini stroškov preživljanja, kot jih navaja tožnica, ne oporeka.

Toženec je res v celoti pripoznal tožbeni zahtevek, tako glede zvišanja preživnine kot tudi glede obrestnega dela zahtevka, vendar je ob tem sodišče prve stopnje opozoril, da je potrebno ločiti njegovo pripravljenost plačevati preživninske obveznosti od njegovih finančnih zmožnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se potrebe mld. tožnice povečale in da je za njeno preživljanje potrebno več sredstev kot v času sklenitve dogovora o preživnini leta 1987, ko je bila stara le nekaj mesecev. Za pravilno odločitev o povečanju zneska preživnine pa ne zadošča samo presoja spremenjenih okoliščin na strani mld. tožnice, ampak je potrebno višino preživninskih obrokov določiti tudi v sorazmerju z možnostmi vsakega od staršev (člen 79 v zvezi s členom 129 ZZZDR). Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je toženec brez premoženja in brez dohodkov, ni pa ugotavljalo kakšne možnosti je imel za plačevanje preživninskih obveznosti ob sklenitvi dogovora o višini preživnine za mld. tožnico in v kakšni meri so se te okoliščine zdaj spremenile. Sodišče bi moralo oceniti tudi ali so se razmere na strani matere spremenile na boljše in ali ima za preživljanje otroka boljše možnosti kot toženec.

Samo na podlagi toženčeve pripoznave zahtevka sodišče prve stopnje ne bi smelo zaključiti, da je zahtevek utemeljen, saj se v sporih iz razmerij med starši in otroki, kamor spadajo tudi spori o preživljanju mladoletnih otrok, ne uporabljajo določbe o sodbi na podlagi pripoznave (412. člen ZPP) in bi tako v primeru uporabe določb o sodbi na podlagi pripoznave šlo za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 7. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče bo tako v novem postopku moralo oceniti spremenjene okoliščine na strani toženca (npr. ali ima toženec poklic, s katerim lahko vsaj občasno pridobiva dohodek, čeprav nima redne zaposlitve, kako preživlja sebe in ostale otroke, ki jih je dolžan preživljati in od katerih sta kar dva rojena v času po sklenitvi dogovora o preživnini iz leta 1987, kakšen znesek preživninskih obveznosti bi lahko plačeval) in tudi okoliščine na strani matere mld. tožnice, predvsem ali so se v primerjavi s stanjem v času sklenitve dogovora o preživnini leta 1987 izboljšale in kakšne možnosti ima za preživljanje mld. tožnice v primerjavi s tožencem.

Drugostopenjsko sodišče pa je tudi ugotovilo, da je izrek sodbe sodišča prve stopnje nedoločen in da nasprotuje razlogom sodbe, saj nalaga tožencu plačevati mesečno preživnino v višini 6.300,00 SIT od 1.12.1992 do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov. Od 1.12.1992 do dne izdaje sodbe leta 1999 pa je prišlo do številnih valorizacij preživninskih obveznosti in bi sodišče moralo upoštevati tudi te uskladitve, ne pa šele prvo uskladitev, ki bo sledila po izdaji sodbe. Sodišče prve stopnje mora že v izreku sodbe naložiti takšno obveznost plačevanja preživnine kot jo je moč razbrati iz obrazložitve sodbe in natančno opredeliti višino preživnin od leta 1992 najprej z upoštevanjem uskladitev, kakršne so bile predpisane v času od takrat dalje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker ti niso bili priglašeni.