Jedro

Izvršilno sodišče nima pristojnosti, da bi presojalo namen, pravno pravilnost ali logičnost sodne poravnave, temveč je strogo vezano na jezikovni pomen v njej sklenjenih zavez.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep potrdi.

II. Upnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izvršbo kot neutemeljen.

2. Upnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Meni, da sodišče pri presoji vsebine sodne poravnave ni sledilo njenemu duhu in namenu sklenitve. Opozarja, da ne gre prezreti, da sodne poravnave stranke niso sklepale same. Sodna poravnava je bila sklenjena na sodišču in podpisana pred zakonitim sodnikom, zato je šteti, da je zapisana na tak način, da bo do njene realizacije mogoče priti tudi po prisilni poti. Sodišču prve stopnje očita, da se je povsem mimo navedb in zahtevka ukvarjalo z vsebino sodne poravnave. Določbe ZIZ namreč kot možnost ponujajo prisilno prodajo že same po sebi, zato v poravnavi ni treba izrecno zapisati, kaj bo sledilo, če do prostovoljne izpolnitve dogovorjenega ne bo prišlo. Logično je, da se s poravnavo stranke dogovorijo o prostovoljni izpolnitvi, pa vendar se zgodi, da se stranke dogovorov ne držijo in je zato potrebna intervencija sodišča, čeprav si je stranke vnaprej ne pridržijo zahtevati. Če bi bilo slediti stališčem izpodbijanega sklepa, upniku ni jasno, kakšen je pravzaprav namen ZIZ. Pojasnjuje, da sta v konkretnem primeru bivša zunajzakonska partnerja v sodni poravnavi razdružila svoje premoženje. Dogovorila sta prodajo njunega skupnega solastnega premoženja in med drugim določila tudi način prodaje in poplačilo kupnine. Vse to pa izključno zato, ker sta želela solastne nepremičnine prodati in s tem dokončno urediti sporna razmerja. Zato bi moralo izvršilno sodišče sodno poravnavo presojati po njenem namenu. Kot se je izkazalo kasneje, so bili interesi posameznih strank različni in do prodaje ni prišlo, čeprav sta od podpisa sodne poravnave minili že dve leti in pol. Ker v sodni poravnavi dogovorjena obveznost ni bila realizirana, je sodno poravnavo mogoče izvršiti edino le v izvršilnem postopku. Brez te možnosti upnik praktično nima nobenega drugega sredstva, s katerim bi lahko realiziral v poravnavi zapisane dogovore. Ne more namreč vložiti predloga za razdružitev solastnega premoženja, ker je to izposloval že v predmetni sodni poravnavi. Prav tako niso na mestu namigi sodišča, da bi moral ravnati po določbah 17. poglavja ZIZ - vse, na kar napotujeta določbi 225. in 226. člena ZIZ, je že določeno v sodni poravnavi. Dogovorjeno je bilo, da lahko obe strani prodajata nepremičnine, ki so predmet poravnave, zato ni na mestu uporaba določbe 226. člena ZIZ. Prav tako ni mogoče ravnati po določbi 225. člena ZIZ, da bi upnik sam realiziral sodno poravnavo ali pa nekdo drug po njegovem naročilu, ker je tudi ta možnost že zapisana v sodni poravnavi. Če izvršilno sodišče zgolj moti to, da v sodni poravnavi ni zapisa, "... če do prodaje nepremičnin ne bo prišlo prostovoljno, bo predlagana izvršba ...", potem sodna poravnava obstoji zgolj kot črka na papirju in ne kot dokončna rešitev spornega razmerja. Treba se je namreč zavedati, da je dolžnicama praktično vseeno, ali se predmetne nepremičnine prodajo ali ne, saj vse nepremičnine brezplačno uporabljata. Poudarja, da mu je sodišče z izpodbijanim sklepom odreklo pomoč. Nadalje opozarja še na podoben primer: Okrajno sodišče v K. je v izvršilni zadevi In 127/2013 dovolilo izvršbo s prodajo nepremičnin, in sicer na podlagi dogovora o prodaji, zapisanega v dednem dogovoru (D 291/2010 istega sodišča), ter zavrnilo ugovor dolžnika proti izvršbi. V navedenem dogovoru je bilo zapisano le, da se dediča dogovorita o prodaji, kar pomeni še bistveno manj, kot je bilo določno zapisano v predmetni sodni poravnavi. Pritožbi prilaga sklep o dedovanju in dva sklepa iz citirane zadeve. Na koncu opozori še, da izpodbijani sklep v obrazložitvi nima pravih razlogov, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti. V 3. in 4. odstavku so zgolj zapisana skopa stališča sodišča in povzetki zakonskih določb. Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep bodisi spremeni tako, da dovoli predlagano izvršbo, bodisi sklep razveljavi ter zadevo odstopi sodišču prve stopnje v novo odločanje, dolžnicama pa v plačilo naloži njegove stroške pritožbenega postopka.

3. Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da obrazložitev izpodbijanega sklepa nima (pravih) razlogov, ki bi jih bilo mogoče preizkusiti. V 3. in 4. odstavku obrazložitve sklepa ne gre zgolj za skopo zapisana stališča in za povzetke zakonskih določb. Izpodbijani sklep po oceni višjega sodišča nima pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti, saj so v njem navedeni dovolj konkretni in logični razlogi za sprejem odločitve.

6. Sodišče prve stopnje je sprejelo izpodbijano odločitev z utemeljitvijo, da v tem primeru stranke sodne poravnave kot končne možnosti niso dogovorile sodne prodaje, zato sodne poravnave ni možno razlagati na način, da je ta izvršilni naslov za sodno prodajo nepremičnine v izvršilnem postopku po določbah 19. poglavja ZIZ. Poleg tega je sodišče prve stopnje še pojasnilo, da v sodni poravnavi ni dogovorjeno, da bi stranki (po določenem času) želeli intervencijo sodišča pri prodaji niti ni dogovorjena možnost sodne prodaje kot način razdelitve stvari v primeru, da nepremičninski posrednik ne bi mogel prodati nepremičnin. Sodišče prve stopnje je dodalo še, da sta dolžnici svojo obveznost, določeno v 6. točki poravnave, izpolnili s tem, ko sta pooblastili nepremičninskega posrednika.

7. Izpodbijana odločitev je pravilna, prav tako njena obrazložitev.

8. Pritožnik sodišču prve stopnje očita, da pri presoji vsebine sodne poravnave ni sledilo duhu in namenu sklenitve sodne poravnave, poleg tega pa tudi ni ustrezno upoštevalo, da je bila poravnava sklenjena na sodišču in podpisana pred zakonitim sodnikom, zaradi česar je do njene realizacije zagotovo mogoče priti tudi po prisilni poti. Ti pritožbeni argumenti niso utemeljeni.

9. Po načelu stroge formalne legalitete je izvršbo mogoče dovoliti in opraviti le v obsegu, ki izhaja iz izvršilnega naslova (to je v konkretnem primeru iz sodne poravnave) - kar pomeni, da je izvršba mogoča le za uveljavitev tiste upnikove terjatve, ki izhaja iz konkretnega izvršilnega naslova (ne glede na to, uveljavitev katere terjatve bi upnik lahko zahteval od dolžnika po materialnopravnih predpisih). Ugotavljanje namena oz. razlogov (vzrokov), zakaj sta stranki sklenili sodno poravnavo določene vsebine, je zato pravno nepomembno. Izvršilno sodišče nima pristojnosti, da bi presojalo namen, pravno pravilnost ali logičnost sklenjene sodne poravnave, temveč je strogo vezano na jezikovni pomen v njej sklenjenih zavez. Tudi sámo dejstvo, da gre za sodno poravnavo (sklenjeno na sodišču in podpisano pred zakonitim sodnikom), ne zagotavlja, da je sodna poravnava tudi dejansko primerna za izvršbo (prim. 21. člen ZIZ).

10. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da se je sodišče prve stopnje z vsebino sodne poravnave ukvarjalo mimo upnikovih navedb in zahtevka. Iz besedila 6. točke sodne poravnave, na katero se je upnik skliceval v svojih trditvah v predlogu za izvršbo, ne izhaja, da bi se bile stranke dogovorile za razdelitev nepremičnin s sodno prodajo. V navedenem delu sodne poravnave so se stranke zavezale le v določenem roku skupaj pooblastiti določenega nepremičninskega posrednika za prodajo nepremičnine ter temu posredniku izročiti kopijo sodne poravnave, poleg tega pa so se strinjale glede minimalne cene za prodajo nepremičnine in glede omogočanja neoviranega dela nepremičninskemu posredniku ter glede soglasne pooblastitve drugih nepremičninskih posrednikov; za primer, da se nepremičnina ne proda v enem letu od podpisa sodne poravnave, pa so stranke še soglašale, da se cena nepremičnine spusti pod prej določeno minimalno ceno, za njeno prodajo pa se lahko angažirajo drugi nepremičninski posredniki. Enako kot sodišče prve stopnje tudi višje sodišče ugotavlja, da nikjer v predmetni sodni poravnavi ni bilo dogovorjeno, da bi stranke (po določenem času) želele intervencijo sodišča pri prodaji niti se stranke niso dogovorile za možnost sodne prodaje kot način razdelitve (posameznih) nepremičnin(e) v primeru nezmožnosti nepremičninskega posrednika, da proda nepremičnino oz. nepremičnine.(1) Iz konkretne sodne poravnave tako ni razvidno, da bi predstavljala izvršilni naslov za razdelitev nepremičnin(e) s sodno prodajo (prim. 236. člen ZIZ), temveč gre le za dogovor strank o tem, na kakšen način se bodo lotile oz. si prizadevale za skupno sporazumno prodajo nepremičnin(e) (to je s skupno pooblastitvijo nepremičninskega posrednika, z določitvijo začetne minimalne cene prodaje, z zavezo, da ne bodo onemogočale prodaje nepremičninskemu posredniku), pri čemer iz sodne poravnave niti ni jasno razvidno, koliko in katere nepremičnine naj bi se po njihovem dogovoru prodale (v 6. točki se pretežno omenja le ena nepremičnina, medtem ko je iz 1. do 4. točke sodne poravnave razvidno, da gre za dogovor glede več nepremičnin). V nasprotju s pritožnikom višje sodišče tako ocenjuje, da bi moralo biti v sodni poravnavi izrecno zapisano, kaj bo sledilo, če do prostovoljne izpolnitve dogovorjenih zavez ne bo prišlo.

11. Pritožnik poudarja, da je dolžnicama vseeno ali se nepremičnine prodajo ali ne, saj vse uporabljata brez plačila. Ta pritožbeni razlog ni pravno pomemben, saj sam po sebi še ne dokazuje, da je konkretna sodna poravnava primerna za izvršbo.

12. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožnikovi razlagi, da gre v konkretnem primeru za podoben primer kot v izvršilni zadevi In 127/2013 Okrajnega sodišča v K. Višje sodišče ugotavlja, da pritožbi priloženi sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v K. D 291/2010 z dne 16. 8. 2011 v II. točki izreka poleg dednega dogovora razglašenih dedičev o tem, katere konkretne stvari deduje kateri od njiju, vsebuje tudi sporazum dedičev, da skupaj podedovano stanovanje (vsak do 1/2) prodata, kupnino zanj pa si razdelita po točno določenem ključu. Pri tem dogovoru gre za izvršljivo obveznost, saj sta se dediča nedvoumno dogovorila za skupno prodajo točno določenega predmeta. V tem dednem dogovoru je bilo sicer dorečenih manj okoliščin nameravane prodaje kot v konkretnem primeru, vendar pa je bil sklenjeni dogovor, da se stanovanje proda zaradi razdelitve kupnine, bistveno bolj jasen kot v konkretnem primeru, kjer gre v sodni poravnavi le za dogovor strank o tem, na kakšen način si bodo prizadevale za skupno sporazumno prodajo (ene oz. več) nepremičnin(e). Primer, na katerega se sklicuje pritožnik, torej ni dovolj podoben obravnavanemu, da bi bilo mogoče slediti pritožnikovi razlagi glede primernosti konkretne sodne poravnave za izvršbo.

13. Ostale pritožbene navedbe za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve niso pravno pomembne, zato višje sodišče nanje posebej ne odgovarja (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

15. Upnik zaradi neuspeha v pritožbenem postopku ni upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): V 1. do 5. točki sodne poravnave so se stranke recimo dogovorile le glede načina (ključa) razdelitve skupnega premoženja upnika in prve dolžnice ter glede priznanja upnikovih vlaganj v nepremičnine druge dolžnice (tako, da so se dogovorile glede solastninskih deležev na posameznih nepremičninah), v 7. točki sodne poravnave pa so se dogovorile še glede razdelitve bodoče kupnine za nepremičnine in glede plačila stroškov prodaje. Vendar pa navedeno ne pomeni, da so se stranke s tem dogovorile tudi za sodno prodajo solastnih nepremičnin.